Ob koncu druge svetovne vojne so se zgodila prva resna trenja med zavezniki v protihitlerjevski koaliciji. V Sloveniji je najbolj znana tržaška kriza maja 1945, kjer sta si v mestu, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji, stali nasproti Titova partizanska in britanska vojska, malo manj znane pa so krize v Stuttgartu, dolini Aoste in Siriji. V vseh treh primerih je šlo za merjenje moči med francosko vojsko pod vodstvom generala Charlesa de Gaulla ter Američani in/ali Britanci. Če je Titu oziroma komunistični Jugoslaviji uspelo na koncu dobiti Istro in velik del Primorske, pa je bil francoski ozemeljski izkupiček na koncu precej skromnejši: dobili so le dve odročni alpski dolini, ki sta bili prej del Italije.
Francoski general Charles de Gaulle je ob koncu druge svetovne vojne želel potisniti francosko-italijansko mejo čim bolj proti vzhodu, zlasti je želel dolino Aoste, kjer živi francosko govorečo prebivalstvo. Proti francoski zasedbi pa so bili odločno Američani in Britanci.
Ameriške grožnje Franciji: de Gaulle popusti
Ameriški predsednik Harry Truman je junija 1945 Franciji celo zagrozil s prenehanjem dobav orožja in druge opreme (ohranili naj bi le oskrbo s hrano). Francozi so se morali na koncu umakniti iz doline Aoste in drugega obmejnega italijanskega ozemlja (zahodni Piemont in zahodna Ligurija).
S pariškim mirovnim sporazumom leta 1947 je Francozom uspelo le malenkostno spremeniti mejo v svojo korist: dobili so dve odročni alpski dolini – Tende in La Brigue – z nekaj tisoč prebivalci. Dolina Aoste je ostala na italijanski strani.
Titove ozemeljske pridobitve
Uspešnejša je bila Titova Jugoslavija. Ni sicer dobila Gorice ali Trsta (teh dveh mest Britanci niso želeli obljubiti niti Kraljevini Jugoslaviji leta 1940 in 1941, ko so snubili Beograd, da bi vstopil v vojno proti Nemčiji in Italiji na strani Velike Britanije), a je dobila (s pariškim mirovnim sporazumom leta 1947 in londonskim sporazumom leta 1954) precej večji del nekdaj italijanskega državnega ozemlja kot Francija.
Ameriški predsednik Harry Truman je z grožnjami prisilil francosko vojsko, da se je umaknila z velike večine italijanskega ozemlja, ki ga je zasedla ob koncu vojne in ga hotela priključiti Franciji. Na fotografiji: Charles de Gaulle in Harry Truman pred Belo hišo poleti 1945.
Foto: Guliverimage
Titova partizanska vojska (slovenski partizani in jugoslovanska vojska) je sicer konec aprila in v začetku maja 1945 prva začela osvobajati Trst, šele 2. maja so v mesto prišli novozelandski vojaki. Partizanska vojska se je morala pod pritiskom Britancev umakniti junija 1945. Josip Broz – Tito je popustil, ker ni imel podpore Stalina za priključitev Trsta k Jugoslaviji.
Razdelitev Svobodnega tržaškega ozemlja: Slovenija dobi dostop do morja
Trst je leta 1947 postal jedro Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). STO je bil zamišljen kot samostojna država, a je bil z londonskim sporazumom leta 1954 razdeljen med Italijo in Jugoslavijo. Trst je dobila Italija, današnjo slovensko obalo (Koper, Izola in Piran) pa Jugoslavija oziroma Slovenija.
Kljub izgubi Trsta in Gorice ter delov s Slovenci poseljene Beneške Slovenije (ta je bila del Italije že od leta 1866) in Kanalske doline (del Italije po prvi svetovni vojni) je bila Titova komunistična Jugoslavija uspešnejša pri svojih ozemljskih zahtevah do Italije kot kapitalistična Francija.
Zakaj je bil Tito uspešnejši od Francozov
Za ta večji uspeh Tita v primerjavi z de Gaullom oziroma Francijo je več razlogov. Prvi je, da je bilo prebivalstvo na Primorskem in v Istri, ki je bilo od leta 1922 naprej tarča italijanskega fašističnega etnocida, z navdušenjem sprejelo spremembo jugoslovansko-italijanske meje (tolikšnega navdušenje na drugi strani ni bilo na območjih, ki jih je želela Francija). Drugi je, da je Titova partizanska vojska dokaj veliko prispevala k zmagi nad Hitlerjevo Nemčijo.
Titu je uspelo dobiti veliko večino slovenskega ozemlja, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Zunaj Slovenije pa sta ostala Trst in Gorica, dve mesti z italijansko večino in močno slovensko manjšino, ki ju je obkrožalo slovensko podeželje. Ti dve mesti Britanci niso hoteli obljubiti niti nekomunistični Kraljevini Jugoslaviji leta 1941, ker so imeli mesti za kulturno italijanski, italijanska kultura pa je bila po prepričanju Britancev višja od slovenske.
