Ob koncu leta 2023 izdani planinski vodnik Karnijske Alpe, med Julijci in Dolomiti, ki sta ga napisala zakonca Vladimir Habjan in Irena Mušič Habjan, je v preteklih dveh letih spodbudil širšo množico planincev, da so se odpravili v te nekoliko spregledane Alpe v naši soseščini. Ni skrivnost, da so samotne poti v Karnijcih Habjanu najljubše. In tako se je urednik Planinskega vestnika odločil, da jih preči na sedemdnevni turi. A ne po priljubljeni Karnijski visoki poti, temveč po samotnih, ponekod tudi opuščenih stezah od kraja Longarone do Bordana ob reki Tilment. V sedmih dneh je srečal vsega sedem pohodnikov. Doživetja je opisal v knjigi Na samotnih poteh. V njej spretno prepleta tudi spomine s svoje karierne poti. Branje, ki vas bo v pomladnih in poletnih mesecih dodatno motiviralo za obisk gora, še posebej manj obljudenih poti.
Vladimir Habjan nas je jeseni 2023 peljal na razglednik Monte Zermula v Karnijskih Alpah.
Foto: Matej Podgoršek
Tako celostnega, sistematičnega vodnika po Karnijskih Alpah, kot je vodnik zakoncev Habjan, ki ga je izdala Planinska založba, v slovenščini še nismo imeli. In če kdo Karnijce dobro pozna, je to prav Vladimir Habjan, avtor in urednik planinskih vodnikov, urednik Planinskega vestnika in Planinske založbe, tudi gorski reševalec. Več kot desetletje redno zahaja v ta gorski svet med Julijci in Dolomiti. “Mene so Karnijci pritegnili zaradi odročnosti. To je ogromno območje, ki je obiskano samo na določenih manjših delih, je pa tam cel kup območij, kjer si lahko povsem sam v gorskem svetu, v tisti naravi.” Samotne poti in brezpotja pa so že od nekdaj Habjanu najljubša. In predlani je dobil izvrstno idejo: “Odločil sem se, da jih bom šel prehodit od zahoda na vzhod. Kar dolgo sem načrtoval pot. Šel sem tudi na ogledno turo. Zaradi podorov je bilo nekaj poti zaprtih, tako da mi je ostala samo še ena možnost prečenja precej po sredini.”
“Prehodil sem približno 120 kilometrov in 8.000 višincev”
Vladimir Habjan vselej rad pripoveduje in piše o gorah.
Foto: Matej Podgoršek
“Tako sem na pot krenil predlani julija. Začel sem v kraju Longarone. Hodil sem sedem dni in prišel do vasi Bordanu blizu Tolmeča, kjer se končajo Karnijske Alpe. Prehodil sem približno 120 kilometrov in 8.000 višinskih metrov. Vsak dan je bilo vsaj sedem ur hoje. Peti dan celo 12 ur, saj sem se malo izgubil. Tu karnijske poti niso zelo uhojene. Peti dan na neki točki nisem našel nadaljevanja. Pot sem iskal dve uri. Tisti dan je bila res zelo dolga etapa in precej utrujen sem se privlekel na cilj,” pripoveduje Habjan, ki nam je že v lanskem intervjuju za Siol dejal, da je raziskovalec po duši in da so gore zanj večni izziv. Danes so večdnevne, tudi večtedenske pohodniške ture bolj priljubljene kot nekoč. Habjan sam veliko takih izkušenj ni imel. Štirinajst dni je bil na Caminu, tri dni je hodil čez Pohorje, v nekaj dneh je prehodil še idrijsko-cerkljansko planinsko pot.
