Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Čeprav so splav v Italiji uzakonili že leta 1978, je v praksi težko dostopen, saj se več kot polovica zdravnikov in zdravstvenega osebja zaradi moralnih ali verskih razlogov sklicuje na ugovor vesti. V nekaterih deželah je njihov delež skoraj 90-odstoten.
Oglas
Bolnišnice po splavu tkiva pokopavala na pokopališčih
Pokopališče Flaminio na severu Rima je največje v Italiji. Razteza se na 140 hektarjih površine, skozenj teče za 37 kilometrov cest. Na pokopališču je tudi travnik. Na njem je septembra 2020 mlada Rimljanka, ki je nosečnost prekinila zaradi hude prizadetosti zarodka, odkrila križ s svojim imenom. Ob njem pa datum, ko so ji v bolnišnici naredili splav.
Ta na tem travniku ni bil edini križ. Bilo jih je več sto. Nekaterim se je videlo, da so tam že desetletja. Nekateri so bili novi. Na vseh so bila imena žensk.
Razkritje je v javnosti izzvalo veliko ogorčenja. Odzvala so se številna združenja za pravice žensk, ki so odkrila, da so bolnišnice – po nekaterih navedbah tudi zaradi nižjih stroškov – tkiva po odpravljeni nosečnosti, namesto da bi ravnale po zakonsko predvidenem postopku, preprosto predala pokopališču in občinski komunalni službi.
Ilaria Boiano, odvetnica na področju ženskih pravic, ki je prevzela primer, pojasnjuje: “Približno dvajset žensk je vložilo ovadbe, tožilstvo pa je ugotovilo objektivno kršitev predpisov o varstvu zasebnosti. Že zakon številka 194 iz leta 1978, čeprav uporablja drugačno dikcijo, kot smo je vajeni danes, zagotavlja, da mora biti za vse postopke, ki jih obravnava, zagotovljena anonimnost.”
Križi, ki označujejo pokope tkiv po splavu, na pokopališču v Rimu. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
“Posledica nejasne zakonske ureditve”
Kazenske preiskave ni bilo, ker je sodišče presodilo, da ni šlo za kaznivo dejanje, pač pa za posledico nejasne zakonske ureditve. Birokratsko umivanje rok, ki je ženskam povzročilo nove bolečine. Mlada Rimljanka, ki je sprožila postopke, pred našo kamero ni želela, bilo je težko, potrebujem predah, je odgovorila. “Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi odkrili svoje ime in priimek na nagrobniku,” pravi Ilaria Boiano, “to je zelo nasilno dejanje.”
Na pritisk javnosti in različnih civilnih združenj je rimska občina dve leti po razkritju sprejela odlok, po katerem je odločitev o tem, kako obravnavati ostanke nosečnosti, v rokah ženske, pokopavanje tkiva pa je brez njene privolitve prepovedano. A za ženska združenja zgodba še zdaleč ni končana.
“Preiskava je pokazala, da je bilo primerov takšne kršitve varstva osebnih podatkov na stotine, nekateri segajo celo v čas pred sprejetjem zakona leta 1978,” pravi Ilaria Boiano. “In ker se ni zgodilo prvič, je vse skupaj očitno del nekega sistemskega okvira. Pokopališče splavljenih plodov je eden ključnih elementov propagandnih praks gibanj “anti choice” (op. gibanja, ki so proti splavu).”
Ugovor vesti onemogoča ženskam uveljavljanje pravice
V organizaciji Zdravniki sveta so v poročilu, ki so ga septembra lani predstavili v italijanskem parlamentu, izpostavili primer dežele Molise na jugu države. V vsej deželi, ki ima nekaj manj kot 300.000 prebivalcev, je devet od desetih ginekologov ugovornikov vesti, splav pa je mogoče opraviti v le dveh bolnišnicah.
Ilaria Masinara je vodja kampanj pri italijanski veji organizacije Amnesty International. “Italija ima najvišjo stopnjo ugovora vesti v Evropi,” pojasnjuje, “povprečje je 60 %, kar je res visoka številka. V nekaterih deželah je ta delež celo 84 %. To ženskam zelo ovira dostop do prekinitve nosečnosti. V nekaterih bolnišnicah je ugovor vesti celo 100 %, kar pomeni, da so se ženske prisiljene seliti iz ene dežele v drugo, če želijo prekiniti nosečnost. Iz ekonomskih razlogov si tega vse ne morejo privoščiti, kar še povečuje stigmo.”
Zaradi ugovora vesti je za ženske otežen tudi dostop do tablete za prekinitev nosečnosti, pojasnjuje Elisa Ercoli iz Združenja za pravice žensk Differenza Donna. “Moral bi biti brezplačen in dostopen, a je tudi tu veliko težav. Veliko je lekarn, ki tablet ne zagotavljajo, ali bolnišnic, ki jih ne predpisujejo niti v primerih posilstva.”
Foto: Reuters
Pritiski na ženske
V Italiji zakon zagotavlja možnost umetne prekinitve do 90. dne nosečnosti. A pritisk na žensko, ki želi splaviti, je pogosto tudi tam, kjer ni ugovora vesti, hud, celo nevzdržen.
Rimljanka, s katero smo govorili, je imela trideset let, ko je zanosila. Odločitev, da nosečnost prekine, je bila vse prej kot lahka. Njenega imena ne bomo objavili, ker je želela ostati anonimna.
“Čutila sem globoko bolečino, a vendar v tistem trenutku svojega življenja nisem mogla postati mati. Šla sem k svoji ginekologinji, ki mi je takoj povedala, da mi ne bo pomagala, ker uveljavlja ugovor vesti. Poslala me je v družinsko svetovalnico. Tam me je najprej pregledal ginekolog, potem sem morala govoriti s psihologinjo in socialno delavko. Poskušali so me prepričati, da to morda ni prava pot, da si lahko še premislim, da naj razmislim, da mi bodo dali še nekaj dni časa, da pretehtam svojo odločitev. Spraševali so me, ali imam osebne težave, od kod prihajam, kako sem. Vrtali so po mojem osebnem življenju. Resnično te obravnavajo, kot da si nenaravna ženska, kot da sploh nisi vredna življenja.”
Postopek, ki ga opisuje naša sogovornica, je predviden po zakonu. Med prvim pogovorom in dejanskim posegom je predvidenih sedem dni premora, tako imenovano obdobje razmisleka.
“Najbolj živo se spominjam, da je, še preden sem šla v operacijsko sobo, v čakalnico prišla nuna, ki je začela moliti in prigovarjati vsem ženskam, ki so bile tam. Tam smo bile mladoletna dekleta z materami, priseljenke in običajne Italijanke, kot sem jaz. Bila sem resnično šokirana. Potem so me poklicali, z mano pa še neko dekle, ki je imelo 17, 18 let. Dali so mi protibolečinsko zdravilo. To osebje, medicinske sestre in zdravniki, niso ugovorniki vesti. Opravljajo splave in te ne sodijo, a vseeno se ne počutiš dobro, počutiš se razgaljeno, umazano, nevredno. Spomnim se, da mi je medicinska sestra, preden so mi v operacijski sobi dali protibolečinsko zdravilo, stisnila roko, me pogledala in rekla: “Ne sodim te, ampak si prepričana, da želiš to storiti? To je zadnji trenutek, ko se še lahko premisliš.” In sem vzrojila: Dovolj je tega. Želim splaviti.”
Foto: Shutterstock
Pomanjkanje obveščenosti
Ženske pravice, predvsem pa zavedanje pravic, po mnenju ženskih združenj omejuje tudi pomanjkanje obveščenosti. Italija bi morala imeti po ustaljenih standardih vsaj en Center za načrtovanje družine na 20.000 prebivalcev. V Moliseju, na primer, imajo po podatkih Zdravnikov sveta enega na 66.000 prebivalcev.
Elisa Ercoli iz Združenja za pravice žensk Differenza Donna, pojasni, da so bile “družinske svetovalnice v Italiji ključne za spolno vzgojo in samoodločanje žensk pri spoznavanju in obravnavanju svojega telesa in svoje seksualnosti, torej tudi za svobodno izbiro materinstva. Z leti se je njihovo število občutno zmanjšalo.”
Pod vlado premierke Giorgie Meloni, ki je na oblasti od jeseni 2022, so se razmere po mnenju kritikov še poslabšale. Ilaria Masinara iz organizacije Amnesty International Italia, pravi, da je “tu seveda še družbeni kontekst, na katerega ne smemo pozabiti. Italija je izrazito katoliška dežela, v kateri je z moralno-etičnega stališča nasprotovanje umetni prekinitvi nosečnosti zelo močno. Sedanja vlada, ki je imela v predvolilni kampanji slogan ‘Bog, domovina, družina’, vidi splav kot grožnjo.”
Premierka Meloni je sicer po volilni zmagi zatrdila, da vlada ne bo posegala v svobodo izbire, ampak si bo prizadevala za polno izvajanje zakona iz leta 1978, ki je uzakonil splav.
Elisa Ercoli: “Pomislite, da je naše združenje Differenza Donna letos z eno naših nagrad počastilo odvetnico iz Torina, ki je tožila bolnišnice, v katerih so ženske silili, da pred splavom prisluhnejo srčnemu utripu ploda.”
Svetovalnice so za ženske, ki se odločijo za umetno prekinitev nosečnosti, obvezne, toda kot pravi Elisa Ercoli: “Vlada financira ultrakatoliške skupine, ki se vtihotapijo v bolnišnice, da bi ženske prepričale, naj ne splavijo, naj ne izkoristijo pravice do prostovoljne prekinitve nosečnosti; vcepljajo jim občutek krivde, češ, to ni možnost, ki ti jo daje zakon, pač pa odpoved življenju.”
Naše sogovornice so prepričane, da je tudi omejevanje dostopa do splava v Italiji del širšega projekta desničarske politike za omejitev pravic žensk.
Elisa Ercoli: “Danes so najskrajnejši suverenisti, predvsem Liga in njen vodja Matteo Salvini, a tudi stranke, kot so Bratje Italije, v katerih suverenisti omejujejo svobodo in samoodločbo žensk, da bi prevzeli nadzor nad njihovimi telesi. In za ta politični cilj je prostovoljna prekinitev nosečnosti osrednjega pomena.”
Ilaria Masinara: “Žensko vprašanje je v jedru problema. Če ne bomo s pogumom in odločnostjo zagotovili pravic vsem, moškim in ženskam brez razlik, bomo vedno korak zadaj, ostali bomo v svetu, v katerem imajo tisti z več moči pravico odločati o življenju in izbiri drugih. In ženske smo to vedno občutile na lastni koži.”
*Vsebina je del projekta Tu EU – Povezani za prihodnost, ki ga sofinancira Evropska unija.
Oglas