Nemški režiser turških korenin Ilker Çatak je zlatega medveda osvojil z domiselnim filmom o posledicah kritiziranja vladajoče politike Rumena pisma. Foto: Reuters
Dvorana na Potsdamskem trgu je napeto čakala, da bo spregovoril predsednik žirije Wim Wenders in pojasnil svoje besede o nepolitičnosti filma s prvega dne festivala, ki so sprožile ogorčene in nasprotujoče si odzive znotraj mednarodne filmske skupnosti. A so v politično pregretem večeru namesto njega govorili drugi – dobitnica medveda za kratki film, libanonska režiserka Marie-Rose Osta, “da otroci v Gazi, Palestini, Libanonu nimajo supermoči, da bi se zaščitili pred izraelskimi bombami”, dobitnik nagrade za najboljši prvenec, sirski režiser Abdallah Al Khatib, da je “Nemčija partner Izraela pri genocidu v Gazi”, dobitnik velike nagrade žirije za film Preživetje, turški režiser Ermin Alper, je spomnil na premnoga svetovna vojna in politična žarišča, na ljudi, ki niso pozabljeni – od Gaze do turških zaporov.
Slavje političnega filma – svojevrstno filmsko zrcalo Evropi
Na festivalu, katerega žirija se je na začetku tako branila povezovanja politike in filma, je zmagala politična drama o uničujočih posledicah, ki jih življenju posameznika prinese nestrinjanje z oblastjo. Nagrada filmu Ilkerja Çataka, ki ga poznamo tudi po filmu Zbornica (ta je bila pred dvema letoma nemški kandidat za oskarja), ne preseneča, saj je veljal za enega od favoritov festivala.
Turški režiser Emin Alper z veliko nagrado žirije za film Preživetje. Foto: Reuters
Zgodba filma (v nemščini ima film naslov Gelbe Briefe, v angleščini Yellow Letters) se odvija v Turčiji, in sicer v Ankari in Carigradu, ki pa ju v neke vrste zrcalni preslikavi nadomestita Berlin in Hamburg. To je politična drama o umetniškem paru, ki mu incident na premieri njune nove igre, potem ko preveč očitno pokažeta, da se ne strinjata z vladajočo politiko, na glavo obrne sicer povsem običajno življenje. Nenadoma postaneta tarči države, izgubita službo (prejeti rumeno pismo v Turčiji pomeni, da si odpuščen) in dom. Med staršema 13-letne deklice se vzpostavlja vse večja razlika, dokler ne dosežeta točke, ko sta prisiljena izbrati med svojimi vrednotami ali skupnim družinskim življenjem.
Režiser v filmu natančno pokaže, kako se drobijo osebni, družinski, prijateljski in družbeni odnosi v represivni državi, kako se politika počasi zaje v vsako poro življenja in ga razkraja. In kako temu podležejo tudi najbolj razgledani in čuječi.
Veliko nagrado žirije je prejel film Preživetje (Kurtuluş) turškega režiserja Emina Alperja. Zgodba se odvija v turškem gorovju, kamor se vrne izgnani klan, kar vnovič razvname desetletja trajajoč zemljiški spor.
Nagrada žirije za zgodbo o demenci
Srebrnega medveda oz. nagrado žirije je prejel režiser Lance Hammer za Kraljica na morju (Queen at Sea), v katerem slika poetično spopadanje družine z demenco, ki materi vse bolj otežuje sprejemanje odločitev. Film je prejel tudi nagradi za igro v stranski vlogi, prejela sta jo Anna Calder-Marshall in Tom Courtenay.
Najboljši režiser je Grant Gee, prepričal pa je z biografsko dramo o mesecih krize v življenju džezovskega pianista Everybody Digs Bill Evans.
Srebrni medved za najboljšo igro v glavni vlogi ni šel daleč, prejela ga je nemška igralka Sandra Hüller za vlogo v filmu Rose. Foto: Reuters
Sandra Hüller kot ženska, ki se v 17. stoletja izdaja za moškega
Srebrnega medveda za najboljšo igro prejme ena najbolj cenjenih nemških igalk Sandra Hüller za vlogo v filmu Rose. V filmu upodablja žensko, ki se v družbi 17. stoletja izdaja za moškega. V vlogi ji niti za hip ne zmanjka moči za portret osebe, ki se, da bi preživela, odloči tvegati.
