Za razliko od, recimo, Bolgarov ali Slovencev, ki so se morali sklicevati na drobce filologije in zgodovine, da bi dokazali, da so obstajali kot ločeno ljudstvo, so Judje kot narod dokazljivo obstajali že od začetkov Zahoda. Judovska posebnost je bila dejstvo, znano celotnemu svetu; njihov jezik, običaji in geografske navezanosti so bili priča številnim starogrškim in rimskim virom, poleg zapisov, ki so jih za seboj pustili Asirci, Moabci in druga izginula kraljestva.
To je odstavek, v katerem Alana Newhouse v eseju, objavljenem v ameriškem mediju Tablet Magazin, omenja Slovence. Odstavek je na družbenem omrežju X tako razjezil nekega bolgarskega uporabnika, da je zapisal, da je pri tem odstavku prenehal brati esej. Avtorici je tudi očital neznanje.
Zakaj so omenjeni Slovenci in Bolgari?
Vprašanje je seveda, zakaj je Alana Newhouse omenila prav Bolgare in Slovence. Omemba filologije oziroma jezikoslovja morda namiguje, da je pri tem igralo vlogo dejstvo, da so najstarejši zapis kakšnega od slovanskih jezikov v latinici Brižinski spomeniki (tudi Freisinški rokopisi).
Jezik Brižinskih spomenikov (zapisani nekje med letoma 972 in 1039) pa je alpska slovanščina oziroma zgodnja slovenščina (najverjetneje gre za zgodnjo slovenščino, ki se je govorila na vzhodu današnje Koroške, ki je bil pozneje ponemčena).
Po drugi strani si Bolgari lastijo staro cerkveno slovanščino, knjižni jezik, ki sta ga v drugi polovici 9. stoletja oblikovala bizantinska misijonarja sv. Ciril in Metod, in sicer najverjetneje na podlagi govora Slovanov iz okolice Soluna. Stari cerkveni slovanščini Bolgari pravijo tudi stara bolgarščina.
Slovenska etnogeneza skozi stoletja
Pustimo ob strani Bolgare ter primerjajmo samo Slovence in Jude. Postopna slovenska etnogeneza (razvoj etnične skupnosti) in lingvogeneza (razvoj slovenskega jezika) se začne po letu 500 oziroma letu 600 našega štetja, ko so na območje današnje Slovenije prišli Slovani. Kmalu po letu 500 se pojavijo prve arheološke sledi slovanskih prišlekov na območju Prekmurja, po letu 600 pa zgodovinski viri omenjajo prihod Slovanov tudi na druga območja današnje Slovenije.
V Nemčiji rojeni socialist judovskega rodu Moses Hess (1812-1875) je bil eden prvih zagovornikov sionizma – naseljevanja Judov v Palestino. Hess velja za enega od očetov nemške socialdemokratske stranke SPD. Po njem je imenovana tudi mošava Kfar Hess v Izraelu (mošava je nekakšna socialistična zadruga. Kot zanimivost: v Kfar Hessu, kar pomeni Hessova vas, se je rodil nekdanji izraelski častnik Giora Eiland, ki je zadnje čase znan tudi slovenski javnosti.
Foto: Guliverimage
Najnovejše znanstvene genetske raziskave so pokazale, da je na območju današnje Slovenije po prihodu Slovanov prišlo do več kot 80-odstotne zamenjave prebivalstva. Slovenska populacija ima zdaj v svojem genetskem naboru okoli 67-69 odstotkov slovanskega genetskega nabora.
Iz etnije v sodoben političen narod
Etnonim Slovenci se je na podlagi slovenskih glasovnih zakonitosti razvil iz praslovanskega samopoimenovanja Slawēnaj ali Slawēnaj, ki so ga bizantinski avtorji v 6. stoletju prvič zapisali v grščini kot Sklavinoj. V času razpadanja skupnega slovanskega jezika in nastajanja posebnih slovanskih narodov smo Slovenci edini ostali zvesti nekdaj skupnemu etničnemu imenu.
V srednjem veku so bili predniki Slovencev v vzhodnoalpskem prostoru znani tudi kot Korotani ali Korotjani/Koročani (oboje je izpeljano iz krajevnega imena Karantanija). Iz oblike Koročani (Koročiski>Koročski>Koroški) je pozneje nastala deželno ime Korošci. Drugo znano deželno ime za del Slovencev je bilo Kranjci.
Kot sodoben politični narod z množično in v vseh družbenih slojih prežeto etnično zavestjo smo se Slovenci oblikovali v 19. stoletju.
Kakšna je povezava med današnjimi Judi in svetopisemskimi Hebrejci?
Pri sodobnem judovskem narodu pa je glavno vprašanje, koliko so ti povezani s svetopisemskimi Hebrejci oziroma s prebivalci železnodobnega Izraela. To vprašanje je seveda tudi politično kočljivo, ker je del konflikta med Izraelci in Arabci: kdo se je prvi naselil na območju med reko Jordan in Sredozemskim morjem.
Alana Newhouse piše, da sodobni DNK dokazi kažejo, da le očetova linija aškenaških Judov sega nazaj na Bližnji vzhod, kar nakazuje na skupino judovskih moških, ki so se preselili v Rimsko cesarstvo in si nato vzeli žene med domačim evropskim prebivalstvom.
To sicer ni čisto tako, kot ugotavlja arheogenetika. Skupina znanstvenikov, med katerimi so bili tudi izraelski, je pred leti na podlagi DNK-raziskav okostja pripadnikov srednjeveške judovske skupnosti v Erfurtu v Nemčiji ugotovila, da metoda genetskega modeliranja (ugotavljanja, iz katerih predniških populacij so se razvile pretekle in današnje genetske populacije) kaže, da je še najbolj sprejemljiv model, po katerem so erfurtski Judje naslednja genetska mešanica: okoli 70 odstotkov njihovega genetskega porekla je južnoitalijanskega izvora (pri čemer tukaj ni mogoče popolnoma izločiti bližnjevzhodnega vpliva), po okoli 15 odstotkov pa bližnjevzhodnega in vzhodnoevropskega (slovanskega) genetskega izvora.
Etnogeneza aškenaških Judov
Srednjeveški aškenaški Judje (gre za Jude, ki so se v 10. stoletju priselili v Porenje in prevzeli nemški jezik, pozneje pa se množično selili na vzhod Evrope) so torej genetsko bolj vzhodnosredozemska oziroma južnoevropska kot zgolj le bližnjevzhodna skupnost, kar nakazuje, da je prihajalo do spreobračanja v judovstvo na območju vzhodnega Sredozemlja oziroma južne Evrope.
Evropski, aškenaški Judje, so bili politično večinoma levo usmerjeni. Karl Marx, ki je bil najprej varovanec Mosesa Hessa, je bil sin judovskega očeta, ki pa se je spreobrnil v krščanstvo. Utemeljil je socialistično ideologijo, ki je dobila ime po njem – marksizem. Tudi velika večina sionistov je bila socialistično usmerjena. Alternativa sionistom, ki so zagovarjali uporabo hebrejščine, so bili bundovci, tj. judovski socialisti v carski Rusiji, ki so nasprotovali izseljevanju, ampak so zagovarjali kulturno avtonomijo Judov v carski Rusiji in uporabo jidiša.
Foto: Wikimedia Commons
Evropske Jude (poleg aškenaških Judov so bila pomembna skupina tudi sefardski Judje, ki so se oblikovali na Pirenejskem polotoku, prevzeli romanski jezik svoje krščanske okolice in se pozneje razselili ali bili izgnani v druge dežele, tudi v Otomansko cesarstvo), v visokem in poznem srednjem veku lahko tako bolj kot etnično skupino gledamo kot na versko skupino.
