Ob 20-letnici ustvarjalne poti ostaja Neisha ena prepoznavnejših avtorsko usmerjenih glasbenic na slovenski sceni, ki svojo kariero gradi z izrazito osebno poetiko in jasno distanco do industrijskih pravil. »Večkrat mi uspe, večkrat tudi ne, pa se kot feniks dvignem iz pepela, ga otresem iz kril in dalje vztrajam,« pravi. V isti misli strne bistvo svojega ustvarjanja: »Umetnost je obstati in vztrajati.«
Ob tem jasno pove, da se je čez leta zavestno oddaljila od merjenja uspeha skozi dosege in številke. »Nikoli mi ni bila merilo kvantiteta. Svojo vrednost sem nehala dojemati skozi številke, ki jih generiram.« Namesto tega izpostavlja odziv poslušalcev: »Da so ljudje moje pesmi kar večinoma vzeli za svoje – to je največji poklon glasbeniku, da njegova glasba živi in navdihuje občinstvo.« Kot ključne prelomnice v karieri ne izpostavlja največjih uspehov, temveč ravno obdobja negotovosti. »Ravno tisti trenutki, ko ti ne gre najbolje, pa se nočeš prilagajati nekim komercialnim vidikom in profanosti, da boš ja všečen,« pojasni.
Največje uspešnice na vinilu
Takšna odločitev je dolgoročno zaznamovala njen razvoj. »Prej sem se brusila tako v šoli kot v raznoraznih zasedbah, zdaj pa že dobrih 20 let hodim svojo solo pot,« pravi. Danes na svoje začetke gleda z določeno distanco: »Na začetku sem bolj šlatala svoje glasilke in iskala pravi jaz in pravi izraz, sedaj sem veliko bolj suverena in bolj usedena v svoji barvi, obsegu in interpretaciji.«
Neisha. FOTO: Klemen Ceglar
Ta razvoj se odraža tudi v njenem aktualnem projektu – zbirki največjih uspešnic, ki bodo junija izdane na vinilu. »Ni bilo težko, iz vseh albumov do sedaj objavljenih sem postrgala največje uspešnice,« pojasni izbor. A hkrati opozori na omejitve formata: »LP plošča ne ponuja dovolj minutaže, jaz bi z veseljem še eno ploščo napolnila.« Odločitev za vinil ima tudi simbolno težo. »Ker s CD-ji nimamo več kam … vinil ima pa pridih večnosti,« pravi in dodaja: »Cela plošča je tudi vizualno umetniški izdelek, komaj čakam, da jo dobite v roke.«
»Treba je včasih kaj zakuriti in iti dalje«
Pomemben del njenega ustvarjanja ostaja vizualna podoba, ki jo razume kot podaljšek glasbe. »Z vsakim singlom si omislim nekakšno novo sebe in to vlogo odigram,« pove. Videospote pogosto dojema kot samostojne zgodbe: »Včasih so to mini filmi, dam si duška, včasih pa kaj tudi samo mimogrede posnamemo, toliko da slika podpre pesem.«
To razumevanje pride še posebej do izraza v novem singlu Najdi me, ki ga opiše kot izrazito intenzivno delo: »To je več kot pet minut dolga balada z zelo sporočilnim besedilom, ustavlja čas, reže tam, kjer se največkrat bojimo zarezati, osvobaja in povzdiguje moč glasbe in glasu, sploh ko skupaj zapojemo.«
V videospotu se je odločila za močno simboliko. »Treba je včasih kaj zakuriti in iti dalje, v prenesenem pomenu govorim o plamenih, o ritualu in obredu,« pojasni. »No, jaz sem zakurila klavir. Nič bat, je že oddelal svoje, jaz pa sem tudi malo svojo piromansko žilico potešila.« Ob tem realistično opozori na razmere v industriji: »Žal so časi visoko produkcijskih spotov mimo, delam po svojih željah in zmožnostih.«
Neisha. FOTO: Lucija Kramar
Ne mara juter: »Žulim tisto kavo … in čakam, da se mi možgani sestavijo«
Osrednji dogodek ob obletnici bo koncert v ljubljanskih Križankah, ki bo 26. junija. »S tem koncertom bom okronala teh zadnjih 20 let,« pove. »Na taisti oder se vračam v taisti zasedbi – s svojim bendom in RTV simfoniki.« Napoved je ambiciozna: »Veličastno bo.« Priprave so intenzivne in zahtevne. »Toliko dela me čaka, da kar ne vem, na katerem koncu ga naj najprej ugriznem,« priznava. Občinstvu obljublja premišljeno izvedbo: »Zelo se bom potrudila tako z aranžmaji kot s performansom, mislim, da občinstvo ne bo ostalo ravnodušno. Definitivno bo koncert unikaten.«
Neisha. FOTO: Lucija Kramar
Poleg koncertiranja in snemanja ostaja pomemben del njenega dela tudi pedagoška dejavnost. »Ustvarjam, poučujem, poleg svoje kariere se ukvarjam še s svojo privat šolo, Malo šolo rokenrola, kjer večinoma ustvarjamo avtorsko glasbo,« pojasni. Dela tudi z vokalisti in pianisti različnih generacij. Svojo poklicno pot razume kot privilegij: »Če lahko živiš od tega, kar najraje in najbolje počneš, je to že tričetrt sreče.«
Njen vsakdan ostaja daleč od odrskega blišča. »Ne maram juter. Žulim tisto kavo in božam mačko in čakam, da se mi možgani sestavijo in saj malo dvigne pritisk,« pove. »Jaz sem popoldansko-večerni tip … glas mi definitivno laufa od kosila dalje, prej je vse muka.« Ob tem napoveduje tudi nove projekte: »Novo studijsko ploščo nameravam posneti še v 2026.« Na vprašanje, kaj jo po dveh desetletjih še vedno žene, odgovori: »Če me kaj žene, so to pesmi, ki se svaljkajo v predalu in hočejo zadihati in ugledati svet. Moja naloga je, da jih zloščim in vam jih serviram.«