Danes ne potrebujemo več glasnosti, ampak več odgovornosti v besedi

“Papež Frančišek mi je bil vedno blizu prav v tem, da je šel k človeku na robu. Pa ni šlo samo za neko idejo ali pa lepo besedo, ampak zelo konkretno: iti tja, kjer je človek ranjen, spregledan ali odrinjen. V različnih vlogah, kot duhovnik ali škof, je rad odšel v zapor. V tem se prepoznam tudi sam,” je za MMC med drugim povedal Robert Friškovec. Foto: Tatjana Splichal (Družina), osebni arhiv Roberta Friškovca

Friškovec je zagotovo eden izmed tistih duhovnikov, ki vero na doumljiv in pozitiven način približuje ljudem, tudi tistim v zaporu. Jasne ločnice med zaporom z rešetkami in zunanjim svetom sicer ne vzpostavlja, v pogovoru je poudaril, da je sodobni zapor te družbe brezbrižnost, biti človek pa je danes umetnost. Tisti v zaporu in zunaj njega so njegovi bratje in sestre, je dodal.

Oglas

Ni pa srebrnomašnik Friškovec le duhovnik. Je prvi zaporniški vikar, zaposlen je tudi na uradu za mednarodno sodelovanje in mednarodno pravno pomoč na ministrstvu za pravosodje. Je predavatelj nenasilne komunikacije in doktorski študent pa ljubitelj rock glasbe – maševal je, denimo, na festivalu Rock Otočec. Če se odmakne od vseh vlog, ki jih ima, je le nekdo, ki se uči biti človek, se je opisal Friškovec.

V pogovorih, v katerih je nastopal, je v ospredje vedno postavil odgovornost pri komuniciranju, poslušanje, ljudi na robu, živost Cerkve, globoko vero in preprostost življenja. Tudi v tokratnem pogovoru za MMC ni bilo nič drugače.

Danes je velika noč, kristjani se spominjajo Jezusovega vstajenja. Jutri, na velikonočni ponedeljek, pa se spominjajo prikazovanja vstalega Jezusa svojima učencema. Tadva ga sprva na svoji poti v mesto Emavs blizu Jeruzalema nista prepoznala, njune oči so bile zastrte, je zapisano v Svetem pismu. Kaj sodobnemu človeku zastira pogled?
Najprej je tu hrup. Živimo v času nenehnih informacij, obvestil, podob, mnenj. Človek skoraj nima več prostora za tišino. Učenca na poti v Emavs nista prepoznala Jezusa, ker sta bila polna svojih misli, razočaranja, pričakovanj. Tudi mi smo pogosto tako “polni”, da ne moremo več videti.

Druga stvar, če povežem z odlomkom dveh učencev na poti v Emavs, je razočaranje, ki lahko danes človeku podobno zastira pogled. Ko se življenje ne izide, kot smo si predstavljali, se pogled zapre. Človek začne videti samo še to, kar je šlo narobe.

Mogoče bi omenil še eno stvar in to je, naj ne bo čudno, površnost. Navajeni smo hitrih odgovorov, kratkih vsebin, takojšnjih rešitev. Nimamo več časa, razmisleka … Morda pa je največja slepota prepričanje, da že vse vemo. Da ne potrebujemo več iskanja, da imamo stvari pod nadzorom. Verjetno bi se še marsikaj našlo: obremenjenost, pomanjkanje pripravljenosti, da se vključim in naredim, kar je možno z moje strani.

