Vsak začetek ima tudi svoj konec. Astronavti Reid Wiseman, Victor Glover, Christina Koch in Jeremy Hansen so svojo odpravo Artemis 2 začeli 2. aprila ob 0.35 po srednjeevropskem poletnem času (CEST). Pot jih je popeljala okoli nam nevidne strani Lune, od Zemlje so se oddaljili kot še noben človek prej, v soboto zgodaj zjutraj ob 2.07 po našem času pa so pristali v Tihem oceanu ob obali San Diega.
Odprava je potekala gladko. Pristajanje je bil verjetno najbolj nevaren del poti, saj je kapsula v ozračje vstopila s hitrostjo skoraj 40.000 km/h in se pri tem močno segrela. Toplotni ščit v odpravi Artemis 1 ni deloval dobro, ob povratku decembra 2022 je začel razpadati. Plini, ujeti v ščitu, so se pri visokih temperaturah razširili in posledično so se odtrgali deli toplotno odpornega materiala, imenovanega avocat. Nasa je spremenila vstopno pot v ozračje, da je orion priletel pod drugačnim kotom. Očitno je bila sprememba uspešna, seveda pa bodo v prihodnjih dneh plovilo temeljito pregledali.
Odprava Artemis 2 je bila v mnogih pogledih prvenstvena. Prvič od misije Apollo 17 decembra 1972 je človek znova potoval okoli Lune. Glover je bil prvi temnopolti človek pri Luni, Kochova prva ženska, Hansen prvi Neameričan. Artemis 2 je presegel rekord, ki ga je leta 1970 postavila posadka Apolla 13. Nesrečna posadka, da se je lahko rešila, je takrat odpotovala 400.171 kilometrov od Zemlje. Artemis 2 je ta rekord presegla med svojim obletom v ponedeljek (6. aprila), ko so se člani posadke oddaljili 406.771 km od svojega domačega planeta. Ob obletu je posadka naredila na tisoče fotografij, med njimi čudovite posnetke, kako Zemlja zahaja za Luno.
V okviru misije so preizkusili vesoljsko opremo in sisteme za ohranjanje življenja, ki bodo ključnega pomena za prihodnje načrte Nase. Ta se zdaj lahko posveti odpravi Artemis 3, ki naj bi astronavte v sredini leta 2027 poslala v zemeljsko orbito. Tam bodo preizkusili postopke pristajanja z uporabo plovila orion in enega ali obeh lunarnih pristajalnih modulov, s katerimi je sklenjen pogodbeni dogovor v okviru programa Artemis – Starship podjetja SpaceX in Blue Moon podjetja Blue Origin.
Potem sledi Artemis 4. Konec leta 2028 naj bi Nasa s posadko pristala v bližini južnega pola Lune. A odprave v programu Artemis ne bodo le obiski, ampak želijo na površju zgraditi stalna oporišča. ZDA vsekakor želijo zmagati v novi vesoljski tekmi, tokrat jo bijejo s Kitajsko – ta želi s posadko na površju Lune pristati do leta 2030.
Preberite še: Kdo je prva ženska, ki je potovala okoli Lune
Še več zgodb o odpravi Artemis 2.
Vrtiljak čustev
Odprava Artemis 2 je pritegnila pozornost svetovne javnosti in, kot kaže, imela – kot podobne odprave iz ere Apollov pred več desetletji – velik združevalni učinek. To je bila prva odprava okoli Lune po več kot pol stoletja. Posadka je z javljanji in fotografijami očarala, javnosti je ponudila vir čudenja, ponosa in upanja.
Posadka, kot so dejali pred dnevi, še ni povsem dojela vsega, kar se jim je zgodilo v desetih dnevih. Poudarili so, da so enotna ekipa – kot bratje in sestra. Eden najbolj ganljivih trenutkov je bil, ko je Kanadčan Jeremy Hansen oznanil, da si želijo enega izmed neimenovanih kraterjev na Luni poimenovati po pokojni ženi poveljnika odprave.
»Na Luni je na res lepem mestu značilnost, ki se nahaja na meji med bližnjo in daljno stranjo,« je začel Hansen. »Pravzaprav je tik na meji, zato jo bomo lahko v določenih obdobjih videli z Zemlje. To je svetla pega in radi bi jo poimenovali Carroll.« Sledile so solze in objemi. Carroll Wiseman je za rakom umrla maja 2020.
»Moji kolegi so se obrnili name, ko smo bili v Kennedyjevem vesoljskem centru v karanteni,« je na novinarski konferenci na krovu oriona dejal Wiseman. »Povedali so mi, da so se pogovarjali in bi radi to storili. Že to je bil zame izjemno čustven trenutek. Nadvse dragocen,« je dodal in nadaljeval, da pa seveda ne more on tega povedati javnosti, čeprav bi ta naloga po rangu na krovu pripadla ravno njemu.
Toplotni ščit oriona mora delovati brezhibno. FOTO: Nasa/AFP
Wiseman je pojasnil, da je bil trenutek »zloma«, ko ni mogel več zadrževati solz, ko je Hansen črkoval njeno ime, da bi zagotovil pravilno identifikacijo kraterja. »In pogledal sem, Christina je jokala, položil sem roko na Jeremyjevo roko, prav tako je trepetal, in smo vsi zajokali,« je dejal in poudaril, da je bil zanj to »vrhunec odprave«.
Imeni za kraterja (poleg Carroll so za drugega predlagali še ime Integrity) mora uradno odobriti Mednarodna astronomska zveza, ki je edina pristojna za poimenovanje nebesnih teles in značilnosti na njih.
Izjemno tovarištvo med člani FOTO: Nasa/Reuters
Kochova je na novinarski konferenci izpostavila, da bo najbolj pogrešala ravno svoje kolege, ko se bodo vrnili na trdna tla. »Pogrešala bom to tovarištvo. Pogrešala bom to, da sem bila tako blizu toliko ljudem in da smo imeli skupni namen, skupno poslanstvo. Ta občutek timskega dela je nekaj, česar kot odrasel človek običajno nimaš. Mislim, da smo si blizu, kot bratje in sestre, in to je privilegij, ki ga ne bomo nikoli več imeli.«
Novinarji so posadko tudi vprašali, kako so se počutili, ko so bili 40 minut brez stika z Zemljo, ko se je orion skril za Luno. Poveljnik Wiseman je pojasnil, da so imeli sicer veliko dela z opazovanjem Lune za »našo geološko ekipo«. »Ampak vsi štirje smo si vzeli trenutek, delili smo si javorjeve piškote, ki jih je prinesel Jeremy, in smo si kot posadka vzeli približno tri ali štiri minute, da smo resnično razmislili o tem, kje smo,« je povedal.