Hutujci so v dneh blaznosti ubili do 70 odstotkov vseh Tutsijev. Foto: AP

Hutujci so v dneh blaznosti ubili do 70 odstotkov vseh Tutsijev. Foto: AP

Genocid v Ruandi je bil eden najhitrejših, hkrati pa tudi eden tistih, ki bi ga mednarodna skupnost lahko preprečila, če bi ukrepala odločneje in hitreje.

Oglas

Zaradi neustreznega odziva so bili tarča kritik tako Združeni narodi kot tudi vlade nekaterih držav, predvsem ZDA, Združenega kraljestva, Francije in Belgije.

Korenine etničnega spora med Hutujci in Tutsiji segajo že v čase, ko je bila Ruanda pod belgijsko nadvlado.

Belgijski kolonialisti so namreč odkrito favorizirali manjšinske Tutsije in v njihove roke dajali oblast, večinski Hutujci pa so se zato čutili prikrajšane in bili vse bolj nezadovoljni, kar je pripeljalo do hutujske kmečke revolucije leta 1959, med katero je prisilno zbežalo na stotisoče Tutsijev, politični nadzor pa je prešel v roke Hutujcev.

Za povod za morijo v Ruandi velja sestrelitev letala s takratnima ruandskim in burundijskim predsednikom, Juvenalom Habyarimanom in Cyprienom Ntaryamiro, 6. aprila 1994 v Kigaliju.

Hutujski skrajneži so dejanje pripisali Tutsijem in v samo nekaj urah je v tej vzhodnoafriški državi izbruhnila državljanska vojna. Hutujske milice, vojska in ostanki Habyarimanove garde so začeli pokol nad celotnim plemenom Tutsi, ki je predstavljalo okoli deset odstotkov prebivalstva v Ruandi.


Eno od množičnih grobišč. Foto: AP

Eno od množičnih grobišč. Foto: AP

Pobijali ženske, otroke, starce …

Večinski Hutujci so v dneh blaznosti ubili do 70 odstotkov vseh Tutsijev. Večina ljudi je bila ubitih v prvih tednih aprila leta 1994, kar so poznavalci označili za “najbolj zapomnljiv mesec v vsej afriški postkolonialni zgodovini”.

Tarča skrajnežev so bili tudi zmerni Hutujci, ki niso želeli sodelovati pri pokolih.

Ko si je mednarodna skupnost priznala, kaj se dogaja, ni bila osupla le zaradi obsežnosti genocida, ampak tudi zaradi krutosti pobojev, saj je večina Tutsijev umrla zaradi zamaha z mačeto. Na mnogih žrtvah so odkrili tudi sledi mučenja.

Žrtev niso izbirali ‒ umirali so moški, ženske, starci, otroci. Po podatkih poznavalcev je bilo posiljenih od 250.000 do 500.000 žensk in deklet, mnoge so pri tem zanosile in se okužile z virusom HIV.

Med državljansko vojno je iz Ruande zbežalo več kot dva milijona beguncev, večinoma zmernih Hutujcev. Umaknili so se v sosednje države Burundi, Tanzanijo, Ugando in Demokratično republiko Kongo, takratni Zaire.

Oglas