Peš čez Karnijce in skozi življenje
Naslovnica knjige Na samotnih poteh
Foto: UMco
“Prve tri dni sem spal po kočah. Ena od koč je zelo obiskana, in ker sem prišel v soboto, je bilo vse polno. Mislil sem že, da bom zunaj spal, ampak poznam oskrbnika. Zvečer me je prijel za roko, me odpeljal do ene postelje in rekel, da bom tam spal,” nam je Habjan razkril nekaj doživetij s poti, o katerih bolj obširno piše v knjigi Na samotnih poteh s podnaslovom Peš čez Karnijce in skozi življenje, ki jo je izdala založba UMco kot del svoje zbirke S terena. Z izjemo enega deževnega dneva je imel na poti lepo vreme. “So pa te poti res divje, v sedmih dneh sem srečal sedem ljudi. Sedem ljudi. Nič več! V zahodnem delu, kjer sem hodil štiri dni, je vse opuščeno. Tam so stranske doline, vasice, kjer ni več ljudi. Cerkve, stavbe, ki se podirajo. Poti so komaj prehodne, mostovi podrti. Res čista divjina. Prvinska narava. In to je bil meni izziv.”
Na turah si vedno dela zapiske v planinskem dnevniku.
Foto: osebni arhiv Vladimir Habjan
“Četrti dan sem prespal na neki planini. Trdo, nobenega armafleksa, nič, na trdem sem spal. Peti dan sem si potem našel gostišče v neki vasici. Šesti dan sem nameraval spati na neki planini, a je bila povsem neurejena. Prav ogabno. Nadaljeval sem in ob šestih prišel v neko majceno vasico nekje v dolini. Pojma nisem imel, kje bom spal. Vmes sem našel daljnogled, odlično ohranjen daljnogled, zagotovo vreden kar nekaj denarja. Prišel sem v neko gostišče ob šestih, bil sem utrujen in mladega natakarja vprašal, ali se da kje prespati. Odgovoril mi je, da se ne da. Povedal sem mu, da hodim šest dni in da nimam kje prespati, ter ga vprašal, ali mi lahko kako pomaga. Pogledal me je z izbuljenimi očmi in rekel, da bo nekaj uredil. Našel je apartma. Dal sem mu tisti daljnogled, da bi našel lastnika, in res ga je našel! Enkrat pozneje sem šel tam mimo s kolesom in rekel mi je, da imam od lastnika daljnogleda eno pivo v dobrem.” Prav zgodbe, povezane z domačini, so najbolj srčne in ostanejo za vedno. Pohodniki in tudi kolesarji na večdnevnih poteh so za domačine vedno zanimivi. “Oskrbniki so bili zelo prijazni. Dajali so mi hrano za s sabo, sploh mi ni bilo treba plačati. Pred začetkom poti sem se bal, da mi bo zmanjkovalo hrane, pa sem je imel vedno več.”
Naslednji izziv: čez Karnijce od severa do juga
Karnijske Alpe privlačijo s svojo prostranostjo in samoto.
Foto: Matej Podgoršek
Če je Karnijske Alpe prečil od zahoda do vzhoda, jasno zdaj sledi še pot od severa do juga. “Že lani sem si zastavil, da bi šel od severa na jug. Vse sem se že dogovoril, potem pa sem odkril, da je ena planinska koča, kjer bi moral prespati, zaprta, saj jo obnavljajo. To mi je prekrižalo načrte. Računam, da bom s severa na jug šel letos.” Večdnevna markirana Karnijska visoka pot, ki gre po italijansko-avstrijski meji, Habjanu verjetno ne bi bila tako prijetna, ker je zelo obljudena. “Bi sicer šel, ampak je logistično zelo zahtevna, saj so koče rezervirane po več mesecev vnaprej. In kaj boš, če nimaš kje prespati, jesti? Ne moreš se oprhati, si napolniti telefona. So pa to avstrijske koče in Avstrijci so bolj redoljubni. Z Italijani se že kaj dogovoriš in prespiš recimo na hodniku, Avstrijci pa te vržejo ven,” razlaga Habjan. Tu lahko dodam svojo izkušnjo: predlani sem pod prelazom Ploče (Plöckenpass) srečal avstrijsko pohodnico, ki je bila na Karnijski visoki poti, a je imela po štirih dneh dežja in spanja v šotoru, ker so bile koče polne, vsega dovolj in me je prosila, naj jo zapeljem v dolino. Ni ji bilo več do nadaljevanja poti proti Mokrinam.