Pri katolikih bo osrednje velikonočno dogajanje potekalo do ponedeljka, ko se bodo spominjali prikazovanja vstalega Jezusa svojima učencema na poti v Emavs. Tadva ga sprva nista prepoznala, ker sta “bila polna svojih misli, razočaranja, pričakovanj”, je pojasnil Friškovec. Foto: BoBo

Pogosto pravite, da je biti človek danes umetnost. Kdo smo namreč, če ne naštevamo svojih dosežkov, nazivov in stvari, ki jih posedujemo. Kako bi se opisali kot človek, če se odmaknete od svojih vlog?
Če se sam odmaknem od vseh vlog, nazivov in tega, kar počnem, potem bi rekel, da sem človek na poti. Nekdo, ki se uči biti resničen – pred seboj, pred drugimi in pred Bogom. Nekdo, ki ima svoje rane, svoje padce, pa tudi potrebo, da rastem. Če odštejem vse zunanje stvari, ostane odnos, kako znam slišati drugega in kako znam biti blizu. Biti človek danes je res umetnost, ker nas vse vleče v to, da bi se opredelili skozi uspeh, vloge ali podobo. A v resnici se človek najbolj pokaže v preprostih stvareh – v zvestobi, iskrenosti, v tem, ali ostaneš človek tudi takrat, ko ni aplavza. Pravzaprav sem nekdo, ki se uči biti človek.

Papež Frančišek je zelo jasno pokazal, da Cerkev ni najprej prostor popolnih, ampak prostor za tiste, ki iščejo, ki padajo in vstajajo. Če pomislim na papeža Leona, pa me me kljub njegovi različnosti nagovarja njegov poudarek na redu, jasnosti, tudi na intelektualni globini vere.

Robert Friškovec

Za papeža Frančiška ste nekoč omenili, da se izrazito posveča ljudem na robu, tudi zapornikom, da se zanima za vsakdanje življenje in vsakdanje ljudi. Tudi zase pravite, da se posvečate ljudem na robu, lahko bi rekli, da ste svojo duhovniško posvetili zapornikom. V čem vse ste si še podobni z nekdanjim papežem Frančiškom in v čem morda s papežem Leonom?
Papež Frančišek mi je bil vedno blizu prav v tem, da je šel k človeku na robu. Pa ni šlo samo za neko idejo ali pa lepo besedo, ampak zelo konkretno: iti tja, kjer je človek ranjen, spregledan ali odrinjen. V različnih vlogah, kot duhovnik ali škof, je rad odšel v zapor. V tem se prepoznam tudi sam. Ne da bi si to izbral kot neko posebno pot, ampak ker sem v teh srečanjih začutil, da je tam evangelij najbolj živ. Da tam odpadejo vloge in maske. Podobnost vidim tudi v poudarku na usmiljenju. Papež Frančišek je zelo jasno pokazal, da Cerkev ni najprej prostor popolnih, ampak prostor za tiste, ki iščejo, ki padajo in vstajajo.

Če pomislim na papeža Leona, pa me kljub njegovi različnosti nagovarja njegov poudarek na redu, jasnosti, tudi na intelektualni globini vere. Potrebujemo tudi to: da stvari poimenujemo, da damo veri strukturo, da jo znamo razložiti in živeti tudi na ravni razuma. Kdor koli je v Cerkvi izbran za voditelja, je z namenom, da s svojimi darovi nagovarja različne potrebe, ki se zaznavajo v občestvu. Na koncu pa mislim, da ne gre toliko za primerjanje, ampak za isto poslanstvo: kako v konkretnem času in prostoru živeti evangelij tako, da človek začuti, da je viden, slišan in sprejet.

Sorodna novica
Kristjani praznujejo veliko noč, največji krščanski praznik

Ljudi ne ločujete na tiste v zaporu in tiste zunaj njega. Pravite, da so vsi vaši bratje in sestre. Kaj je sodobni zapor naše družbe? Znamo še biti človek sočloveku?
Res je, pogosto rečem, da razlika med “znotraj” in “zunaj” ni tako velika, kot si mislimo. Zapor ni samo prostor z zidovi in rešetkami. Obstajajo tudi bolj skriti zapori. Sodobni zapor naše družbe je lahko notranji: zaprtost vase, strah pred bližino, nezaupanje, potreba po nadzoru, odvisnost od potrditve drugih. Veliko ljudi živi na zunaj svobodno, znotraj pa zelo ujeto v preteklosti, v ranah, v pričakovanjih, v tem, kaj si bodo drugi mislili. Eden večjih zaporov sodobnega človeka je tudi brezbrižnost. Ko se človek zapre pred drugim, ko ga ne zanima več njegova zgodba, ko postane drugi samo “eden izmed mnogih”. Vprašanje, ali znamo še biti človek sočloveku, se mi zdi na mesti. Mislim, da znamo, ampak vedno manj spontano.

