Hans-Georg Aschenbach je v sedemdesetih letih veljal za enega od najboljših smučarskih skakalcev na svetu. Vrhunec športne poti je dosegel na zimskih olimpijskih igrah leta 1976 v Innsbrucku, kjer je na srednji skakalnici zablestel z zlato lovoriko. Njegova zbirka uspehov je impresivna: leta 1973 je v Oberstdorfu osvojil naslov svetovnega prvaka v poletih, pozimi 1973/74 se je veselil skupne zmage na novoletni turneji, na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju leta 1974 v Falunu pa si je priskakal zlati kolajni na obeh napravah. Istega leta so ga razglasili tudi za najboljšega športnika v takratni Nemški demokratični republiki (NDR).

Po koncu športne poti se je Aschenbach podal v medicino. Delal je kot vojaški zdravnik in zdravnik reprezentance v zimskih športih, leta 1988 pa je pobegnil v zahodno Nemčijo, kjer je pomembno prispeval k razkritju sistemskega dopinga v vzhodnonemškem športu. Zdaj, pri 74 letih, še vedno deluje kot zdravnik v okolici Freiburga.

V pogovoru za enega od nemških časnikov je odkrito spregovoril o razmerah v času hladne vojne. Stiki z zahodnonemškimi športniki so bili strogo prepovedani: »Navodilo je bilo jasno – športniki iz Zvezne republike Nemčije (ZRN) so bili naši sovražniki. Vsak stik je bil kaznovan,« se je spomnil Aschenbach in pristavil, da so imeli povsem drugačen odnos z Avstrijci, s katerimi so ohranjali simbolično športno prijateljstvo.

Nadzor nad športniki je bil stalen. »Ko sem tik pred skokom šel na stranišče, sta me spremljali dve osebi v civilu. Bala sta se, da bom pobegnil,« je razkril in v smehu pripomnil, da je nekaj let pozneje zares pobegnil: »Bil sem pametnejši od Stasija (Ministrstva za državno varnost).«

Hans-Georg Aschenbach je bil v sedemdesetih letih eden od najboljših smučarskih skakalcev na svetu. FOTO: Imago Sportfotodienst/Reuters

Hans-Georg Aschenbach je bil v sedemdesetih letih eden od najboljših smučarskih skakalcev na svetu. FOTO: Imago Sportfotodienst/Reuters

Po njegovem v skokih še vedno problem pretirane vitkosti

Posebej kritičen je do dopinškega sistema v NDR, v katerega so bili vključeni vsi vrhunski športniki. »Do 18. leta nismo vedeli, kaj nam dajejo. Govorili so o vitaminskih koktajlih. Pozneje si moral podpisati soglasje – v nasprotnem primeru si izpadel iz ekipe.« Pred tekmovanji so morali na stroge kontrole, pozitivni pa niso smeli nastopiti.

Razlogi za njegov pobeg so bili tako osebni kot poklicni. Kot zdravnik se v domovini ni mogel razvijati, saj so napredovali predvsem tisti, ki so bili povezani z državno varnostjo. Prelomni trenutek je bil, ko so mu kot reprezentančnemu zdravniku naložili pripravo dopinških programov. »Tega nisem mogel sprejeti …«

Dotaknil se je tudi sodobnih smučarskih skokov. Kljub uvedbi pravil o minimalni telesni teži (z indeksom telesne mase BMI) po njegovem v tem športu še vedno ostaja problem pretirane vitkosti. »Domen Prevc ni videti prav veliko drugačen kot svoj čas Sven Hannawald in Martin Schmitt. Stradanje je brutalno. To te uniči kot človeka,« je pojasnil in namignil, da naj bi nekateri skakalci danes posegali po sredstvih za hujšanje, denimo, po ozempicu, ki še ni na seznamu prepovedanih sredstev.

Danes Aschenbach živi z družino v bližini Freiburga, kjer vodi manjšo ambulanto ter se posveča zdravljenju težav s hrbtenico in sklepi. »Ljudje živimo vedno dlje. Sam poskušam pomagati, da bi bila tudi kakovost življenja in gibanje čim boljša,« je sklenil nekdanji nemški as.