Kristoffer Borgli si v svojih filmih praviloma zamisli absurdne, pretirane situacije, prek katerih nato analizira dileme in tesnobe sodobnega življenja. Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.
Studio A24 je promocijo Drame, novega v seriji njihovih filmov, ki na ljubezen pogledajo skozi nekonvencionalno prizmo (Ljubica, Pretekla življenja, Popolna zveza), namerno zasidral okrog “šokantnega razkritja”. To zbuja (napačen) vtis, da se norveški režiser in scenarist Kristoffer Borgli za kakršen koli učinek svojega filma naslanja predvsem na element presenečenja in šoka.
Oglas
Zendaya in Robert Pattinson sta skupaj posnela kar tri filme zapored: po Drami ju bomo še letos videli v tretjem delu Peščenega planeta Denisa Villeneuva in v Odiseji Christopherja Nolana. Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.
Preobrat, ki se zgodi že okrog 20. minute filma, ni in ne more biti nič več kot le scenaristični prijem, ki resnično zgodbo šele spravi v tek. Tudi, če bi “veliko skrivnost” vedeli v naprej, to v ničemer ne uniči izkušnje filma: Drama je namerno nelagoden hibrid skrajno ameriške teme in skandinavskega pristopa, ogljeno črna farsa, precizna karakterna študija in lakmusov papir posameznikove empatije.
Norvežan, ki je v prejšnjih filmih tematiziral narcizem dobe družbenih omrežij (Bolna punca, 2022) in “kulturo črtanja” (Sanjski scenarij, 2023), je zdaj eno velikih tabutem ameriške popkulture predrzno zapakiral v parametre romantične komedije.
Emma (Zendaya) in britanski priseljenec Charlie (Robert Pattinson) imata na videz popolno, lagodno življenje višjega srednjega (ali pa kar premožnega) razreda: ona je literarna urednica, on muzejski kurator, njuno stanovanje v Bostonu pa je idilična oaza knjig, dizajnerskega pohištva in dobrega okusa. Od poroke ju loči manj kot teden dni in zadnji dnevi njunega “samskega” življenja so natrpani z iskanjem DJ-ja, urami plesa, poskušanjem tort in podobnimi predporočnimi rituali. V redkih prostih trenutkih Charlie s pomočjo najboljšega prijatelja Mika (Mamoudou Athie) dokončuje svoj poročni govor, kar je priročna struktura za spominske prebliske. Tako se lahko vrnemo v kavarno, kjer sta se naša protagonista spoznala: Charlie se je pretvarjal, da obožuje knjigo, v katero je bila Emma zatopljena. Se je že v tej nedolžni laži skrivalo svarilo, da se na temeljih neiskrenosti ne da zgraditi trdne zveze? Ali pa je to le običajen del igre ljubezni, predstavljanje malce idealizirane različice sebe? Se zaljubimo v resnično osebo ali tisto različico sebe, ki nam jo je partner pripravljen pokazati? Bi ga ljubili tudi, če bi ga resnično poznali v globino duše?
Alana Haim je sijajna v vlogi pasivno agresivne družice, ki na neki točki “v šali” vpraša, ali je nalogo dobila, ker Emma “nima nobenih pravih prijateljic”. Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.
Svarilna znamenja se spremenijo v signalne rakete, ko naš par in njuna najboljša prijatelja, Mike in Rachel (Alana Haim), na testiranju poročnega menija spijejo kozarec ali dva preveč. Rachel, ki je tudi Emmina družica, odpre novo temo pogovora: vsak mora razkriti “najhujšo stvar, ki jo je kdaj naredil”. Ideja se zdi nedolžna: le kaj bi ti vsakdanji ljudje lahko skrivali hujšega, kot je morda nezvestoba ali kaka manjša kraja? Prve tri anekdote svojih protagonistov dejansko ne prikažejo v najboljši luči, a so sprejete v duhu prijateljskega razumevanja. Dokler Emmina zgodba ne naleti najprej na grobno tišino, potem na ogorčenje.
Sledijo kvarniki. Ne berite naprej, če filma še niste videli.
Emmina velika skrivnost je v tem, da je kot depresivna, osamljena najstnica precej resno načrtovala strelski pohod na svoji šoli. Dejstvo, da si je v zadnjem trenutku premislila in načrta ni speljala, očitno ni olajševalna okoliščina – vsaj ne za Rachel, ki je nad to zgodbo najbolj zgrožena. Do tega se počuti upravičena, ker ima navsezadnje “sestrično, ki je na invalidskem vozičku zaradi šolskega streljanja!!” – za katero njena najboljša prijatelja sicer do tistega trenutka nista še nikoli slišala.