O veri in Cerkvi Friškovec govori odprto in razumljivo, tudi hudomušno. Zapornice in zaporniki smo lahko tudi zunaj prostorov z rešetkami, brezbrižnost je novodobni zapor, je poudaril. Foto: Osebni arhiv Roberta Friškovca

Vedno, ko ste v cerkvi, vernike na začetku pridige vprašate, kako so. Kaj vam odgovorijo? Je Cerkev na tak način še živa, si upajo iskreno povedati, kako se počutijo v tistem trenutku?
Najprej mogoče podnapisi: če v katerem koli jeziku postavite vprašanje, kako si, sprašuješ eno in isto stvar – kaj je v tebi še živega? Ko sam postavim to vprašanje, me zanima, kaj je v ljudeh, ki so pred menoj in s katerimi se srečam, še živega. Odgovori so zelo različni: od tihega nasmeha in kimanja z glavo, do glasnega “dobro”, včasih kdo reče “utrujeno”, kdaj pa tudi nastane malo zadrege. Želim si, da bi bilo v Cerkvi več življenja oziroma da bi vsaj med nami življenje spet raslo, se prebujalo. Že s tem, če smo resnični, smo na nek način živi.

Katera sveta maša se vam je do zdaj najbolj vtisnila v spomin? Maševali ste med drugim tudi na glasbenem festivalu Rock Otočec.
Težko bi izbral samo eno, ker vsaka maša nosi svojo zgodbo in ljudi. Maše na Rock Otočcu so bile zagotovo ene takšnih. Spomnim se, kako so ljudje prišli, nekateri radovedni, drugi iskreno odprti, tretji malo z razdalje. Na nek način se pokaže, da Bog ni vezan na prostor. Da lahko nagovori človeka tudi tam, kjer ga morda najmanj pričakuje. Zelo so mi blizu tudi maše v zaporu. Velikokrat tamkajšnjim obiskovalcem rečem, da jih ne zamenjam za nobeno drugo občestvo. Res so dobri s sodelovanjem, odgovarjanjem, petjem … Mogoče je odgovor na vprašanje, da se me najbolj dotaknejo tiste maše, h katerim ljudje pridejo takšni, kot so, brez veliko olepševanja.

Ko smo ravno pri vprašanjih, ki jih radi postavljate. Velikokrat omenite, da bi se morali med seboj spraševati tudi po povratnih informacijah. Pravite, da se s tem ljudje med seboj opolnomočimo, da sami prevzamemo odgovornost za svoj način komunikacije. Bi morali več spraševati drug drugega ali se bolje poslušati?
V prvi vrsti je smiselno imeti zanimanje za sočloveka. Pri vašem vprašanju mislim, da ne gre za ali-ali, ampak oboje. Človeka se učim slišati in obenem tudi širim svoj informacijski prostor s postavljanjem vprašanj. Jaz velikokrat rečem: “Mi lahko kaj več poveste?”, “Bi mi lahko dali še kakšen stavek?” ali pa “Potrebujem vaše podnapise”. Postavljati vprašanja, na katera ne moreš odgovoriti z da ali ne, ki niso zaprta. Dejstvo pa je, da če ne znam slišati, tudi vprašanja ne pomagajo veliko. Zdi se mi, da se danes veliko pogovarjamo, če pod to razumemo tudi razna dopisovanja, a manj slišimo.

Nevarnost je, da pri poslušanju človeka že vnaprej pripravljamo odgovor. Takoj začnemo razmišljati, kaj bom rekel, kako bom svetoval, kako bom popravil, včasih celo, kako bom “zmagal” v pogovoru. In v tem trenutku sogovornik izgine.