Začetek oblikovanja sodobnega judovskega naroda
Razvoj Judov iz verske skupine v sodoben političen narod lahko tako postavimo v 19. stoletje. Ta proces lahko opazujem skozi življenjsko pot leta 1812 v Bonnu rojenega nemškega filozofa judovskega rodu Mosesa Hessa.
Na začetku je bil prepričan socialist, med drugim je bil nekakšen mentor mlademu Karlu Marxu, velja tudi za enega očetov nemške socialdemokratske stranke SPD. Do revolucije leta 1848 je bil zagovornik integracije Judov v evropske družbe. Propad revolucije leta 1848 in vzpon nemškega protijudovskega nacionalizma sta povzročila, da je začel trditi, da Judje niso zgolj verska skupnost, ampak poseben narod.
Navdušen nad združitvijo Italije leta 1961 je naslednje leto napisal knjigo Rim in Jeruzalem: Zadnje nacionalno vprašanje.
Sionizem kot odgovor na protijudovstvo
Ugotovil je, da sodobno nemško protijudovstvo ni zgolj ostanek srednjeveških predsodkov do Judov, ampak rasno nasprotovanje, ki ga ni mogoče preseči s kulturno integracije Judov ali z njihovim spreobrnjenjem v krščanstvo. “Nemci ne sovražijo Jude toliko zaradi njihove vere, ampak bolj zaradi njihove rase,” je zapisal. Rasizem je bil zlasti v vzponu od 50. let 19. stoletja naprej.
Judovska država je bila razglašena 14. maja 1948 v Tel Avivu. V ozadju na steni vidimo fotografijo Theodorja Herzla, očeta sodobnega sionizma.
Foto: Guliverimage
Rešitev judovskih težav je Hess videl v ustanovitvi socialistične oziroma socialdemokratske judovske države v Palestini. Zavetnika ustanovitve te države je Hess videl v francoskem cesarju Napoleonu III.
Hessova knjiga Rim in Jeruzalem je imela majhen vpliv. Lahko bi rekli, da čas še ni dozorel in da se proces preoblikovanja evropskih Judov v poseben narod s svojimi nacionalnimi interesi še ni končal. Hess je umrl leta 1875.
Theodor Herzl: oče sodobnega sionizma
Veliko večji vpliv na oblikovanje sionizma je imel Theodor Herzl, v Budimpešti rojeni Jud, ki je leta 1896 objavil knjižico Judovska država. Herzl velja za duhovnega očeta judovske države.
Sionizem se je najbolj oprijel med Judi, ki so živeli v carski Rusiji, saj so bili tam zatirani in žrtve pogromov. Številni so se zaradi tega selili na zahod Evrope, v Severno Ameriko, pa tudi v Palestino. Najprej je bilo sionistično gibanje socialistično oziroma levo usmerjeno, desnica (stranka Likud) je postala pomembna šele v 70. letih 19. stoletja, ko je dobila množično podporo mizraških Judov, tj. Judov iz orientalskih dežel oziroma dežel, kjer je večinsko prebivalstvo muslimansko (severna Afrika, Irak, Jemen …).
Judovska država na ozemlju, kjer je živelo arabsko prebivalstvo
Judovska država je bila po več valovih judovskih naseljencev iz Evrope ustanovljena leta 1948 na ozemlju, kjer so bili prej večinsko prebivalstvo arabsko govoreče prebivalstvo: muslimani, kristjani in Druzi. Številni Arabci so bili izgnani v času prve arabsko-izraelske vojne, ki je izbruhnila po razglasitvi neodvisne judovske države.
Po genetskih raziskavah so bolj kot Judje najbližje svetopisemskim Hebrejcem oziroma železnodobnim Izraelcem palestinski kristjani. So torej neposredni potomci ljudje, ki so na območju med reko Jordan in Sredozemljem živeli že v železni dobi. Pozneje so prevzeli aramejski jezik, se v prvih stoletjih našega štetja pokristjanili, po prihodu Arabcev v 7. stoletju pa sčasoma prevzeli tudi arabski jezik (seveda se je del palestinskih kristjanov tudi spreobrnil v islam).