Čeprav je film (predvsem v ZDA) prav zaradi motiva šolskega streljanja marsikoga zmotil kot “prazna provokacija”, Borgli v resnici precej jasno pokaže, da gre manj za vsebino Emminega priznanja in bolj za popotresni šok njene zgodbe med ljudmi, ki naj bi jo imeli radi. Napori, da bi na razkritje reagirali etično “pravilno” in z zadostno mero moralnega ogorčenja, jih razgalijo kot vase zagledane in dvolične – še posebej, ker bo vsak od njih še pred koncem filma vsaj enkrat ravnal globoko nemoralno.
Charlie skuša novo informacijo v svojih mislih uskladiti z Emmo, ki jo pozna. Bolj ko nanjo pritiska za kake dodatne informacije, bolj se Emma umika vase – jasno je, da je to poglavje življenja zanjo še vedno travmatično. Foto: A24/AP
Težišče pripovedi se z Emme prenese na Charlieja, ki je po usodni večerji iz dneva v dan večja čustvena razvalina. Bolj se trudi potlačiti svojo paniko, bolj na površje brbotajo stare napetosti in zamere, ki so v tej zvezi očitno obstajale že ves čas. Iz svojega govora izbriše omembe Emmine empatije in dobrote; v sanjah ga preganjajo vizije njegove zaročenke s puško v roki in njunih poročnih gostov, ki so jih pokosili streli. Ko Emma stopi v sobo z nožem v roki, Charlie instinktivno trzne. Njuna nezmožnost iskrene komunikacije trči ob kulturne razlike, napetost pa bo vrelišče dosegla morda najbolj mučni filmski poroki od Von Trierjeve Melanholije (2011).
Kot eden od producentov je pod film podpisan režiser Ari Aster, ki v svojih filmih prav tako rad šokira s provokativnimi premisami. Foto: A24/AP
Film zbuja nelagodje zato, ker jasno pokaže, da v svetu, ki performativnost postavlja pred dejansko empatijo in razumevanje bližnjega, iskreni pogovori postanejo nemogoči. Pokaže tudi, da čustveno ravnovesje ni tako zelo črno-bela kategorija.
Norvežan Kristoffer Borgli uporabi klasični prijem filmov, ki upodabljajo gluhe ali slabo slušeče like: zvočna slika filma preklaplja med zvokom in nenadnimi tišinami, kar samo še dodatno podčrta prepad med Emmo in njeno okolico. (Protagonistka je namreč na eno gluha, kar je prav tako povezano z njeno “skrivnostjo”.)
Emma je na prvi pogled lik sarkastične mlade ženske z odporom do introspekcije, kakršno je Zendaya upodobila že v Evforiji; postopni razkroj njenih obrambnih mehanizmov priča o potencialu igralke, ki jo Hollywood praviloma obravnava “samo” kot zvezdo. Spominski prebliski, v katerih mlado Emmo upodobi Jordyn Curet, nas brez odvečne sentimentalnosti postavijo v čevlje trpeče najstnice, abstraktni vložki, v katerigh mlada Emma soobstaja v istih kadrih z odraslim Charliejem, pa so pomenljiva meditacija o naravi intimnosti in ljubezni.
Ko se s Charliejem spoznata, Emma v kavarni bere roman “The Damage” avtorice Harper Ellison, kar je v celoti izmišljena kombinacija.Foto: A24/AP
Film je namerna statistična anomalija, ki na glavo postavi naše vnaprejšnje predstave o spolu in rasi: šolski strelec bi bil na papirju veliko prej Charlie kot pa Emma (in Robert Pattinson z vidnim navdušenjem podčrta neprilagojenost svojega lika.) Charlie kot outsider, kot Neameričan avtomatično zavzema distanco do morbidnega fenomena, ki zaznamuje premnoga otroštva v ZDA. Na neverbalni ravni je ves čas prisotno vprašanje rasnih odnosov. Zakaj je druščina bolj ogorčena nad Emminim “miselnim zločinom” kot nad Rachel, ki je priznala maltretiranje vrstnika, ki se je v resnici zgodilo? Zakaj Rachel o svojem možu misli, da je “odraščal ob orožju”, čeprav to ni res? Borgli nakaže, zakaj Emmo s tako lahkoto prekvalificirajo iz ljubljene osebe v grožnjo, a tega nikoli eksplicitno ne imenuje. Podobno kot že v Sanjskem scenariju se vrti okrog vprašanj konformizma, pripadanja in našega moralnega vrednotenja ljudi na podlagi “zločinov”, ki jih niso niti zagrešili.
Drama se ne sprašuje, ali si Emma (in z njo vsak med nami) zasluži “odpuščanje” ali ne – vprašanje je, ali je njena okolica dovolj močna za radikalno gesto sučutja. Če biti ljubljen pomeni, da si nekomu (po)znan do obisti, nas Drama sooči z nelagodnim spoznanjem, da ranljivost in iskrenost včasih nista dobrodošli niti v najbolj intimnih odnosih.
Ocena: 4+
The Drama [Drama] | trailer | samo v kinu od 2. aprila
Oglas