Foto: propagandopolis/posnetek zaslona/X
Poleg tega je Jugoslavija imela v času pariškega mirovnega sporazuma leta 1947 podporo močne Sovjetske zveze (ta država je po koncu vojne krojila evropski zemljevid v svojem vplivnem območju). Po drugi strani pa je Jugoslavija leta 1954 dobila del STO, ker je zapustila sovjetsko vplivno območje (t. i. sovjetski paradoks). Z razdelitvijo STO so zahodni zavezniki podprli in obenem nagradili Titov odmik od Moskve.
Zakaj Zahod podpira Titove ozemeljske zahteve: želja po odmiku Jugoslavije od Sovjetov
V ozir – zlasti v prvih letih po vojni – je treba vzeti tudi strah zahodnih zaveznikov, da bi v Italiji po koncu druge svetovne vojne oblast prevzeli komunisti, pa tudi željo Zahoda, da bi čim bolj okrepili Titovo moč v razmerju do Stalina (tudi, ko je bil ta do informbirojevskega spora še del sovjetskega vplivnega območja).
Titove ozemeljske pridobitve leta 1947 in 1954 so tako krepile njegovo moč, kar je bilo pomembno, če je želel Zahod doseči zmanjšanje sovjetskega vpliva v Jugoslaviji oziroma ohraniti jugoslovansko neodvisnost.
Titove ozemeljske zahteve koristijo Zahodu, ker škodijo italijanskim komunistom
Po drugi strani pa so Titove ozemeljske zahteve do Italije slabile možnosti Italijanske komunistične partije (KPI) za zmago na volitvah. O tem je med drugim govoril Winston Churchill marca 1946 v svojem znamenitem govoru o železni zavesi. Imel je prav: junija 1946 KPI tako ni uspelo zmagati na volitvah.
Že v svojem slovitem govoru v Fultonu v ZDA (govor o železni zavesi) je Winston Churchill ugotavljal, da italijanski komunistični stranki (PCI) resno škodi to, da mora podpirati zahteve komunističnega maršala Tita po nekdanjem italijanskem ozemlju. Titove ozemeljske zahteve so tako objektivno koristile zahodnim zaveznikom in protisovjetskim silam v Italiji. Na fotografiji: vodja Komunistične partije Italije Palmiro Togliatti leta 1947 v Rimu.
Foto: Guliverimage
Prav nasproten bi bil verjetno učinek, če bi Washington in London maja in junija 1945 popustila de Gaullu. Priključitev dela severozahodne Italije h (kapitalistični) Franciji mimo volje tamkajšnjega prebivalstva bi verjetno okrepila KPI na volitvah poleti 1946.
Stuttgartska kriza in francoski neuspeh v Posarju
Francija je po koncu druge svetovne vojne ostala praznih rok tudi v Nemčiji. Aprila 1945 se je zgodila stuttgartska kriza, ko je francoska vojska vkorakala v Stuttgart in ga ni hotela prepustiti Američanom. V primerjavi s krizo v dolini Aoste pa so tukaj popustili Američani. Stuttgart je postal del francoskega okupacijskega območja in ne ameriškega.
Ni pa uspelo Francozem priključiti Posarja k Franciji. Posarje so Francozi od leta 1946 upravljali kot svoj protektorat, leta 1947 je tudi postalo del francoskega monetarnega sistema. Leta 1955 so se prebivalci Posarja na referendumu odločili, da želijo postati del povojne Zahodne Nemčije.
Sirska kriza leta 1945: na robu spopada med Britanci in Francozi
Velika povojna kriza se je zgodila tudi v Siriji. Ta je bila po prvi svetovni vojni mandatno ozemlje Francije (dejansko kolonija). Po drugi svetovni vojni so Francozi maja 1945 s silo krvavo zatrli proteste Sircev, ki so zahtevali neodvisnost. Francoske kolonialne sile (med njimi je bilo veliko vojakov iz Senegala) so pobile na stotine Sircev.
Leta 1945 bi se lahko v Siriji zgodil spopad med Francozi in Nemci. Na fotografiji: britanski tank v Damasku leta 1945.
Foto: Wikimedia Commons
Britanski premier Winston Churchill, ki je želel ohraniti dobre odnose z Arabci, je iz Jordanije v Damask poslal britanske čete z ukazom, naj tudi streljajo na francoske sile, če bo potrebno. Med Francozi in Britanci bi se skoraj zgodili spopadi, na koncu pa so Francozi popustili. Francoski vojaki so se ob spremstvu britanskih vojakov, ki so jih domačini navdušeno pozdravljali, umaknili v vojašnice. Sirija je na koncu julija 1946 postala neodvisna.