Nikoli se nisem prav zelo poglabljala v slovensko obsesijo, ki sega v zgodnja jutra – ali pozno v noč – in se vrti okoli zabijanja košev Luke Dončića. Naš zlati fant, prihodnji MVP, nove in nove zmage na drugi strani Atlantika. Koliko trojnih dvojčkov, koliko prostih metov, točk, koliko spektakularnih predstav …
A še težje sem razumela hlad, ki je zavel iz javnosti, ko se je razvedelo za njegov razhod z materjo svojih hčera, spor glede skrbništva in najem zvezdniških odvetnikov. Heroj pod košem se je čez noč spremenil v navadnega smrtnika. »Kaj nas briga, imajo denar, pa naj se zmenijo. Milijoni, počitnice, otroci bodo imeli vse. Sam si je kriv, kariera pred družino. Jest ne vem, če je to kakšen lajf … A je prinesel milijone za pleničke?« so se na družbenih omrežjih in portalih oglasili porotniki s svojih kavčev in postelj.
Presenetljivo hitro – skoraj v nekaj klikih – se je narod, ki je prej ustvarjal skoraj mitološko podobo športnika, preusmeril v hladne razprave o njegovem zasebnem življenju. Ista množica, ki je še včeraj skakala od navdušenja, zdaj nastopa s ciničnim skupnim odgovorom, da bodo že »milijončki« rešili vse. Kot da otroka določamo z vrednostjo nepremičnin, višino preživnine ali številom letov z zasebnim letalom. V resnici vsi – tudi tisti, ki se po »naključju« rodijo staršem milijonarjem – potrebujejo isto. Skrbne, ljubeče in predvsem navzoče starše. Denar lahko razširi okvir življenja, njegovega bistva pa v resnici ne more spremeniti.
Zgodba bo enkrat dobila svoj konec, že zdaj pa bolj kot o vpletenih govori o nas: o tem, kako pogosto zapolnimo svojo praznino s sodbami o drugih (tudi s pretiravanji in posploševanji) in kako malo v resnici vemo o tem, kar presojamo.
Otroci medtem ne gledajo tekem. Otroci čakajo, da kdo pride domov.