Prav zaradi svojih vsebin na Instagramu in TikToku Milo Kovačič danes prepoznajo tudi med povsem običajnim sprehodom po Ljubljani – kar se je zgodilo tudi med našim pogovorom. Mimoidoča sledilka jo je prosila za selfie in ji v makedonščini povedala, da je njena velika oboževalka.
Foto: Gaja Hanuna
Po izobrazbi je psihologinja, ob ustvarjanju vsebin za družbena omrežja pa deluje tudi kot pilates inštruktorica. V Slovenijo jo je pripeljala ljubezen, zato se je kot tujka kmalu lotila učenja slovenskega jezika. Dvojina ji danes ne povzroča več večjih težav, precej večji izziv ji še vedno predstavljajo zaimki.
Na življenje v Sloveniji se je dobro navadila, tudi na birokracijo, ki je sicer počasna, a po njenem mnenju vendarle deluje. Pred prihodom je živela v več državah, med drugim tudi na Švedskem, od koder je, kot pove v smehu, pobegnila zaradi pomanjkanja sonca. “Švedska ni za sončne ljudi,” pravi.
Veliko ljudi v Sloveniji vas pozna predvsem z Instagrama. S kakšnim namenom ste ustvarili svoj profil?
Namen mojih videov je razbiti predsodke in stereotipe o tem, kako je biti tujec v tuji državi. Prej sem živela v štirih državah in sem se vedno trudila biti kot lokalec, enako sem naredila v Sloveniji, z učenjem slovenščine. Ko prideš v neko novo državo, pravijo, da boš tam vedno tujec. Pred Slovenijo sem živela na Švedskem, zato mi Slovenija ni predstavljala velikega izziva, kar zadeva sklepanja prijateljstev. Vendar je bilo na začetku vseeno malo težko. Zato sem želela to spremeniti in odpraviti stereotipe.
Želim si spodbuditi ljudi, naj pridejo, naj se preselijo sem, naj študirajo tukaj. Ves čas dobivam sporočila od deklet, ki mi pišejo: “Hvala ti, ker mi daješ pogum, da zamenjam državo, in mi pomagaš spoznati, da v tem ni nič slabega.” Ljudje so me res lepo sprejeli, vsak dan dobivam Instagram sporočila ljudi o tem, kako jim polepšam dan in mi popravljajo slovnico (smeh, op. p.). Dobivam približno 95 odstotkov pozitivnih odzivov, nad čimer sem zelo presenečena, tega nisem pričakovala. Več sovražnih komentarjev dobim od Srbov in Makedoncev kot pa od Slovencev.
Ob kaj se obregnejo Srbi in Makedonci?
Ker govorim v srbščini. Najraje bi govorila slovensko, a mi je včasih težko, pa tudi težje mi je biti duhovita v slovenščini. Govorim pa še češko, špansko, angleško in malo francosko.
Foto: Gaja Hanuna
Na Instagramu pogosto govorite o slovenskih stereotipih – med drugim tudi o znamenitem vprašanju: “Za kam si se pa tako zrihtala?” Kako vi doživljate odnos Slovencev do urejenosti?
Brezvezno (smeh, op. p.). Brezvezno, ker nimam konkurence. Dolgočasno je, ker grem nekam in sem večino časa preveč lepo oblečena. Ampak meni se ne zdi nič narobe, če sem. To mi je všeč. Ne zaradi pozornosti – všeč mi je, ker sem takšna. Vedno je to malo zunaj moje cone udobja in sovražim, če imam na sebi le tri barve.
Bi rekli, da je bolje biti preveč lepo oblečen kot premalo?
Da. Mislim, da se Slovenci oblačijo tako, da jim je udobno ali da je njihov stil neformalno-sproščen. Jaz pa ne maram tega neformalno-sproščenega stila. Kaj to sploh pomeni? Vse je neformalno-sproščeno. Tudi poroke so neformalno-sproščene. Šla sem na neko poroko in se mi je zlomila peta. Bila je poroka v stilu piknika. Zakaj bi imeli poroko v stilu piknika? To je poroka! Imam nekaj dolgočasnih oblačil, ki sem jih kupila v Sloveniji (smeh, op. p.). Sicer ne maram biti v središču pozornosti, rada imam pozornost, ampak ne maram, da sem jaz v središču pozornosti.
