Metod Trobec, najbolj srhljivo ime slovenske kriminalne zgodovine, še dve desetletji po smrti buri duhove. Medtem ko so gledalci nocoj pred male zaslone sedli k ogledu zadnjega dela prve sezone serije o zloglasnem morilcu, se v zraku že vrti vprašanje: se bo zgodba o »Metodu Škrbcu« nadaljevala?
Režiser Tomaž Gorkič, ki je s serijo Pošast za železno zaveso v slovenski prostor zarezal za nekatere skorajda preostro, se je ob zaključku sezone oglasil na Facebooku. Priznal je, da je bila celotna izkušnja »pestra«, predvsem pa bliskovita, saj se je celotna sezona – od priprav na snemanje do predvajanja – odvila v pičlem letu dni. A pot do končnega izdelka ni bila tlakovana z rožicami. Gorkič v svojem slogu ne skopari s kritiko na račun »šuma slovenske družbe in mentalitete«, ki mu je med ustvarjanjem oteževal delo. Kljub temu je prva sezona dosegla svoj namen: visoko gledanost in, kot pravi sam, »precej različen nemir v glavah javnosti«.
»Hudič nikoli ne počiva«
Čeprav je materiala in idej še za novih šest delov, pa režiser poudarja, da usoda nadaljevanja ni le v njegovih rokah. Ali bomo videli drugo sezono, je zdaj odvisno predvsem od naklonjenosti programskih komisij na Slovenskem filmskem centru in RTV Slovenija. »Bomo videli. Bojda hudič nikoli ne počiva,« je dramatično sklenil svojo objavo.
Gorkič je že pred zadnjimi deli opozarjal, da se bo nasilje v seriji stopnjevalo. Medtem ko so nekateri ustvarjalci, vključno z direktorjem fotografije Milošem Ćidrsom, ob določenih prizorih težko gledali v ekran, režiser ostaja neomajen. Njegov cilj ni bil romantiziranje morilca, temveč neizprosen prikaz družbe, ki raje pogleda stran, kot pa da bi se soočila z monstrumom v svoji sredini. Ali bo Metodova krušna peč v drugi sezoni spet zagorela ali pa bodo programske komisije ugasnile ogenj, bo pokazal čas. Gledalci, ki so s Svitom Stefanijo v glavni vlogi doživljali srhljivo potovanje v temo človeške psihe, si nedvomno želijo odgovorov.
Serija pa ni edina, ki te dni odpira stare rane. Skoraj sočasno je izšla tudi knjiga novinarke Katarine Keček, ki se je primera lotila skoraj forenzično. Medtem ko Gorkič v seriji uporablja umetniško svobodo in ime Metod Škrbec, Kečkova v svoji kroniki išče golo resnico o človeku, ki je pod masko povprečnosti živel med nami, pil kavo v sosednji gostilni in celo skoraj usodno očaral igralko Mileno Zupančič. Oba ustvarjalca si delita isto sporočilo: ne gre za poveličevanje monstruma, temveč za ogledalo družbi, ki je bila leta 1979 dovolj naivna ali slepa, da je morilec lahko nemoteno deloval. Pritiski javnosti in strokovne kritike glede uporabe arhaičnega jezika v seriji ter pomanjkanja podnapisov na nacionalki le še dodatno potrjujejo, da Trobec, kljub temu da si je v zaporu že zdavnaj sodil sam, v slovenski zavesti še vedno neti močan ogenj.
Gledalci, ki so s Svitom Stefanijo v glavni vlogi doživljali srhljivo potovanje v temo človeške psihe, si nedvomno želijo odgovorov. FOTO: 666productions