Leo Černic je tudi scenarist, glavni animator filma, zanj pa je ustvaril tudi likovno podobo. Foto: SFC
Za najboljši scenarij je s srebrnim medvedom nagrajena scenaristka in režiserka Geneviève Dulude-De Celles. To je zgodba o bolgarskem priseljencu v Kanadi, ki se zaradi službenih obveznosti prvič po 30 letih vrne domov, da bi kot kurator raziskal fenomen lokalnega umetnika.
Še en uspeh za slovenski film
Iz Berlina se z nagrado vrača tudi Leo Černic. Tričlanska žirija, ki si je ogledala kratke tekmovalne filme, je animiranemu filmu Kozmonavti (koproducentka je tudi RTV Slovenija) o iskanju ljubezni v vesolju namenila kandidaturo za nominacijo za evropsko filmsko nagrado.
Sorodna novica
Kozmonavti v igri za berlinskega medveda: “Film o osamljenosti, iskanju ljubezni in hrepenenju”
V tekmovalnem programu kratkih filmov, v katerega se je uvrstil tudi kratki animirani film Kozmonavti režiserja Lea Černica, je zlatega medveda prejel film Someday a Child režiserke Marie-Rose Osta, srebrni medved je šel režiserki Fanny Texier za A Woman’s Place is Everywhere, za najboljšega ustvarjalca v kategoriji pa je nagrajen Jingkai Qu za Kleptomanio.
Srebrni medved za izjemne umetniške dosežke je nekonvencionalni filmski poklon umrli prijateljici Yo (Love is a Rebellious Bird) režiserjev Anne Fitch in Bankerja Whita.
Alkhatib o Gazi: “Spominjali se bomo vseh, ki so bili na naši strani”
Za najboljši prvenec je nagrajen palestinsko-sirski režiser Abdallah Alkhatib za film Chronicles From the Siege, v katerem osvetljuje težko življenje in nemogoče odločitve, ki jih morajo sprejemati ljudje na obleganem območju. Režiser je v zahvalnem govoru med drugim nemški vladi očital, da je partnerica “genocida na območju Gaze”. Alkhatib, ki je na oder prinesel palestinsko zastavo, je tudi napovedal, da bo nekega dne v Gazi potekal filmski festival. “Spominjali se bomo vseh, ki so bili na naši strani, in spominjali se bomo vseh, ki so bili proti nam,” je še dejal.
Anna Calder-Marshall in Tom Courtenay ob prevzemu srebrnega medveda za najboljšo igro v stranski vlogi. Foto: Reuters
Posebna omemba je šla belgijski režiserki Manon Coubia za film Forest High, v katerem preplete usode treh ljudi, ki so se obremenjeni s skrivnostjo umaknili v osamo.
Najboljši dokumentarec je postal If Pigeons Turned to Gold režiserke Pepe Lubojacki, posebno omembo pa je med dokumentarci žirija namenila filmoma Tutu (r. Sam Pollard) in Sometimes I Imagine Them All at a Party (r. Daniela Magnani Hüller).
Na 76. Berlinalu so skupaj prikazali približno 200 filmov. Za zlatega in srebrne medvede se je v glavnem tekmovalnem programu potegovalo 22 filmov. Na čelu mednarodne žirije je bil nemški režiser Wim Wenders, ki je že na začetku javnost razburil z izjavo glede nepolitičnosti filmov. “Film lahko spremeni svet, a ne na političen način,” je režiserjevo stališče. “Noben film ni še nikoli spremenil kakega stališča politika,” je na vprašanja o perečih tematikah, tudi o vojni v Gazi ter o tem, kako lahko filmi vplivajo na svet, še odgovoril predsednik berlinske žirije.
Letošnji žiriji je predsedoval cineast Wim Wenders, ki je že na začetku razburil z izjavo, da bi morali filmski ustvarjalci ostati apolitični, saj se “filmi ne smejo vtikati v politiko”. Zaradi zgroženosti nad izjavami žirije je udeležbo na Belrinalu odpovedala nagrajena indijska avtorica in aktivistka Arundhati Roy. Foto: Reuters
Tudi sicer je festival zaznamovalo dogajanje okoli javnega pisma več filmskih ustvarjalcev v reviji Variety, v katerem so bili kritični do Berlinala, da se ni dovolj jasno opredelil do vojne na območju Gaze.
Festival se bo končal v nedeljo, ko bodo na ogled še nekateri filmi iz festivalskega programa. Na lanskem Berlinalu, ki poleg Cannesa in Benetk velja za enega največjih filmskih festivalov, je zlatega medveda za najboljši film prejel norveški film Sanje režiserja Daga Johana Haugeruda.
Oglas