Tokrat se je pozornost z značilnih rdečih čevljev usmerila na suknjič, ki so ga nekateri označili za luksuzni modni kos, a priznana slovenska modna oblikovalka pravi, da ni niti blizu.
Dozdajšnja predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je na seji novega sklica državnega zbora pred nekaj dnevi nosila kos, ki je pritegnil kar nekaj pozornosti. In ne, to niso njeni zdaj že prepoznavni rdeči salonarji, temveč suknjič znamke Joseph Ribkoff za 220 evrov.
Nekateri so ga označili za luksuz, kar pa je hitro prišlo do priznane slovenske modne oblikovalke in stroge zagovornice trajnostne mode, Matee Benedetti. Ta je na svojem Facebook profilu jasno zapisala: “Suknjič za 220 evrov ni luksuz. Pogovorimo se o tem.”
Foto: Bor Slana/STA
Urškin suknjič le boljše kakovosti kot hitra moda
V daljšem zapisu je dejala, da v slovenskih medijih pogosto beremo, da nekdo nosi “luksuzne kose” ali “dostopnejši luksuz,” v resnici pa gre po njenih besedah večinoma za hitro modo, oziroma za segment množične proizvodnje. “Suknjič za 220 evrov ni luksuz. Niti blizu. Da bi razumeli zakaj, moramo razčleniti, kaj moda dejansko pomeni na vsaki ravni cenovnega spektra,” je zapisala in naslovila širše vprašanje, kaj luksuz sploh je.
Razložila je, da obstaja več razredov uvrščanja modnih kosov. Najnižjega predstavlja hitra moda, katere vodilo sta hitrost in obseg, oblačila se producirajo v ogromnih količinah, pogosto v tovarnah z vprašljivimi delovnimi pogoji, iz toksičnih materialov najslabše kakovosti – poliestrske mešanice, rayon, akril. “Kos bo zdržal nekaj pranj, nato pa se bo raztegnil, pobledel ali razpadel. To je namerno: model temelji na tem, da kupujete znova in znova,” razlaga oblikovalka.
Razred višje je segment visoke ulice, kamor spada tudi omenjeni Urškin suknjič. Cene se gibljejo približno med 80 in 400 evri, te kose pa velikokrat poimenujejo dostopnejši luksuz. Benedetti pravi, da to nikakor niso, saj gre zgolj za boljšo kakovost kot pri hitri modi, a še vedno za množično produkcijo.
Pravi luksuz se začne pri 1.500 evrih
Sledi premijski segment, kjer se kosi gibljejo od približno 400 do 1.500 evrov. Ti so narejeni iz resnejših materialov, pravi oblikovalka: merino volna, kašmir, svilene podloge, ekološki tekstili. “Kroj postane natančnejši, šivi so čistejši, oblačilo je konstruirano za trajnost. To je segment, ki ga marsikdo zamenja za luksuz – a ni. Je premijski masovni trg.”
Pravi luksuz se začne pri cenah od 1.500 do osem tisoč evrov, pravi: “Tu se resna luksuzna moda šele začne. Suknjič iz Guccija, Saint Laurenta, Celineja ali Alexandra McQueena. Materiali so vrhunski — dvoplastna volna, kašmir, ročno šite podloge. Produkcija poteka v ateljejih v Italiji ali Franciji, pogosto z mojstri, ki so se učili pri starih mojstrih. Cena odraža ure ročnega dela, izvor materialov in dediščino znamke.”
Sledi razred, v katerem so kosi ročno izdelani od začetka do konca, in katerih cene se gibljejo med osem tisoč in 35 tisoč evri. “En suknjič zahteva 60, 80, včasih 120 ur ročnega dela. Materiali prihajajo od najboljših tkalcev na svetu. Na tej ravni najdemo Hermès, Chanel, Dior, Brunello Cucinelli. Kos ni samo oblačilo – je investicija, ki pri ustrezni negi ohrani vrednost desetletja.”
Na vrhu pa je visoka moda, haute couture, po meri izdelana moda, ki po mnenju mnogih, tudi Benedettijeve, niti ni več moda, ampak umetnost. “Vsak kos je namreč narejen izključno po meri za eno osebo, pogosto z ročno vezenim okrasjem, dragimi ali poldragimi kamni, redkimi tkaninami. Naziv haute couture sme imeti le peščica ateljejev na svetu. Posamezni kosi dosegajo cene hiš.”
Matea Benedetti
Foto: Urban Urbanc/Sportida
Za kos za 30 evrov drago plača nekdo drug
Oblikovalka je zapis strnila z odgovorom na vprašanje, zakaj je razlika tako velika? Razlog namreč ni le v materialu ali znamki, ampak v vsem, kar stoji za enim kosom: “Kdo ga je naredil, kako dolgo, kje, iz česa točno. Luksuzna hiša plača mojstru obrtne spretnosti, ki jih ni mogoče nadomestiti s strojem. Kos hitre mode za 30 evrov stane toliko, ker nekdo drugje plača razliko – delavec v Bangladešu, planet s poceni sintetičnimi vlakni, ki se ne razgradijo.”
Za konec pa je še dodala: “Naslednjič, ko boste prebrali, da nekdo nosi dostopnejši luksuz za 220 evrov, vedite: berejo vam marketinško besedilo, ne modni opis. Luksuz ima svojo ceno, in ta cena je razlog, zakaj je to, kar je.”
Preberite tudi: