Pred dnevi smo poročali, da je umrla Tamara Lazić Strugar (44), uspešna dermatologinja. Ugledno zdravnico so zdaj pospremili k večnemu počitku v New Yorku, mestu, v katerem je živela, delala in si ustvarila dom. Umrla je v 44. letu starosti po dolgem in težkem boju z rakom debelega črevesa, za seboj pa je pustila neutolažljivo družino, prijatelje in vse, ki so jo poznali.
Na zadnjem slovesu se je zbralo številno sorodstvo in prijatelji, da bi se poklonili ženski, ki so jo mnogi opisovali kot izjemno karizmatično, toplo in vedro osebo. Kot piše Žena, je bil najbolj čustven trenutek govor njenega soproga Johna Strugarja, ki je pred zbranimi delil spomine na njuno ljubezen.
»Nočem biti tukaj, a tukaj smo«
»Nočem biti tukaj, a tukaj smo,« je začel svoj pretresljivi govor ter se spominjal njunih začetkov in skupnih trenutkov. Govoril je o njeni posebni energiji, ki je, kot je dejal, nikoli ni mogel povsem razložiti, vendar je vedno vedel, da je ona oseba, ki natančno ve, kaj je treba storiti in povedati.
»Vedno je vedela, kaj mora reči, ne da bi zvenela obsojajoče. V sebi ni imela niti kančka sovraštva,« je povedal vidno zlomljen.
Ponos na korenine in lepoto
V čustvenem govoru se je dotaknil tudi njenega porekla ter poudaril, kako zelo ponosna je bila na svoje korenine. S posebno nežnostjo je opisal njeno lepoto in njen duh.»Prihajala je iz dežele, skozi katero teče Donava, morda pa tudi iz Jadrana, ki se je zrcalil v njenih turkiznih očeh,« je dejal ter dodal, da verjame, da je del te njene posebnosti prenesla tudi na njune otroke.
Boj do zadnjega diha
Ko je govoril o njeni bolezni, ni skrival, kako zelo težak in nepošten je bil ta boj. »Rak je čisto zlo, ona pa ni imela v sebi niti kančka zla,« je povedal ter poudaril, da se je Tamara pogumno borila vse do konca.
Z možem Johnom Strugarjem in dvema otrokoma, Mio in Lukom, je živela v New Yorku.
Posebej ganljiv je bil del, v katerem je opisal njene zadnje dni. Kljub bolečinam in izčrpanosti se je trudila ostati močna pred otroki.
»Na dan, ko je umrla, ni jedla, pravzaprav ni jedla deset dni. Imela je hude bolečine in jemala veliko zdravil, vendar se je, ko so otroci vstopili v sobo, zdelo, da se jim je rahlo nasmehnila. Ko bo prišel čas, jo bomo nekako znova našli,« je pripovedoval in pustil zbrane v solzah.