Organistka Polona Gantar se je izobrazila na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu ter na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju, kjer je magistrirala pri Petru Planyavskem. Foto: Janez Kotar
Orgelski recital Nevidne niti v okviru festivala Slovenski glasbeni dnevi bo v soboto, 18. aprila, ob 20. uri v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Polona Gantar je v pogovoru podrobneje predstavila program koncerta, ki je tudi del Arsovega cikla Obiski kraljice.
Oglas
“Veronika Šarec je v svoji doktorski disertaciji o radiju razkrila, da so že kmalu po nastanku radia po letu 1926, torej okoli leta 1930, napeljali mikrofonske vode v ljubljansko stolno in frančiškansko cerkev. Po teh so v živo prenašali ne le liturgijo, ampak tudi orgelske koncerte, ki so jih izvajali takrat zelo uveljavljeni slovenski glasbeniki in skladatelji: Stanko Premrl, Franc Kimovec in Matija Tomc. Na koncertu bom izvajala glasbo omenjenih skladateljev, poleg tega pa tudi glasbo njihovih dunajskih sodobnikov: Franza Schmidta, Roberta Fuchsa in Arnolda Schönberga. Robert Fuchs in Franz Schmidt sta bila profesorja Stanka Premrla in Matije Tomca. Na ta način sem želela s tem naslovom pokazati, kako je bila takrat tudi slovenska glasba vpletena v evropsko, nevidne niti so se prepletale med Ljubljano, Dunajem in na ta način tudi med širšim evropskim glasbenim prostorom,” je še povedala Polona Gantar.
Več pa v spodnjem pogovoru!
Hkrati ta program odkriva tudi slogovno raznolikost orgelske ustvarjalnosti 20. stoletja?
Drži. Stanko Premrl je sicer ostal v mejah tonalnosti, čeprav jo je zelo razširil. Deloval je znotraj cerkvenega prostora, ki takrat, predvsem zaradi cecilijanstva, večjih odmikov od tonalnosti niti ni dopuščal. Podobno je bilo pri Francu Kimovcu, precej dlje pa je šel v svojem kompozicijskem slogu Matija Tomc. Seveda nihče od teh treh ni šel tako daleč kakor Arnold Schönberg, čigar delo bom tudi izvajala. Čeprav se je prav v skladbi Variacije na recitativ, op. 40, znova vrnil v tonalnost. Izvedla bom tudi krajše delo Antona Foersterja, ki je bil glasbeni oče oziroma učitelj Stanka Premrla in Franca Kimovca, prav letos mineva sto let od njegove smrti.
Stanko Premrl. Foto: Wikipedia
Uvod v koncert predstavlja skladba Stanka Premrla Variacije na Christus vincit.
Da, gre za velikonočno temo. S temi variacijami je skladatelj dobro razvil svoj kompozicijski slog, v skladbi pa je mogoče slišati tudi nekaj njegovih presenetljivih glasbenih idej. Sledila bo Fantazija v e-molu Roberta Fuchsa. Ta skladatelj danes ni več tako prepoznaven, v času življenja pa je bil zelo cenjen profesor kompozicije. Pri njem je študiralo kar nekaj v svetovnem merilu najpomembnejših skladateljev: med njimi Gustav Mahler, Alexander Zemlinsky in Franz Schreker. V program koncerta sem želela zajeti vzdušje takratne dobe, ki veje tudi iz orgelske glasbe takratnih slovenskih kot tudi tujih skladateljev.
Predstaviva še delo Antona Foersterja. Na sporedu bo njegova Aleluja, tudi v velikonočnem vzdušju.
Da, to je precej kratko delo, napisano po pravilih cecilijanskega gibanja, ki je želelo preroditi cerkveno glasbo. Idejni vodja tega gibanja je bil prav Anton Foerster. Deloma je tej usmeritvi sledil Stanko Premrl, ki pa se je v poznejših letih od nje precej oddaljil. Skladba Aleluja je napisana po pravilih tako imenovane cerkvene polifonije. Iz nje veje veselje velikonočnega vzdušja. Potem bom zaigrala še eno delo Stanka Premrla, njegovo Meditacijo, ki je, kot pove že naslov, meditativna skladba v piano dinamiki. Primerna je za izvedbo tako pri liturgiji kot na koncertih. Želela sem predstaviti tudi to plat njegovega ustvarjanja.
Iz opusa Franca Kimovca bo na sporedu skladba z naslovom Sine fine.
Tako je. Orgelska dela Franca Kimovca se izvajajo zelo redko ali pa sploh ne. Glede na to, da je tudi on omenjen kot izvajalec orgelskih koncertov v času po nastanku radia, se mi je zdelo primerno, da izvedem tudi eno izmed njegovih skladb. Primerno pa se mi je zdelo, da njegovo glasbo uvrstim v program še zaradi enega dejstva. Franc Kimovec je bil namreč prvi zborovodja moškega pevskega sestava kakšnih štirinajstih oziroma šestnajstih pevcev. Ta sestav je bil ustanovljen leta 1934 in se je čez nekaj let razvil v radijski mešani pevski zbor.
Arnold Schönberg. Foto: Wikipedia
Osrednje delo na koncertu Nevidne niti pa predstavljajo Variacije na recitativ, op. 40 Arnolda Schönberga. Gre za revidirano partituro?
Da, res je. Pred kratkim je to precej obsežno delo, ki traja 20 minut, revidiral Pier Damiano Peretti, organist in kolega z Dunaja, profesor na Dunajski univerzi. Pred tem je sicer že obstajala ena izdaja, ki pa je bila precej klavirsko napisana in zato neprimerna za izvedbo na orglah. Je pa to delo zelo zanimivo, ker je nekoliko drugačno od vse preostale glasbe, ki jo izvajam, pa vendar je z nekaterimi elementi povezano s preostalo glasbo. Skladbo je Schönberg ustvaril leta 1941 v Ameriki za neko ameriško založbo po naročilu. Hkrati je bilo to tudi obdobje, ko se je znova vrnil k svoji judovski veri. V skladbi še vedno obstajajo nekateri takti, ki so popolnoma dodekafonični, potem pa se spet vrne v tonalnost in ohranja tonalni center na tonu D. Je pa to njegovo edino orgelsko delo. Ne vemo sicer, ali so se naši trije skladatelji, Kimovec, Premrl in Tomc, spoznali z njim, ko so študirali na Dunaju. Vemo pa, da je Premrl večkrat pisal o Schönbergovi glasbi v reviji Cerkveni glasbenik, in sicer tudi s kritičnega vidika o njegovi dodekafoniji. O tem je govoril kot o grdoglasju oziroma kakofoniji. Po drugi strani pa je iz teh zapiskov tudi razvidno, da ga je zelo spoštoval, kot je spoštoval recimo Marija Kogoja, ki sicer ni pisal za orgle, je pa domnevno študiral pri Schönbergu.
Kakšen izvajalski izziv pa je Schönbergova glasba za organista?
Ta kompozicija spada med najzahtevnejše, intenzivno sem se z njo ukvarjala kar nekaj mesecev. Moram reči, da mi je izredno všeč: organistu nudi velike možnosti glede zvočnih barv. Skladatelj si je namreč delo zamislil zelo barvito, zelo orkestralno, orgle v frančiškanski cerkvi na Tromostovju pa to vsekakor omogočajo, tako da se kljub zahtevnosti veselim izvedbe, ki bo najverjetneje tudi prva v Sloveniji.
Orgle v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Foto: Župnija Marijinega oznanjenja v Ljubljani
Schönbergovi glasbi bo sledila glasba Matije Tomca, izbrali ste njegovo Tokato in fugo.
Da, izbrala sem Tokato in fugo, ki jo je posvetil organistki in tudi moji prvi profesorici orgel Angeli Tomanič. Ta skladba je zanimiva zato, ker v njej Tomc razširi meje tonalnosti in se zelo približa po eni strani Arnoldu Schönbergu, ki ga izvajam pred tem, po drugi strani pa tudi Franzu Schmidtu in njegovi virtuozni Tokati, ki jo izvajam na koncu koncerta.
Tudi Franz Schmidt je bil zelo zanimiv skladatelj. Podobno kot naši trije skladatelji – Premrl, Tomc in Kimovec – se tudi on ni odrekel tonalnosti, jo je pa zelo razširil. Bil je profesor Matije Tomca na Dunaju. Njegova skladba je tudi zelo zahtevna. Od organista zahteva resnično dobro tehniko, predvsem pedalno, pa tudi manualno, ker si akordi na dveh manualih sledijo v zelo hitrem tempu.
Samo glasbilo v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani seveda zelo dobro poznate, saj ste tam tudi organistka in redno igrate pri liturgiji.
S temi orglami sem v resnici povezana že vseh 25 let, odkar obstajajo. Igrala sem tudi na prejšnjih orglah, ko je nanje redno igral tudi Primož Ramovš, s katerim sva bila dobra prijatelja.
Oglas