Katera dolgočasna oblačila ste si kupili tukaj?
Kose v sivi barvi, za kakšne dejavnosti na prostem. Sicer nisem ravno ljubiteljica aktivnosti na prostem, ampak tukaj v Sloveniji sem se malo spremenila. A še vedno poskušam izgledati elegantno, športno, a lepo. Rada namreč izgledam lepo, celo v pižami. Čeprav v videih na Instagramu nimam ravno izstopajočih oblačil, ker želim, da me vidijo kot človeka, saj če nosiš izstopajočo obleko, te ne bodo videli kot človeka, videli bodo nekaj drugega.
Foto: Gaja Hanuna
Kateri so po vašem mnenju še kakšni drugi najpogostejši stereotipi o Slovencih oziroma o Sloveniji?
Slišala sem, da je tukaj mrzlo v primerjavi z ostalim Balkanom, da Slovenci potrebujejo dlje časa, da se sprostijo ob nekom novem, pa tudi, da so škrti. Jaz bi rekla, da bolj gledajo na to, ali dobijo dobro vrednost za ceno nečesa. Ne bi rekla, da je to dobro ali slabo, saj se mi zdi, da s tem stalnim preračunavanjem zamujaš življenje. Veliko je tudi šal na račun razprodaj, češ da Slovenci vedno vedo, kdaj je kaj znižano in kdaj lahko kje kaj privarčujejo. Vem, da je dobro privarčevati in za kakšno stvar plačati manj kot sicer, ampak se mi to včasih zdi prenaporno, preveč je razmišljanja okrog tega. Tukaj sem opazila tudi to mentaliteto, da si je treba vse zaslužiti. Da si je treba zaslužiti kosilo.
Morda imamo ravno zato tako radi izlete v hribe, ker nas po večurni hoji na vrhu čaka kosilo (smeh, op. p.).
Saj imam tudi jaz rada hojo v hribe, ampak ne mi reci, da gremo na lagano hojo v hrib, Šmarna gora ni lagana (smeh, op. p.)! Zame ni!
Kaj pa Rožnik?
Rožnik je v redu, na Rožnik zmorem. Šla sem tudi že na Veliko planino, na veliko hribov, ampak je nivo res drug, če grem s Slovenci, zaostajam, pa sem športni tip, že celo življenje! Podobno je s smučanjem – znam smučati, ampak ne tako kot vi.
Bi rekli, da smo Slovenci Balkanci ali ne?
Ne. Mogoče 10 odstotkov, po energiji. Jaz vidim več podobnosti s Čehi. Tudi oni so neposredni, obsedeni s športom, organizirani. Bolj ste podobni prebivalcem centralne Evrope, Čehom in Slovakom. Imam tudi veliko prijateljev s Slovaške in bi lahko rekla, da če primerjaš Slovaka ali Slovenca, sta si zelo podobna. Kolesarjenje, hoja v hribe, zvestoba … Najboljši moški za poročiti so Slovenci, Slovaki in Čehi. Če hočeš stabilnega partnerja, ki se ukvarja s športom in je organiziran, potem zagotovo.
Zdi se, da vam gre slovenščina že zelo dobro, tudi v vaših Instagram videih. Kako bi sami ocenili svoje znanje?
Pa, jaz ne bi rekla, da mi gre dobro. Berem in pišem v slovenščini, ko imam čas, da lahko procesiram. Struktura je namreč tako različna, nikoli ne vem, kaj je pravilno, kaj ne, veliko je dialektov. Naučim se eno, slišim pa drugo.
Foto: Gaja Hanuna
Kako se učite slovenščine?
Hodim na tečaj, trenutno preko spleta. Pred tem pa sem hodila na intenzivni tečaj na Filozofsko fakulteto, kjer imajo organizirane tečaje. Peljejo tudi v muzej, učiš se o slovenski kulturi, v skupino vključijo Slovence … Zdaj, ko se učim preko spleta, lahko rečem, da imam odlično učiteljico. Če naredim napako, mi bo ona to napako potem ponovila petkrat (smeh, op. p.). Ampak je res dobra učiteljica. Učim pa se tudi od svoje tašče, ki je delala kot vzgojiteljica v vrtcu in govori res lepo slovenščino. Če se učim od svojega moža, delam napake (smeh, op. p.). Če so v mojih videih na Instagramu kakšne napake, so zaradi njega (smeh, op. p.), potem pa mi sledilci povedo, kako je prav.
Kako pa vam gre dvojina, ki tujcem pogosto povzroča največ težav?
Dvojina ni tako težka kot struktura, težji so mi zaimki. Najino, vajino, njuno, čisto sem zmedena (smeh).
Se danes v Sloveniji še vedno počutite kot tujka ali že kot domačinka?
Povsod se počutim kot tujka, ker nimam pravega doma, od malega sem živela povsod, zato nimam prave domovine. Tukaj pa se počutim morda 10-odstotno doma, ker je tukaj moj mož, imam veliko družino, okoli sebe imam prijatelje, tako domače kot tuje.
Kje vse ste živeli, preden ste prišli v Slovenijo?
Pri 21 letih sem se preselila v Dubaj, kjer sem živela sedem mesecev. Potem sem se za eno leto vrnila domov in kasneje živela na Češkem, na Švedskem, potem na Hrvaškem, zdaj pa že eno leto in osem mesecev živim v Sloveniji. Vmes pa sem šest mesecev živela tudi na Baliju, tri mesece v Italiji …
Sem vas je pripeljala ljubezen, poroka s Slovencem. Kje sta se poročila? Verjetno ni bila poroka v stilu piknika?
Ne (smeh, op. p.). Poročila sva se v Makedoniji. Sicer ne maram porok in drame okrog njih, rada pa imam estetiko porok. Zaročila sva se po zgolj dveh mesecih poznanstva, bilo je zelo spontano. Spoznala sva se na Hrvaškem, jaz pa bi se potem morala vrniti na Češko, kjer sem takrat živela in delala. Pred selitvijo v Slovenijo sva razmišljala o tem, kje bi živela, saj bi tudi mož lahko našel delo na Češkem in bi se tudi tam znašla, a sva se potem odločila za Slovenijo.
Lahko zdaj rečete, da je bila to dobra izbira?
Da, srečna sem tukaj, tukaj imam vse. Tukaj se počutim bolj doma, moj mož ima veliko družino, imam veliko prijateljev, tukaj sem spoznala veliko prijateljev, že v prvem mesecu!
Foto: Gaja Hanuna
So vas ljudje tukaj hitro sprejeli medse?
Na začetku je bilo malo težko, ampak ne tako zelo, saj sem prvič imela nekoga ob sebi, prej sem se pa vedno selila sama.
Kaj vam je bilo doslej najtežje pri življenju v Sloveniji?
Slediti slovenskemu tempu (smeh, op. p.), iti na sproščen pohod na nedeljsko jutro. To je zame čisto drug nivo, tudi sama sem športen tip, ampak ne tako, kot ste vi. Tudi način komunikacije je drugačen, vaš način je zelo počasen, veliko razlagate na dolgo in široko, jaz pa nimam potrpljenja za to. Zelo ste tudi umirjeni, jaz pa ne morem biti tako umirjena (smeh, op. p.).
Kaj pa vam je pri Sloveniji najbolj všeč?
Da je vse zelo blizu. Lahko greš v hribe, potem do morja … Zelo mi je všeč, kako ljudje tukaj skrbijo za okolje. Zelo mi je zanimiva ta ljubezen do kampiranja, da Slovenci zelo radi prirejajo zabave doma, pa tudi, da vsi vedo vse o tem, kako preživeti v naravi. Če pride do katastrofe, bom jaz prva umrla, Slovenci bodo pa preživeli (smeh, op. p.). Ne vem, mogoče pa preveč analiziram, saj sem po izobrazbi psihologinja, poleg tega pa veliko opazim in primerjam z drugimi državami, kjer sem živela prej.
Bi še kdaj živeli v Makedoniji?
Morda. Makedonijo je lepo obiskati za počitnice, ne pa da bi tam živel, ker je politika zelo slaba, ni napredka. Obstaja višji in nižji razred, srednjega ni. A za tisoč evrov lahko v Skopju že lepo živiš, najemnina stane približno 300 evrov, hrana je odlična, veliko se dogaja, imamo jezera in gore, vse, ampak tam ni napredka, politika pa je res slaba. Makedonci nimajo nobene moči.
Preberite tudi: