Ste po sezoni sploh že imeli kakšen dan povsem zase, brez obveznosti, glede na to, da ste bili še na revialni tekmi v Zakopanah? Kaj ste počeli?
Imel sem eno popoldne, en večer. Ob šestih sem prišel domov. Sem pa šel na Soriško planino in to je bilo to.
Se po taki sezoni v tem trenutku, ko imate še toliko obveznosti do sponzorjev in medijev, sploh še lahko pogovarjate o čem drugem kot o skokih?
Saj se pogovarjaš o drugih stvareh, predvsem o tem, kako stvari peljati naprej, marketinško in sponzorsko. Kako se bodo stvari naprej razvijale. Tu je veliko debat, a so to zelo sladke skrbi. Če so to problemi, so zelo sladki problemi. Jaz to rad delam, ker me navdihuje. Ko vidiš, da je lepa prihodnost za vogalom, če seveda potegneš prave poteze. O tem pa tudi ne dvomim.
“Najbolj všeč bi mi bili igrivost in iznajdljivost. Najbolj pa bi me zmotila površnost.”
Kaj denimo najraje spremljate ali vas najbolj zanima?
Podrobneje me zanimajo aviacija, od helikopterjev naprej, prihodnost, umetna inteligenca, kam bo šla umetna inteligenca, kako bodo naredili robote, kakšna bo energetika, vesolje. Ravno tisti dan, ko smo bili v Zakopanah, je po polnoči vzletela misija Artemis II.
Kaj Domen Prevc najraje počne, ko ne razmišlja o skokih?
Čisto različno. Ali grem na obalo do kolegov, malo surfat in se ukvarjat z vodnimi športi, v hribe ali pa na kakšno turo z avtom. Takšne stvari za odklop. Ponavadi kombiniram, da delam in še uživam zraven. Dobro s koristnim. V takšnih situacijah se potem porodijo lepi trenutki in dobiš kakšno idejo za naprej. Zase bi lahko rekel, da sem človek, ki ima ves čas prosti čas.
Deset let ste že na najvišji ravni. Uspešni ste bili že na začetku, uspešni ste tudi danes. Če bi danes predse postavili Domna Prevca izpred desetih let, kaj bi vam bilo pri njem najbolj všeč in kaj bi vas najbolj zmotilo?
Najbolj všeč bi mi bili igrivost in iznajdljivost. Najbolj pa bi me zmotila površnost.
Če bi danes predse postavil Domna izpred desetih let, bi ga najbolj zmotila površnost, pravi slovenski skakalni prvak.
Foto: Reuters
Kaj konkretno mislite s površnostjo?
To, da sem denimo tudi zamešal štartne številke. Hitro sem bil zadovoljen, tudi če stvari niso bile narejene do pike natančno. Kar danes zadeva čevlje, okovje, oblačila sem veliko bolj pedanten. Vse to spada pod dobro organizacijo in zdi se mi, da je potem tudi lažje kanalizirati misli. Ni toliko nihanj v mislih in težav.
Konec koncev so to tudi čisto banalni primeri, da lažje veš, kje imaš kakšen kos opreme. Da imaš ta proces, ta trening, da imaš vse pri sebi in za sabo. To se nalaga. To se akumulira. Več kot imaš takih organiziranih, specializiranih dni, ko veš, kako gredo misli, bolj ti to potem pomaga tudi v ključnih trenutkih na skakalnici.
Kdaj ste prvič začutili, da morate postati drugačen človek, če želite postati boljši skakalec?
Ni bilo posebnega trenutka. Šlo je za razvoj iz dneva v dan. Bila so obdobja, ko je šlo bolj navzgor, in obdobja, ko je šlo navzdol. Ampak pomembnejša je konsistenca tistih dni, ko greš navzgor. Važno je, da je na koncu graf tak, da si lahko rečeš, da je več pozitivnih dni. Ko potegneš črto, se to akumulira in nabere, teh pozitivnih dni je vedno več, potem pa je videti, kot da pride kar naenkrat preboj. Če bi spremljal vsak dan posebej, bi videl, da gre samo za nalaganje pozitivnih dni, ki potem prinesejo rezultate.
Foto: Aleš Fevžer
Kako ste takrat doživljali slavo in pozornost ter kako ju doživljate danes?
Zelo drugače. Takrat se mi je vse to zdelo odveč, priznam. Spraševal sem se, zakaj je tega treba. Nisem razumel, zakaj je to sploh potrebno, kako se to kolesje vrti in kaj mi sploh omogoča, da jaz skačem. Da se denar čudežno ne pojavi na smučarski zvezi, da potem lahko skačemo, ampak pride od podpornikov. Ti pa v zameno želijo neko pojavnost, neko vidnost, ki jo potem prinesete mediji. In to je lepo sožitje, ki nam športnikom omogoča, da delamo to, v čemer res najbolj uživamo.
Ko človek zelo mlad pride do uspeha, pozornosti in tudi denarja, ga to lahko hitro zavede. Ste se morali tudi sami kdaj zavestno ustaviti? Ste naredili kakšno napako?
Veliko napak sem naredil. A jaz pravim tako: če začneš pri 16., 17. letih delati napake in jih danes ne delaš več, so to izkušnje. Pri meni so to desetletne skakalne izkušnje. Tako da si konec koncev želim vse obrniti v pozitivno smer. Marsikaj se je obrestovalo, marsikaj ne. Ampak ko potegnem črto, sem lahko zelo zadovoljen.
Nekako sem imel občutek, da so me te stvari zelo zgodaj zanimale in da sem se uspel povezati s pravimi ljudmi. Eni so bili zagotovo napačni, eni pa pravilni. Filtriraš, na tistih napačnih pa opaziš vzorce, ki ti pomagajo, da se v prihodnosti malo manj opečeš. Ampak vedno moraš biti na preži. Vedno.
In kako je to videti danes, po taki sezoni? S kakšnimi očmi danes gledate na denar?
Mogoče zdaj na to gledam malo drugače. Tudi kak komentar o tej stvari vpliva name. Ne gledam za nazaj, da bi karkoli obžaloval. Vse se moraš naučiti. Vsaka šola nekaj stane. Najpomembnejše je, da jo doživiš, da te zaboli in da se iz nje največ naučiš.
Za naprej pa gledam gotovo malo drugače. Malo manj si vzkipljiv, bolj si analitičen, več ljudi vprašaš za mnenje. Seveda ljudi, ki so v življenju nekaj ustvarili, ki so šli čez določena obdobja. V mojem primeru vsi priporočajo neko stabilnost, da potem skoki kot primarna kariera ne trpijo. Da imaš nekaj naloženega za prihodnost, tukaj pa lahko res daš maksimum od sebe in se osredotočiš na skoke.
Domen Prevc pravi, da po sanjski sezoni razmišlja dolgoročno — tako pri skokih kot pri odločitvah zunaj njih.
Foto: Reuters
Zdaj ste po taki sezoni še bistveno zanimivejši tudi za sponzorje. Prostorov na opremi ni veliko, vsega ne morete dati nase. Vas oblegajo tudi potencialni sponzorji? Kako gledate na ta del zgodbe?
Tega je kar dosti, zato je treba vse filtrirati, da nastane primerna, dobra zgodba in da se tudi sponzorji med seboj povezujejo. Na koncu je treba gledati dolgoročno, da ne skočiš na vsakega, ki ti ponudi mamljivo številko, ampak da se na dolgi rok zapelje ena lepa zgodba, ker bo potem koristna za vse.
V smučarskih skokih ni veliko prostora za individualne sponzorje. Ob vas je zdaj tudi Red Bull. Kaj vam pomeni takšno partnerstvo? Se vam zdi, da bi se lahko tudi pri vas v prihodnje odprl kak bolj prepoznaven osebni pečat, denimo pri čeladi?
Prepričan sem, da se marsikaj da peljati malo drugače. Svet se spreminja. Mogoče nalepka ni več edina stvar, ki v današnjem svetu pije vodo, in so možne tudi kakšne druge oblike sodelovanja. Torej ne gre samo za to, kar smo delali do zdaj, ampak se da domisliti kaj novega, pripeljati kakšne nove ljudi, strokovnjake, ali pa podjetjem na drugačen način pokazati oziroma prinesti neko pojavnost, da imamo od tega korist.
Pred koncem Planice ste dejali, da že dva meseca načrtujete prihodnjo sezono. Koliko ste bili že v navezi s Petrom Slatnarjem, ki skrbi za vašo opremo?
En dan po Zakopanah sem bil štiri ure pri Slatnarju v delavnici, tako da smo šli čez vse in pregledali, kaj se da še narediti. Ker je treba stvari zastaviti in pripraviti za naslednjo sezono.
Tudi v smeri razvoja opreme?
Kot tekmovalec si moraš vzeti čas, iti tja in predebatirati stvari. Dobro je, da se že prej sam pripraviš, da razmislek daš na papir, poveš, vprašaš, kaj se da in česa se ne da. Da narediš nek preskok, kar zadeva opremo. Vsako leto ne moreš narediti nečesa novega, zato gre pogosto za malenkosti, ki ti mogoče ne dajo nobenega metra, ti pa dajo boljši občutek in samozavest. Na dolgi rok je to pri skokih dovolj.
Domen Prevc in partnerka Špela Ravnik bosta šla na oddih v Namibijo.
Foto: Aleš Fevžer
Zagotovo si boste vseli tudi čas za oddih. Načrtujete s partnerko Špelo kakšen daljši oddih?
V nedeljo potujem v Namibijo. Avto imam že rezerviran, pot sem tudi že določil. Bo kar pestro. Predvsem bo šlo za dogodivščine in za to, da gre glava v drugo dimenzijo. Da jo malo prevetriš. To je pomembno, da se prestaviš in prideš nazaj s še večjim zagonom. Urnik bo natrpan.
V tej sanjski sezoni se od zunaj vidi ogromno lepih stvari. Kaj pa je bilo najtežje, česar ljudje niso videli?
Če veš, zakaj delaš, kar zadeva skoke, potem veš, da te stvari niso težke. Nikoli nisem imel občutka, da bi moral nekaj narediti. Če delaš zase, je enostavno. Kolikor vložiš, toliko dobiš. Slovenci smo malo mazohisti, da uživamo v trpljenju, tudi jaz. V smislu, da greš prek sebe.
“Zagotovo bom vprašal brata Petra.”
Zdaj ste na vrhu v smučarskih skokih. Kje vi vidite največje pasti, če izhajate iz sebe? Številni pravijo, da je težje na vrhu ostati, kot priti tja, čeprav je težko že priti na vrh.
Če bom iskren sam s sabo, ne bo problemov. Če pa bom mislil, da moram vsem ustreči in biti do vseh dober, se zna hitro nabrati veliko nekoristnih stvari, ki potem škodujejo športu.
Brat Peter ima pri tem izkušnje. Boste tudi njega pobarali za kakšen nasvet? Vendarle je bil tudi sam na vrhu.
Gotovo se bova kaj pogovarjala. Zagotovo ga bom kaj vprašal, da od njega dobim kakšen lep, dober nasvet.