Na prvi in zanjo zadnji seji novega sklica državnega zbora je bila predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič deležna precejšnje pozornosti tudi zaradi svojega videza. Del javnosti in nekateri mediji so se na njene rdeče čevlje že navadili, tokrat pa so se vtaknili v njen suknjič in ga hitro označili za »luksuzen kos«, kar pa, kot opozarja modna oblikovalka Matea Benedetti, ni res.
Suknjič model znamke Joseph Ribkoff, kot je zapisala na svojem facebook profilu, »za 220 evrov ni luksuz. Niti blizu.« Ob objavi je odprla širše vprašanje: kako sploh razumemo pojem luksuza v modi in zakaj ga v javnem prostoru tako pogosto napačno uporabljamo.
Kaj pravzaprav pomeni luksuz?
V slovenskih medijih se je v zadnjih letih razširila praksa, da se oblačila iz srednjega cenovnega razreda označujejo kot »dostopnejši luksuz«. A takšna oznaka je zavajajoča. Večina teh kosov sodi v segment množične proizvodnje, bodisi hitre mode bodisi tako imenovane »visoke ulice«. Suknjič za 220 evrov, četudi estetsko dovršen in kakovostnejši od najcenejših kosov, je še vedno del širše industrije, ki temelji na serijski proizvodnji in dostopnosti širšemu krogu kupcev.
Nekdanja predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v suknjiču srednjega cenovnega razreda, ki je sprožil razpravo o tem, kaj sploh pomeni luksuz. FOTO: Jože Suhadolnik
Da bi razumeli razliko, je treba modni trg razdeliti na več cenovnih in produkcijskih ravni. Najnižji segment predstavlja hitra moda, kjer oblačila stanejo od nekaj evrov do približno 80 evrov. Gre za industrijo hitrosti in obsega, kjer so materiali pogosto sintetični, življenjska doba oblačil pa kratka.
Nad tem je segment visoke ulice, kamor spada tudi omenjeni suknjič. Cene se gibljejo približno med 80 in 400 evri. Kosi so bolje izdelani, vendar še vedno množično producirani, brez izrazitega obrtniškega podpisa, pravi slovenska modna pionirka trajnostne, veganske mode.
Več kot le cena
Šele v premijskem segmentu, od približno 400 do 1500 evrov, se začnejo uporabljati vrhunski materiali, kot so merino volna, kašmir ali svila. Kroj je natančnejši, izdelava trajnejša, a gre še vedno za industrijsko proizvodnjo. Pravi luksuz pa se začne višje, pri cenah nad 1500 evrov. »Tam govorimo o luksuznem prêt-à-porterju, kjer oblačila nastajajo v specializiranih ateljejih, pogosto v Italiji ali Franciji, in vključujejo veliko ročnega dela ter dolgo tradicijo modnih hiš.«
Na vrhu piramide je haute couture, ki je unikatna, po meri izdelana moda, ki presega funkcijo oblačila in postane oblika umetnosti.
Kot poudarja Benedettijeva, razlika med posameznimi razredi ni le v ceni, temveč v celotnem ozadju izdelka: materialih, načinu izdelave, času, vloženem delu in znanju mojstrov. »Ko kupimo kos za 30 evrov, nekdo drug plača razliko, bodisi delavec v slabo plačani tovarni bodisi okolje, ki nosi posledice poceni proizvodnje in materialov, ki niso razgradljivi,« opozarja.