“Vse, kar sem delal v življenju, sem delal tudi za druge”
Vladimir Habjan je tudi gorski reševalec.
Foto: osebni arhiv Vladimir Habjan
Habjana smo povprašali še o drugi plati knjige Na samotnih poteh. Doživetja sedmih dni pohoda spretno prepleta s spomini svoje življenjske zgodbe, ki je bila na tak ali drugačen način vedno povezana s hribi. Tako je še danes, ko je uradno sicer že v pokoju. “Ta ideja je padla v dogovoru z izdajateljem. To je Samo Rugelj. Začel sem razmišljati o tem, prebral sem svojih osem planinskih dnevnikov in obudil te čase. Lepo se je poklopilo sedem dni hoje in sedem mojih dejavnosti. Prvi dan so bili moji planinski začetki. Drugi dan brezpotja oz. to, kako sem odkril brezpotja. Ta me spremljajo že vse življenje. Tretji dan je vodništvo, vodene ture. Dvajset let sem bil vodnik, vodil sem izključno po brezpotjih. Četrti dan je bilo plezanje, alpinizem, ki sicer ni bil tako intenziven kot brezpotja. A plezanje je nujno, da spoznaš hribe v detajle, da dobiš občutke in izkušnje. Peti dan je gorsko reševanje. To je zelo intenzivna dejavnost. To so bila močna doživetja, čustveno nabita, saj pomagaš in koga rešiš, včasih pa koga tudi ne rešiš. To je zelo močno. Šesti dan sem razmišljal o knjigah, vodnikih, sedmi dan pa je prišel na vrsto še Planinski vestnik.”
Tako je skozi teh sedem dni razmišljanj in spominov tudi sam dobil celosten vpogled v svoje življenje. Kot da bi od zgoraj dol gledal pot nekoga drugega, pravi. “Ko sem sedem dni hodil in se nisem pogovarjal skoraj z nikomer, se je ta pot kar izrisala. Občutil sem veliko zadovoljstvo, da sem naredil tak velik lok. Naredil sem veliko zase in tudi veliko za druge. Moram reči, da me to izpolnjuje. Vse, kar sem delal v življenju, sem delal tudi za druge. Spoznal sem brezpotja, druge sem vodil po brezpotjih, pisal sem o brezpotjih. Pa reševanje. Vedno je bila neka pomoč drugim, tako da s tega vidika je moje življenje izpopolnjeno.”
Prihaja ponatis vodnika Karnijske Alpe
Vladimir Habjan
Foto: Manca Ogrin/PZS
Dokaz, da smo si slovenski planinci želeli dober planinski vodnik po Karnijskih Alpah, je podatek, da je bil ta razprodan. Dobra novica pa je, da bo letos izšel ponatis. “Že spomladi izide 500 novih izvodov. Lahko povem še to, da je Planinska zveza Slovenije že lani prodala pravice za italijansko in nemško izdajo založbi Versante Sud iz Milana. Pravkar je bil rok oddaje prevodov. Kaže, da bo knjiga v obeh izvodih izšla še pred začetkom letošnje poletne planinske sezone. To je za avtorja, založbo in našo zvezo pomembna zadeva. To, da naši avtorji izdajo knjigo o tujih hribih v njihovem jeziku,” nam je še povedal Habjan. Letos pripravljajo tudi ponatis Slovenske planinske poti v angleščini (Slovenian Mountain Trail). Tujce slovenska transverzala zelo zanima, kar nekaj jih pot vsako leto prehodi v enem podvigu. “Res je veliko povpraševanja po vodnikih po slovenskih hribih v angleščini.” V tem angleškem vodniku niso le opisi gora in poti, ampak tudi opisi pokrajin, mest, tudi malo zgodovine.
Poiščite idejo za izlet v hribe v Karnijcih in naši soseščini: