V Anhovem se je začela nova preobrazba industrijskega prostora, ki ponuja odgovor na vprašanje, kako lahko težka industrija sobiva z okoljem, energetiko prihodnosti in lokalno skupnostjo. Projekt Aurora, ki nastaja v partnerstvu med družbama Alpacem Cement in Enertron ter ob sodelovanju arhitekturnega biroja Sadar + Vuga, prinaša največjo sončno elektrarno z baterijskim hranilnikom energije v Sloveniji.
Alpacem Cement v njem vidi pomemben korak k energetski učinkovitosti in trajnostni preobrazbi podjetja, Enertron vanj prinaša energetsko znanje in dolgoročno upravljanje sistema, biro Sadar + Vuga pa razmišlja, kako takšno infrastrukturo umestiti v prostor tako, da spodbuja oživitev celotnega območja. Aurora tako postopno oblikuje podobo bolj odporne, bolj zelene in bolje povezane industrijske cone.
V Anhovem se začenja projekt Aurora, ki odpira novo poglavje preobrazbe industrijskega prostora. FOTO: Alpacem
Sonce kot razvojna energija Anhovega
Simon Kragelj, vodja upravljanja energije in toplogrednih plinov v Alpacem Cementu ter vodja projekta. FOTO: Jože Suhadolnik
Sonce postaja razvojna energija industrije in hkrati del širše preobrazbe industrijske cone Anhovo. Na lokaciji bo stalo več kot 25.000 novih sončnih panelov, skupaj z obstoječimi pa bo skupna instalirana moč dosegla 20 megavatov. Letna proizvodnja bo znašala približno 20.000 megavatnih ur električne energije, baterijski hranilnik s kapaciteto 16 megavatov in 32 megavatnih ur pa bo skrbel za stabilnejše in pametnejše upravljanje sistema. Aurora ima tri ključne cilje: razogljičenje industrije, energetsko suverenost in pametno umeščanje v prostor.
Ime sončne elektrarne z baterijskim hranilnikom energije AURORA, ki simbolno ponazarja prihod sonca, so z interno anketo izbrali zaposleni v podjetjih Alpacem Cement in ENERTRON.
Urška Sušnik, prokuristka podjetja Enertron. FOTO: Jože Suhadolnik
Urška Sušnik, prokuristka podjetja Enertron, dodaja, da takšni projekti nakazujejo prihodnost slovenske energetike. V tej logiki projekt presega okvir ene investicije in postaja primer, kako lahko sodelovanje med industrijo in energetskimi razvijalci ustvarja visoko dodano vrednost, krepi konkurenčnost in pospešuje razogljičenje tam, kjer so učinki zares merljivi.
Miha Čebulj, partner v biroju SADAR+VUGA. FOTO: Jože Suhadolnik
Posebna vrednost Aurore je tudi v njenem odnosu do prostora. Miha Čebulj, partner v biroju SADAR+VUGA, opozarja, da so v fazi razvoja projekta, pri umeščanju elektrarne enakovredno upoštevali tehnični, naravni in družbeni vidik. Prav zato območje ne dobiva zgolj nove infrastrukture, ampak tudi dvojno rabo.
Aurora tako prinaša novo plast življenja v prostor, ki ga je industrija dolgo določala predvsem skozi proizvodnjo, zdaj pa ga vse bolj odpira tudi naravi in skupnosti.
»Lahko bi rekli, da sonce postaja kar pomembna sestavina naših cementov.« (Simon Kragelj)
»Vsak korak v smeri lastnih obnovljivih virov prinaša konkreten premik«
Aurora naj bi podjetju zagotovila več kot 15 odstotkov lastnih potreb po električni energiji. FOTO: Jože Suhadolnik
Za Simona Kraglja je projekt Aurora del širše spremembe, ki jo industrija danes potrebuje. Kot pojasnjuje, projekt posega v enega ključnih izzivov sodobne industrije: »Proizvodnja cementa zahteva ogromne količine energije, zato poleg optimizacije energetske učinkovitosti z lastno proizvodnjo električne energije aktivno prispevamo tudi k razogljičenju.«
Ob tem poudarja, da Aurora sodi v širši sklop ukrepov, ki jih podjetje razvija na več ravneh. V Alpacemu se ukvarjajo z zmanjševanjem deleža klinkerja, z elektrifikacijo procesov in transporta ter z iskanjem poti do učinkovitejše porabe energije. Sončna elektrarna z baterijskim hranilnikom je tako del širšega energetskega sistema, ki ga postopno gradijo. »Ne postavljamo zgolj sončnih elektrarn, temveč gradimo pameten energetski portfelj,« pravi Kragelj. V prihodnje bo pri tem pomembno vlogo imela tudi umetna inteligenca, saj želijo proizvodnjo čim bolj prilagoditi uram, ko je na voljo sončna energija, in zmanjšati porabo v delih dneva, ko je elektrika dražja in ogljično bolj obremenjujoča.
Prvi učinki projekta bodo zelo oprijemljivi. Lastna proizvodnja električne energije bo presegla 15 odstotkov potreb podjetja, kar pomeni večjo stabilnost in manjšo občutljivost za razmere na energetskih trgih. »Ko bo sijalo sonce, bomo mirni, ker bomo vedeli, da to energijo proizvajamo sami,« pravi. Projekt prinaša tudi letni prihranek približno 5000 ton CO₂, kar je enako, kot če bi s cest umaknili 2000 dizelskih avtomobilov, in zmanjšuje izpostavljenost nihanjem cen električne energije.
Pomemben vidik projekta nosi tudi konkurenčnost podjetja, saj imajo trajnostni ukrepi po njegovem zelo konkretne gospodarske učinke. »Če s tem projektom za en evro znižamo strošek tone cementa, to pomeni milijon evrov na leto,« ponazori. S tem jasno nakaže, da sta energetska učinkovitost in vlaganje v obnovljive vire za industrijo tudi dolgoročna poslovna trdnost.
Ob Aurori pa Kragelj ne govori samo o energiji in stroških, ampak tudi o prostoru, v katerem projekt nastaja. Poudarja, da so ga razvijali s posebno občutljivostjo do okolja in z mislijo na dvojno rabo zemljišč. Območje pa želijo postopno odpirati tudi obiskovalcem. V njegovih besedah je čutiti željo, da bi prostor dobil novo življenje in da bi ga ljudje začeli doživljati drugače.
Nova sončna elektrarna bo cementarno še bolj povezala z obnovljivimi viri energije in večjo energetsko neodvisnostjo. FOTO: Jože Suhadolnik
Ker prihaja iz teh krajev, cementarno spremlja že vse življenje, kar mu daje poseben, oseben odnos do prostora in projekta, ki ga vodi. Zgodbe o stari cementarni, ki jih pozna iz pripovedovanja svojega nonota, ter njen pomen za okolje — tudi po prvi svetovni vojni, ko je po družinskem izročilu cement pomagal pri obnovi njihove domačije — njegovo povezanost s projektom še poglabljajo. Prav zato mu veliko pomeni, da območje danes ne ostaja prazno ali opuščeno, ampak dobiva novo, sodobno vsebino.
»Vse življenje se vozim mimo in poznam zgodbe tega kraja. Vesel sem, da je območje, kjer je nekoč stala cementarna, danes dobilo prostor za sončne panele in novo zgodbo,« pove.
Pomembno se mu zdi, da bodo prihodnje generacije na tem prostoru videle razvoj, novo energijo in novo možnost. »Ko se bodo moji otroci vozili mimo, bodo gledali to novo zgodbo,« pove. V tej izjavi se zelo jasno pokaže, da projekt zanj pomeni tudi vprašanje odnosa do domačega okolja, do prostora, ki ga vse bolj zaznamuje ambicija po bolj trajnostni prihodnosti.
»Energijo shranjujemo takrat, ko jo je preveč, in jo uporabljamo, ko jo je manj«
Baterijski hranilnik bo omogočal pametnejše upravljanje energije in večjo stabilnost celotnega sistema. FOTO: Jože Suhadolnik
Urška Sušnik umešča projekt Aurora v širši kontekst razvoja energetike in industrije, kjer takšni sistemi postajajo vse pomembnejši. Po njenih besedah projekt izstopa že po svojem obsegu, saj gre za največjo sončno elektrarno v Sloveniji, povezano z baterijskim hranilnikom, dodatno težo pa mu daje zasnova. »Posebnost tega projekta je, da je vključen znotraj zaprtega operacijskega sistema podjetja Alpacem Cement,« poudarja. To pomeni, da vsa proizvedena energija ostaja znotraj industrijskega procesa in ne obremenjuje elektroenergetskega omrežja.
Prav ta vidik vidi kot enega ključnih premikov v razvoju sončnih projektov. Namesto da bi energijo oddajali v omrežje, sistem deluje lokalno in neposredno. »Gre za enormnega porabnika električne energije – vse, kar elektrarna proizvede, podjetje porabi neposredno,« pojasnjuje. S tem se zmanjšujejo izgube, razbremenjuje omrežje in povečuje učinkovitost celotnega sistema.
»S hranilnikom bomo lovili pluse in minuse cen elektrike ter omogočili bolj ekonomično uporabo energije znotraj sistema,« pravi. Ob tem dodaja, da takšni sistemi omrežja ne obremenjujejo, ampak mu lahko celo pomagajo, saj energijo shranjujejo takrat, ko jo je preveč, in jo uporabljajo, ko jo je manj. »Sistem, ki ga postavljamo, omrežju pomaga in ga podpira.« Brez njih prehod na obnovljive vire po njenem mnenju ne bo mogoč. »Obnovljivi viri niso stalni, imajo nihanja, in samo s hranilniki lahko zagotovimo stabilno dobavo električne energije,« pojasnjuje. Hranilniki omogočajo tudi boljše izkoriščanje cenovnih nihanj, saj se energija shranjuje v času presežkov in uporablja takrat, ko je dražja ali bolj potrebna.
Obstoječe sončne celice na objektih podjetja Alpacem Cement. FOTO: Jože Suhadolnik
Model, ki ga razvijajo z Alpacemom, vidi kot uporaben tudi za druge industrije. Enertron v takšnih projektih prevzame razvoj, investicijo in upravljanje, podjetje pa energijo uporablja v okviru svoje osnovne dejavnosti. »Mi postavimo elektrarno, jo upravljamo in podjetju prodajamo elektriko,« pojasnjuje. Takšna partnerstva po njenem kažejo, da je mogoče trajnostne energetske rešitve razvijati lokalno, z domačim znanjem in v korist širšega okolja.
Prav v tem vidi eno ključnih prednosti projekta. Alpacem Cement kot velik porabnik električne energije lahko vso proizvedeno energijo porabi neposredno, brez dodatnega pritiska na omrežje. Takšen sistem po njenem mnenju zmanjšuje izgube, razbremenjuje omrežje in povečuje učinkovitost porabe.
»To je lahko primer dobre prakse za celotno industrijo«
Miha Čebulj in Boštjan Vuga, biro SADAR-VUGA, partner v projektu. FOTO: Jože Suhadolnik
Pri projektu Aurora arhitekta Miha Čebulj in Boštjan Vuga razmišljata širše od same postavitve sončne elektrarne. V ospredje postavljata vprašanje prostora in njegove prihodnje rabe, pri čemer izhajata iz osnovnega premisleka, kaj sploh pomeni dvojna raba. »Prostor nikoli nima samo ene funkcije. Vedno ima več plasti in več možnih uporab,« pojasnjuje Vuga in opozarja, da je treba ta princip razumeti širše od same tehnične rešitve.
Območje cementarne Anhovo po njunih besedah nosi jasno zgodovinsko sled. Industrija se je v desetletjih širila in postopno zavzemala prostor, ki je bil prvotno del naravnega okolja. Nato pa je prišlo do obrata. Ko podjetje za svoje delovanje ni več potrebovalo vseh površin, se je začel proces krčenja, rušenja in sproščanja prostora. »Prišli smo iz obdobja ekspanzije v obdobje zmanjševanja,« povzame.
Prav ta prelomni trenutek je odprl možnost za drugačen razmislek. Površine, ki so bile nekoč namenjene izključno industriji, danes omogočajo nove scenarije. Sončna elektrarna je po njunem razumevanju prvi korak v tem procesu, kot nova plast rabe prostora, ki pa hkrati odpira nadaljnje možnosti. »Energija je ena raba, potem pa se vprašamo, kaj je lahko tista druga,« razlaga Vuga.
Tu nastopi koncept dvojne rabe, ki ga razumeta kot povezovanje industrije, narave in skupnosti. Pod sončnimi paneli se odpirajo možnosti za travnike, pašo, lokalne dejavnosti, hkrati pa prostor spet vzpostavlja stik z okoljem, ki ga je industrija nekoč preoblikovala. »Gre za to, da se cementarna znova integrira v prostor, ki ga je pred desetletji vzela,« poudarja Čebulj.
FOTO: Jože Suhadolnik
Takšno razmišljanje po njunem vodi v novo obliko sobivanja. Industrija ne izginja, ampak se preoblikuje in povezuje z drugimi funkcijami prostora. »Ne gre za to, da bi industrija izginila, ampak da začne sobivati z naravo in skupnostjo,« pravita. Vuga ta premik opiše kot nastanek novega habitata, prostora, ki postaja bolj vključujoč in večplasten.
Projekt Aurora v tem smislu razumeta kot sprožilec širših sprememb. Energetska infrastruktura postane izhodišče za razmislek o prihodnosti celotnega območja, od razvoja javnih prostorov do raziskovalnih in izobraževalnih vsebin. Med idejami omenjata tudi raziskovalni center, prostore za sodelo, javne površine ob Soči in nove oblike povezovanja z lokalno skupnostjo.
Ob tem opozarjata, da takšna preobrazba zahteva tudi odgovoren odnos do preteklosti prostora. Na območjih, ki so bila industrijsko obremenjena, je treba najprej poskrbeti za sanacijo, ki pa jo je smiselno povezati z novo rabo. »Prostora ne čistiš brez cilja, ampak zato, ker veš, kaj bo tam nastalo,« poudarjata.
V tem prepletu energetike, arhitekture in prostora vidita model, ki presega lokalni pomen. Aurora po njunem kaže, kako lahko industrija v prihodnje deluje drugače, bolj povezano, bolj odprto in bolj odgovorno. »To je lahko primer dobre prakse za celotno industrijo,« zaključujeta.
Gregor Jan, ustanovitelj podjetja Enertron, o razvoju energetskih projektov dodaja: »V prvih petnajstih letih smo v Sloveniji razvili in izvedli več kot 2.000 energetskih projektov ter vzpostavili način sodelovanja, ki povezuje razvoj, financiranje in izvedbo v realnem prostoru. Projekti, ki že obratujejo ali so trenutno v gradnji, bodo v svoji življenjski dobi proizvedli več kot 6 TWh električne energije.
Ključno spoznanje tega obdobja je, da energetski prehod ni več vprašanje idej, temveč izvedbe. V naslednji fazi razvoja bo odločilno, kdo zna takšne sisteme zanesljivo ponoviti, nadgraditi in povezati v širšo energetsko infrastrukturo države.
Projekt Aurora v tem kontekstu ni zgolj energetski projekt, temveč primer, kako lahko sodelovanje industrije, energetike in arhitekture ustvari sinergijo med konkurenčnostjo, trajnostjo in kakovostjo prostora. V Anhovem tako nastaja model, ki presega lokalni pomen in kaže smer razvoja industrije prihodnosti.«
V Anhovem nastaja projekt, ki bo skupaj z obstoječimi sončnimi elektrarnami in baterijskim hranilnikom 16 MW/32 MWh letno proizvedel približno 20.000 MWh električne energije in pomembno zmanjšal odvisnost podjetja od zunanjih virov. Prav zato Aurora deluje kot dober zgled, kako lahko sodelovanje industrije, energetike in arhitekture ustvari sinergijo med konkurenčnostjo, trajnostjo in novo kakovostjo prostora.
Vsebino ustvarja Vsebinski studio Delo mediji d.o.o.