Robert Friškovec

Katera je tista glavna napaka, ki jo delamo, ko poslušamo in se na slišano odzivamo? Zagovarjate, da se ne smemo nepremišljeno odzivati in svetovati sogovorniku. Nekoč ste dejali, da so nam drugače misleči ljudje lahko predvsem motivacija za rast, za bogatenje, iskanje poti naprej, niso pa priložnost za boj.
Velikokrat v pogovoru preprosto naredimo enačaj med tem, kar nam nekdo sporoča, in samim sabo. Na neki način začnemo živeti vsebino drugega. Oseba nas potegne v svoj prostor. Nato rešujemo probleme drugih in jim jemljemo odgovornost za njihovo vsebino. Nevarnost je, da pri poslušanju človeka že vnaprej pripravljamo odgovor. Takoj začnemo razmišljati, kaj bom rekel, kako bom svetoval, kako bom popravil, včasih celo, kako bom “zmagal” v pogovoru. In v tem trenutku sogovornik izgine. Zato tudi tako hitro svetujemo. Ne da bi bilo to vedno potrebno, ampak ker nam je neprijetno ostati v poslušanju, v tišini, v nepopolnosti odgovora.

Bolj kot kaj ljudje povedo, nam je pomembno, kako povedo. Ampak ta komunikacija je pogosto nasilna. V nedavnem podkastu ste omenili, da tisti, ki sporoča, govori o sebi, sporoča svoje potrebe in svoja čustva, zelo malo pa pove o sogovornikih. Je to ljudem težko razumeti, se tega zavedajo, tudi na spletu?
Prvo pravilo vsake komunikacije je, da tisti, ki sporoča, sporoča o sebi. Dam zelo preprost primer. Otrok reče svoji mami: “Ti si najslabša mama na svetu!” Ta otrok sporoča o sebi in ne o mami. Težava nastane, če ona naredi enačaj med to izjavo in samo seboj. V komunikaciji je sicer smiselno, da sporočam iz prve osebe ednine in ne v stilu, ki je razširjen z drugo osebo ednine.

Ko govorim o nasilju, ga danes v komunikaciji ni tako malo. Razni podtoni, cinizem, izsiljevanje, tudi ignorantska tišina. Nasilje je lahko zajeto v ton govora, hitrost. Splet je svoja zgodba, kjer se nasilje lahko skrije za anonimnostjo, prostor, kjer je navzoča kultura “bruhanja” drug po drugem, nezadovoljstva, nestrinjanja, diskreditiranja, laži …

Nekajkrat ste že omenili tišino. Je ta dandanes razkošje?
Osebno bi lahko rekel, da je danes tišina res skoraj postala razkošje. Ne zato, ker je ne bi mogli imeti, ampak ker si je pogosto ne znamo več vzeti. Obkroženi smo z zvoki, informacijami, zasloni, stalno povezanostjo. Tako hitro zapolnimo vsak prazen trenutek, da se tišina zdi skoraj neprijetna. In prav zato je dragocena, ker je redka. Tišina zame ni samo odsotnost hrupa, je neke vrste prostor, kjer človek začne slišati.

Friškovec v svojem doktorskem delu ukvarja z vzpostavljanjem dialoga med ljudmi, ki jih je kaznivo dejanje zaznamovalo. Foto: Srdjan Živulović/BoBo

Trenutno pišete doktorsko disertacijo o obnavljalni pravičnosti. Pojem je pri nas slabo poznan. Gre za to, da v dialogu (a ne v mediaciji) povežemo osebe, ki so bile vključene v kaznivo dejanje, in raziščemo, kar je tisto sveto, kar človeku odpira možnosti za naprej, in kaj ga zavira. Kaj je tisto, kar najpogosteje želijo slišati žrtve? Kaj storilci kaznivih dejanj?
Obnavljalna pravičnost poskuša ustvariti prostor, kjer se lahko zgodi nekaj, česar klasični kazenskopravni sistem pogosto ne omogoča – srečanje med ljudmi, ki jih je kaznivo dejanje zaznamovalo. In v teh srečanjih se zelo jasno pokaže, kaj ljudje v resnici nosijo v sebi. Žrtve najpogosteje najprej ne iščejo kazni, ampak odgovore. Zelo osnovna so vprašanja: zakaj ravno jaz, zakaj se je to zgodilo, ali sploh razumeš, kaj si mi naredil … Pogosto želijo slišati priznanje, resnico in tudi obžalovanje. Ne le formalnega “žal mi je”, ampak nekaj, kar pride iz notranjosti. In zelo pogosto želijo ponovno dobiti občutek dostojanstva in varnosti, ki jim je bil odvzet.

Po drugi strani pa storilci oziroma odgovorne osebe pogosto nosijo svoj del zgodbe. Želijo biti slišani kot ljudje, ne samo kot “storilci”. In presenetljivo pogosto si želijo priložnosti, da prevzamejo odgovornost – ne samo pravno, ampak osebno. Na obeh straneh pa je zelo močna potreba po tem, da bi se nekaj zaključilo ali vsaj premaknilo naprej. Da stvar ne ostane zamrznjena v preteklosti.

Robert Friškovec

Po drugi strani pa storilci oziroma odgovorne osebe pogosto nosijo svoj del zgodbe. Želijo biti slišani kot ljudje, ne samo kot “storilci”. In presenetljivo pogosto si želijo priložnosti, da prevzamejo odgovornost – ne samo pravno, ampak osebno. Na obeh straneh pa je zelo močna potreba po tem, da bi se nekaj zaključilo ali vsaj premaknilo naprej. Da stvar ne ostane zamrznjena v preteklosti. Tukaj je še tretji element tovrstnih postopkov in to je skupnost oziroma podporne osebe ene ali druge strani, ki jih je kaznivo dejanje prav tako zaznamovalo.

Še malo ostajamo pri nenasilni komunikaciji. Kaj bi svetovali domačim in tujim voditeljem – kako naj komunicirajo? Nedavna predvolilna kampanja je bila izrazito razdiralna, polarizacije med ljudmi je vse več.
Mislim, da danes ne potrebujemo več glasnosti, ampak več odgovornosti v besedi. Voditelji imajo moč, da s svojim načinom govora gradijo ali rušijo. Prva stvar je zagotovo, da beseda ne sme postati orožje. Ko komunikacija postane način, kako diskreditirati, ponižati ali razdeliti, kratkoročno morda prinese neke točke, dolgoročno pa pušča razpoke v družbi. In te razpoke potem živijo naprej med ljudmi. Zato mislim, da je v Sloveniji situacija takšna, kot je. Druga stvar je sposobnost poslušanja, slišanja. Voditelj, ki ne zna poslušati, hitro začne govoriti samo še za svojo publiko, ne pa za skupno dobro. Zdi se mi, da bi voditelji morali večkrat pomisliti, da njihove besede ne ostanejo na odru ali v studiu, ampak gredo naprej v družine, v delovno okolje, na splet. Tam se potem konflikt največkrat nadaljuje, pa bi bilo fino, da bi se začel ustvarjati prostor za dialog.

Mene osebno velika noč spominja na to, da Bog deluje tudi tam, kjer se zdi, da ni več poti. In morda je danes najpomembneje prav to, da ne obupamo nad življenjem – ne v svetu in ne v sebi.

Robert Friškovec

Česa naj ljudje v teh težkih časih, tudi z geopolitičnega vidika, in v duhu velikonočnih praznikov ne pozabijo?
V časih, v katerih živimo, je najlažje zapasti v strah, nezaupanje in občutek, da nimamo vpliva. Svet je velik, dogodki so kompleksni in pogosto se zdi, da vse poteka mimo nas. A prav v tem je tudi sporočilo velike noči: da zadnja beseda ne pripada temi, ampak življenju. Mislim, da je pomembno, da ne pozabimo na tri stvari. Najprej, da ne izgubimo upanja. Ne naivnega optimizma, ampak globokega zaupanja, da tudi v zmedenih in težkih časih življenje najde pot naprej. Drugo, da ne izgubimo človečnosti. Ko svet in ljudje drug do drugega postanemo grobi, je največji upor prav to, da ostaneš človek: da ne zapadeš v sovraštvo, da ne zapiraš srca, da vidiš človeka tudi v tistem, ki misli drugače. In tretje, da ne pozabimo na majhne korake. Ne moremo rešiti sveta, lahko pa vplivamo na prostor okoli sebe: v odnosih, v besedah in v načinu, kako živimo. Mene osebno velika noč spominja na to, da Bog deluje tudi tam, kjer se zdi, da ni več poti. In morda je danes najpomembneje prav to, da ne obupamo nad življenjem – ne v svetu in ne v sebi.

