“Zgodbe smo želeli predstaviti v njihovi kompleksnosti, saj jih potem lažje razumemo in ugotovimo, da za kriminalno identiteto ni kriva usoda, ampak pravzaprav družba, v kateri živimo tudi mi.”
Oglas
Metod Pevec z ekipo in portretiranci na premieri filma v Cankarjevem domu. Foto: Matjaž Rušt
Večkrat nagrajeni režiser igranih in dokumentarnih filmov Metod Pevec se je leto in pol vsak četrtek družil s skupino zapornikov na Dobu. S kamero je spremljal proces psihodrame, ki ga je v zaporu izvajal psihiater Vladimir Milošević, eden od vodilnih v regiji na področju omenjene terapevtske metode. Iz posnetega je nastal film Ko pridem ven, ki je lani v Portorožu na Festivalu slovenskega filma prejel nagrado občinstva. Dokumentarni film ponuja edinstven vpogled v notranja življenja obsojencev in presega poenostavljene, pogosto pa senzacionalistične zgodbe, ki jih o storilcih različnih kriminalnih dejanj običajno slišimo v medijih.
Metoda Pevca, ki ga med drugim poznamo po filmih, kot so Aleksandrinke, Dom in Jaz sem Frenk, tudi tokrat ni zanimalo podajanje enostranskih odgovorov, ampak raziskovanje nerazumljivega polja. Foto: Simon Tanšek
Metod Pevec, za film Ko pridem ven ste se s kamero odpravili v zapor na Dobu. Kako ste prišli do te ideje in predvsem kako ste prišli do ideje, da bo film spremljal proces psihodrame? Zakaj ta specifičen pristop?
Že nekoč prej sem bil gost na neki delavnici na Dobu in takrat sem dobil občutek, da na Dobu domujejo zanimivi ljudje. Na delavnici se je pokazalo, da jih zanima ustvarjalnost, kar me je zelo presenetilo. Takrat sem bil tam samo bežen gost, a želel sem si tja vrniti in poskušati razumeti. Ampak kot je običajno pri dokumentarnih filmih, prideš po nekaj, in če si dovolj pozoren, poslušaš in spremljaš, dobiš na koncu nekaj drugega. Tako se je zgodilo tudi v tem primeru. Željo je prekinila epidemija covida, ko so bili zapori še bolj zaprti. Hkrati tudi nisem vedel, kako se lotiti filma. Ni se mi zdela dobra ideja, da vstopim in naredim intervjuje, kar bi bilo lahko preveč reportažno. Skrbelo me je, da bi dobil malo potvorjene, performirane nastope obsojencev, da bi o sebi znali govoriti samo najlepše in najboljše. Potem pa sem po radiu poslušal Val 202, oddajo Nedeljski gost z dr. Miloševićem, ki je govoril o psihodrami. Takoj ko je začel razlagati, sem spoznal, da ima pristop, ki ga potrebujem. S psihodramo smo ljudi postavili v neke vloge, morali so se vživeti, nekako so izgubili svojo performativnost in postali so avtentični, iskreni. Seveda je psihodrama tudi terapevtski proces, ki nas je vse spreminjal. Z Miloševičem sva bila navzoča v zaporu več kot leto in pol, jaz še dlje in ta proces sem ves čas spremljal s kamero.
Metod Pevec, režiser dokumentarca Ko pridem ven: “Za kriminalno identiteto ni kriva usoda, ampak pravzaprav družba, v kateri živimo.”
Kako ste izbrali obsojence, ki jih boste spremljali v filmu? Kakšen je bil proces novačenja?
Imeli smo precej sreče. Če se ozrem na zasedbo, imamo dejansko v filmu preprodajalce mamil, morilce, oborožene roparje, prevoznike ilegalnih migrantov itd. Zgodilo pa se je po naključju. Če bi obstajal bog filma, bi rekel, da je za to zaslužen on. Z Miloševićem sva v vsakem zaporniškem bloku posebej organizirala avdicijo. Razložil mi je psihodramo, da gre za terapevtski proces in da je sam psihiater. Skrbelo me je, da jih bo to prestrašilo. Sam sem jim pa povedal, da bo spotoma nastal dokumentarni film in da njihovi obrazi ne smejo biti zakriti. To so bili precej zahtevni pogoji. Nekateri so sebe tako identificirali s kriminalnim dejanjem, da niso vprašali, ali se lahko prijavijo, temveč so vprašali, kakšna kazniva dejanja pridejo v poštev. Milošević jim je odgovoril, da so vsa kazniva dejanja dobrodošla. Pošalil se je, a dejansko je bilo tako. Potem smo začeli delo. Sprva se jih je prijavilo osemnajst, kar je bilo za naše potrebe malce preveč, zato smo delali v dveh skupinah. Pozneje smo se morali od nekaterih posloviti. Bodisi so imeli prekratko kazen, za nas je bilo namreč pomembno, da ostanemo skupaj leto in pol, bodisi so bili do nekaterih zadržani v zavodu za prestajanje kazni. Postopoma smo nato prišli na skupino osmih.
Film, ki ga je za najboljšega izbralo občinstvo na lanskem Festivalu slovenskega filma. Foto: Metod Pevec
V procesu psihodrame, ki je, kot ste omenili, trajal leto in pol, ste verjetno odkrili nekatere stvari, do katerih bi se težko prebili, če bi se pred obsojence samo postavili s kamero in jih spraševali vprašanja. Kaj vas je v tem procesu najbolj presenetilo? Kaj je bilo tisto, česar z drugačnim pristopom ne bi mogli odkriti?
Če sem odkrit, sem se na začetku navduševal nad sijajno paleto likov, karakteriziranih, kot bi izstopili iz scenarističnega učbenika v zelo poudarjeni obliki, ampak potem se je izkazalo, da to sploh ni bistveno. Najbolj me je presenetilo, da smo v psihodramskem procesu prišli do otroštva, do očetov, ki so bili pri vseh obsojencih bodisi nasilni bodisi odsotni, počasi se je kazal vzorec zgodnjega oblikovanja kriminalne identitete. Najin pristop je imel dve raziskovalni smeri. Prvo je bilo vprašanje, kako se razvije kriminalna identiteta, in drugo, kakšna je možnost rehabilitacije. Zato film nosi naslov Ko pridem ven. Kako se lahko normalno vključim v družbo, ko pridem ven? Ljudje imamo nenavadno potrebo po tem, da radi obsodimo, lažje pa obsodimo, če prej poenostavimo stvari. Naš namen je bil obraten, zgodbe smo želeli predstaviti v njihovi kompleksnosti, saj jih potem lažje razumemo in ugotovimo, da za kriminalno identiteto ni kriva usoda, ampak pravzaprav družba, v kateri živimo tudi mi. S tem smo želeli povedati, da so tudi obsojenci del naše družbe in da so postali kriminalci zaradi določenih razlogov. Če razumemo genezo težave, je lažje ukrepati in preprečevati. Zato se ne čudim, da ta tema zanima strokovnjake, psihiatre, pravnike itd. Dejansko gre za družbeni problem, ki vsebuje etično razsežnost. Ta pa je diskutabilna, vredna razmisleka in pogovorov.
Film je neke vrste dokument leto in pol trajajočega procesa v osrednjem slovenskem zaporu na Dobu, kjer so obsojenci za težka kazniva dejanja skozi psihodramo prehodili pot od otroštva do negotove prihodnosti po prestani kazni. Foto: Metod Pevec
Na filmski ravni vam je psihodrama omogočila, da ste globlje spoznali notranje svetove teh obsojencev. Zanje pa je ta proces pravzaprav pot k rehabilitaciji. Drži?
O tem smo seveda zelo veliko govorili in na to temo smo delali psihodramske vaje. Torej, kaj te čaka zunaj, ko prideš ven? V filmu se pogosto ponovi replika: ko boš šel ven, boš šel nazaj. Točno tja, kjer si bil in kjer te čakajo vse težave. Proti koncu psihodramske delavnice smo uprizorili nekatere njihove zgodbe. Sam sem jih le dramatiziral in jih postavil v dialoško obliko. Šlo je torej za njihove zgodbe, s katerimi smo želeli izzvati pri obsojencih občutek, da so lahko obče sprejemljive in razumljive. Torej da niso v tem osamljeni in da ne ostajajo samo v introspekciji znotraj njih samih. To se je izkazalo kot zelo dobro. Odziv občinstva na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je sodelujoče obsojence prijetno presenetil. Ljudje so hodili do njih, čestitali, spraševali, tudi kakšna solza je stekla … Presenečeni in veseli so bili, da je v njihovi izkušnji nekaj vrednega tudi za druge, za “normalne ljudi”, če se tako izrazim. Zato je bil ta proces tako dragocen za vse nas, ki smo pri tem sodelovali. Zaradi dolgotrajnosti procesa tudi sam nisem imel neprijetnega občutka, saj nisem ravnal, kot pogosto ravnajo mediji, da pridejo, poberejo zgodbo, odidejo in nato z zgodbo naredijo, kar hočejo. Nisem želel, da bi film deloval kot neki dobička željni tat dragocenih življenj in zgodb. Zapornikom smo poskušali nekaj tudi vrniti in to je bila lepa izkušnja tudi za nas, ne samo zanje.
Kar sama občudujem pri vašem filmu, je prav to, da imajo nastopajoči možnost, da svojo zgodbo povedo sami, pod svojimi pogoji. Njihovih zgodb ne pripovedujejo drugi na neki senzacionalističen način.
Navsezadnje smo z njimi podpisali tudi pogodbe in bili so plačani za svoje delo, čeprav ne bogato, pa vendarle, šlo je za profesionalno osnovo. Po drugi strani pa sem se zavezal, da bodo ne glede na to, kaj bomo posneli, imeli po končani montaži filma pravico avtorizacije. Torej, da si bodo lahko film ogledali, še preden bo šel v javnost, in podali pripombe, in tako smo tudi naredili. Za nekatere je bilo mogoče malce neprijetno, ampak večinoma so film dobro sprejeli, saj so vnaprej vedeli, s kakšnim namenom gredo v ta proces. Zavedali so se terapevtske dimenzije procesa in tega, da bodo govorili o sebi. Zgodilo se je celo, da so tisti, ki so se bolj odprli, očitali drugim, ki so ostali malo zastrti, da niso iskreni. Skratka, vabili so jih, naj vstopijo v proces, ker koristi. Zaradi tega je nastal celo kak konflikt. Zanimivo je, da je pobuda za odkritost prišla z njihove strani, ne naše.
“Prišli so številni, ostali pa samo tisti, ki bi jih po tem snemanju lahko štel za svoje prijatelje,” je o zapornikih, ki so sodelovali v projektu, povedal režiser. Foto: Matjaž Rušt
Kaj nam še lahko poveste o dinamiki, ki se je vzpostavila znotraj skupine? Zdi se, da so v filmu zaporniki na začetku nekoliko bolj zadržani, mogoče bolj obsojajoči drug do drugega, pozneje pa se zdi, da se med seboj podpirajo.
Črne kronike so zaradi medijskih smernic marsikdaj senzacionalistične in se izogibajo kompleksni informaciji, ker je obremenjujoča, neatraktivna za površno branje. Z bremenom te delne resnice na straneh kronike so živeli leta poprej.
…
To je posledica časa. Z Miloševićem sva vedela, da potrebujemo čas, ki prinese zaupanje. Čas je prinesel tudi občutek tega, da se nekaj igramo, nekaj, kar nima še končnega rezultata, ki bi kogar koli obremenjeval. Vedno smo se vsi veselili četrtkov, ko smo imeli psihoterapevtsko srečanje. Nikoli se ni nihče izogibal, in če je kdo kdaj manjkal, je imel zato opravičljiv razlog. Tu se torej kaže pomen časa in zaupanja. Ta proces je trajal in med njimi so se vzpostavili neki odnosi. V psihodramskem procesu so bili vendar obravnavani kot osebe z vso integriteto. Pred tem so bili leta in leta obravnavani samo kot kriminalci, obsojenci, zgolj s profilom svojega kaznivega dejanja. Številni so živeli s tem bremenom. Po drugi strani tudi to, kar o njihovih dejanjih in njih samih pišejo črne kronike, ni v celoti resnično. Črne kronike so zaradi medijskih smernic marsikdaj senzacionalistične in se izogibajo kompleksni informaciji, ker je obremenjujoča, neatraktivna za površno branje. Z bremenom te delne resnice na straneh kronike so živeli leta poprej. In tu je še tretma v zaporu, ki ni nepošten, ni pa oseben, čeprav imajo izjemno veliko terapevtskih dejavnosti. V psihodramskem procesu so doživeli, da so bili obravnavani kot ljudje s svojo zgodovino, s svojimi čustvi, bolečinami, svojimi otroštvi, travmami in svojimi grehi.
Ko pridem ven torej ni običajen dokumentarec o življenju v zaporu, ampak film o človeku v skrajnih okoliščinah – je pripoved o krivdi, dediščini nasilja, odgovornosti in o trenutkih, ko se pod plastmi vsega tega pojavi nepričakovana potreba po ustvarjalnosti, bližini in smislu. Foto: Metod Pevec
Vi ste k njim prihajali od zunaj s kamero. Kaj je bilo za vas najtežje v tem procesu? Ste si, preden ste vstopili v ta prostor, zadali nekakšna etična vodila, ki ste jim sledili?
Preden sem vstopil, sem tudi sam, če sem iskren, na spletu prebral o njihovi zgodovini. Priznam, da me je nekaj časa to pravzaprav obremenjevalo. Ljudje so me spraševali, ali sem se bal. Moram reči, da vsekakor ne. Čeprav smo imeli delavnice brez paznikov in kakršnega koli varstva, ni bil navzoč nikakršen občutek nevarnosti. Snemanje imam pravzaprav v zelo lepem spominu. Manj je šlo za samo snemanje, prej za nekakšen psihosocialni eksperiment. Prvič sem bil v situaciji, da snemanje samo sploh ni bilo na prvem mestu, včasih se mi je celo zdelo, da je to, kar se dogaja, pomembnejše od filma. Bilo je zelo drugače in ne spomnim se, da bi bilo kakor koli težko. Morda je bilo malo težje, ko smo s fanti začeli delati skeče, ki so adaptacija njihovih zgodb. Težje je bilo doseči igralsko sproščenost, do katere je potem presenetljivo pri večini prišlo. Ampak to je normalno, saj niso igralci.
Kamera je sledila obsojencem, med katerimi nekateri prestajajo kazen zaradi najtežjih kaznivih dejanj, kot sta oborožen rop in umor. Foto: Metod Pevec
Kako pa ste se spopadli z montažo? Predvidevam, da ste imeli res veliko gradiva glede na to, da ste snemali leto in pol.
Vedel sem, da bo film montirala Olga Michalik. Poznam jo še z akademije, kjer je bila moja študentka, in vedel sem, da bo film montirala pametna oseba, ki si bo podobno kot mi vzela čas. To je bilo v tem procesu ključno. Vnaprej sem ji povedal, da bo montaža trajala približno leto, in vključil sem jo v proces že, ko smo še snemali. Tako smo dobili prve odzive iz montaže in smo jih lahko na snemanju že aplicirali. Montaža je pri dokumentarnem filmu vsekakor nekaj posebnega. Mi smo sicer že imeli vnaprej izoblikovano strukturo scenarija, z nastopi in igranimi deli vred, kljub temu pa je bila montaža težka. Delala sva postopoma. Najprej je Olga zmontirala tematske sklope, ki so bili zelo obširni, potem pa sva te sklope skušala postaviti v neko zaporedje, ki naj bi bilo podobno filmu in prišla do dolžine štirih ur. Takrat sva poklicala našega dragega kolega, profesorja na FAMU-ju v Pragi za montažo, Iva Trajkova, s katerim sem že prej odlično sodeloval. Prišel je v Ljubljano za teden dni in si pogledal te štiri ure. Preživeli smo cele dneve v montaži in debatirali. Ivo Trajkov je bil prvi gledalec, ki je kot strokovnjak podal zelo premišljen in artikuliran odziv. Zelo nama je pomagal pri nadaljnji orientaciji. Potem sva postopoma skrajšala film na dve uri in tako naprej vse do zdajšnje končne dolžine. Proces je podoben zorenju, ki nikoli ne poteka hitro, temveč postopno.
Foto: Matjaž Rušt
Glede na to, da ima film naslov Ko pridem ven, me zanima, ali boste protagoniste filma spremljali tudi, ko pridejo ven …
Jih že spremljamo. Pridobili smo skromna sredstva za nadaljevanko in vsekakor se bo šesti del nadaljevanke imenoval Dve leti kasneje. Nekateri so že zunaj, nekateri so na odprtih oddelkih. Spremljamo, kaj počnejo, kaj delajo, tako da lahko vidimo, kaj se zgodi, ko dejansko pridejo ven, v normalno življenje. Za zdaj jim kaže dobro, trije so celo redno zaposleni, drugi pa so še v zaporu. Seveda jih spremljamo, saj gre za dvojno zavezo. Ne samo z njihove strani, tudi z naše. Sodelovanje se ni zaključilo s premiero filma, ampak se še nadaljuje.
Oglas