Udeležence svetih maš v zaporu je pohvalil, da dobro sodelujejo, odgovarjajo na njegova vprašanja in pojejo. Njegovo najljubše občestvo je tisto, ki je nenarejeno. Foto: Osebni arhiv Roberta Friškovca

Se Rimskokatoliška cerkev lahko spreminja, morda prilagaja sodobni družbi, ali mora ostati tradicionalna?
Cerkev se v svojem bistvu ne more in ne sme spreminjati, če govorimo o tem, kar je njeno jedro: evangelij, odnos do Boga in odnos do človeka. To ni nekaj, kar bi bilo odvisno od časa ali družbenih trendov. Osebno si pa želim, da se Cerkev vedno znova uči, kako sporočilo živeti in povedati v konkretnem času. Prepričan sem, da se vedno tudi pokaže, da je prostor za razvoj, za prilagajanje, za iskanje novih poti. Ne v smislu, da bi spreminjali vsebino vere, ampak da bi jo znali približati človeku danes. Ne gre za izbiro med tradicionalnim in sodobnim, ampak za vprašanje, kako lahko vsebina vere danes sreča konkretnega človeka.

Je razlika med vero in duhovnostjo na eni strani ter Cerkvijo kot institucijo na drugi? So ljudje lahko resnično verni in ne cerkveni in obratno – razmišljate kdaj o tem?
Velikokrat mi ljudje pravijo, da se imajo za verne, kar pa jih “bremza”, odvrača, s čimer imajo težavo, se ne strinjajo, je institucija. Cerkev kot institucija je konkretna skupnost, z zgodovino, strukturo, tudi z omejitvami. Velikokrat jo primerjam z družino. Zame smo v njej bratje in sestre. Kot si ne izbiramo svojih bratov in sester v družini, tako je tudi v Cerkvi. Srečal sem mnogo ljudi, ki so bili razočarani nad institucijo, nad ljudmi, nad načinom delovanja.

Zame osebno vera brez skupnosti hitro postane zelo individualna, včasih tudi površna ali predvsem po meri človeka. Cerkev brez žive vere pa lahko postane samo struktura brez srca. Idealno je, da se to dvoje srečuje: osebna vera, ki ima svoj prostor v skupnosti, in skupnost, ki pomaga veri rasti in jo varuje pred tem, da bi postala samo nekaj mojega. Na koncu pa vedno pridemo do istega vprašanja: ali to, kar živim, postaja odnos ali pa ostaja samo oblika. In to je izziv za vsakega, ne glede na to, kje je.

Od kod črpate moč in navdih za tako pozitiven pogled na življenje?
Najprej iz zelo konkretnih srečanj z ljudmi. Hvaležen sem, da imam okoli sebe (ne veliko) ljudi, kjer sem lahko to, kar sem. Veliko mi pomeni tudi vera. To je pravzaprav vsebina, ki me hrani. Ne kot nekaj oddaljenega, ampak kot odnos. Molitev, evharistija, tišina, Božja beseda – to so prostori, kjer se človek znova “naravna na pravo valovno dolžino”, kjer se spomnim tudi na to, kar je res pomembno. Navdih pa pogosto pride tudi iz zelo preprostih stvari – iz pogovora, narave, trenutkov, ko si lahko samo to, kar si. Včasih se zdi, da iščemo nekaj velikega, pa nas ravno majhne stvari držijo pokonci.

Oglas