Pomlad prinaša ne le cvetenje, ampak tudi dodatno gnečo na cestah. Foto: BoBo
Slovenske ceste so vsak dan prizorišče bitke za preživetje, kjer hitrost ni le merilo časa, ampak pogosto tudi ključna določevalka usode. Po rekordno varnem letu 2024, ko smo zabeležili najmanj smrtnih žrtev v prometu od osamosvojitve Slovenije, nas je lansko leto streznilo: umrlo je 93 ljudi, 25 več kot leto prej, v več kot tisoč nesrečah s smrtnim izidom ali hudimi poškodbami pa je neprilagojena hitrost botrovala kar 40 odstotkom primerov. To ni le suhoparna statistika – za številkami živijo družine, ki žalujejo. V ozadju pa ostaja tudi svarilo, da je naša prometna kultura nizka. Nova oddaja Debate z Bergantom med drugim skuša odgovoriti na vprašanji: zakaj smo v povprečju prehitri in predrzni ter kako se umiriti, preden bo prepozno?
Oglas
Pomlad prinaša ne le cvetenje, ampak tudi dodatno gnečo na cestah. Vračajo se motociklisti, kolesarji in pešci, zastoji se kopičijo, adrenalin pa marsikoga pripelje čez rob. Ne gre le za hitrost – gre za predrznost, ki jo poganjajo stres, precenjevanje lastnih sposobnosti in motilci, kot so pametni telefoni. Bo debata razkrila, ali smo v Sloveniji res nekakšni divjaki za volanom? In kakšni so globlji vzroki za tako razširjeno predrznost?
Vzroki za prometno norost
Zakaj pritiskamo na plin, če vemo, da hitrost ubija? Psihologi pravijo, da gre za mešanico adrenalina, podcenjevanja tveganj in iluzije nepremagljivosti – še posebej pri mladih od 18 do 25 let, ko možgani še niso zreli in izkušeni za hitri promet. Če dodamo še infrastrukturo, ki ne dohiteva pričakovanj in gneče na cestah, omejeno zaznavo policijskega nadzora ter družbena omrežja, kjer se nekateri “bahajo” s posnetki divje vožnje, dobimo recept za hudo nesrečo. V Sloveniji ni drugače: medtem ko so naše ceste boljše kot nekoč, kultura spoštovanja pravil zaostaja za sosednjima Avstrijo ali Nemčijo, četudi je prevladujoča slovenska prometna mentaliteta v osnovi zelo podobna prav njima – vožnja avtomobila je razumljena kot človekova pravica, del neodtujljive svobode, ki pa je vse prepogosto razumljena zelo egoistično: na račun drugega soudeleženca v prometu.
Ne pozabimo še na druge, ki so prav tako del prometa: kolesarji, skiroisti, pešci – vsi smo del prometne zgodbe oziroma zmede, sobivanje pa je pogosto zares kaotično. Prenosni telefoni in slušalke, ki nam kradejo pozornost (tudi kolesarjem in pešcem), le še poslabšujejo podobo. Bodo gostje v oddaji pokazali, kako se to lahko spremeni?
Igor E. Bergant. Foto: Adrian Pregelj
Stereotipi za volanom: zavoženi miti
So ženske res boljše voznice? Statistike dejansko kažejo manj nesreč, ki jih povzročajo. Ali gre za genetsko prednost ali le bolj prisotno previdnost? Ali pa je to preprosto zato, ker je žensk med vozniki manj? Moški prevladujejo kot povzročitelji nesreč s smrtnimi primeri, predsodki o “ženskah za volanom” pa so še naprej zelo zakoreninjeni. In starejši vozniki?
Kdaj je nekdo “prestar” za vožnjo? Ali potrebujemo strožje redne teste sposobnosti? Kaj pa tehnologija v vozilih – asistenčni sistemi, adaptivni tempomati in avtonomna vožnja. Je to rešitev ali pa nas bo vse skupaj še bolj polenilo in pahnilo v večjo odvisnost od tehnologije?
Starost dejansko igra vlogo: mladi tvegajo zaradi ega, starejši zaradi upočasnjenih refleksov. Kazni in predpisi pomagajo, a brez spremembe miselnosti ne zadoščajo. Nemška oddaja Quarks je pred leti razložila agresijo za volanom s petimi vzroki: stres, čustva, pomanjkanje komunikacije, odsotnost občutka nadzorovanosti in avto kot zatočišče svobode – zveni znano?
Rešitve, ki rešujejo življenja
Kaj storiti? Praktične tehnike so znane: ohranjaj razdaljo, predvidevaj promet, prepoznaj stres. V Centru varne vožnje AMZS na Vranskem učijo veščine, ki delujejo takoj. Politika? Več nadzora, obvezni treningi varne vožnje, uvoz dobrih praks iz Skandinavije. Vsak lahko prispeva svoj delež: manj jeze, več spoštovanja do pešcev in kolesarjev. In predvsem, še veliko več lahko storimo z izganjanjem alkohola, drog, telefonov, slušalk, napuha in jeze iz našega prometnega vsakdana.
Evropsko ogledalo že dolgo kaže zanimivo podobo: Nemci vozijo, da vsem drugim dokažejo svoj prav, kot je zapisal novinar in pisatelj Kurt Tucholsky že leta 1929. Citat drži še danes, tudi pri nas. V Sloveniji lahko zgradimo še boljše ceste, a kulturo lahko izboljšamo z dialogom in vzajemnim spoštovanjem, kot ga prinaša tudi ta oddaja.
Zakaj gledati ali poslušati Debate z Bergantom?
V nedeljski oddaji na TV Slovenija 1 ob 21.10 bodo gostovali Marko Polič, dolgoletni strokovnjak za psihologijo prometa, Andrej Brglez, raziskovalec mobilnosti ter dolgoletni sodelavec oddaje TV Slovenija Avtomobilnost, in Manuel Pungertnik, vodja Šole vožnje ter inštruktor varne vožnje v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem. Debata z Bergantom znane probleme podrobneje in poglobljeno predstavlja s strokovnjaki in ponuja odkrito razpravo brez prekinitev, ki sogovornikom nudi dovolj časa za argumentiranje, občinstvu pa možnost za premislek.
Misli gledalca
Preberite si še misli gledalca, ki se je po elektronski pošti odzval ob napovedi teme tokratne oddaje (imenovanja ni želel, ime je znano uredništvu). Predstavil se je kot nekdo, ki “…nikakor ne morem trditi, da sem brezgrešen voznik”.
To zagotovo velja za vse med nami.
Po več kot 50 letih šofiranja in približno 1,5 milijona kilometrov za volanom se trudi voziti čim bolj previdno, zmerno, upoštevaje tudi aplikacijo Drajv. A tudi naš gledalec opaža na slovenskih cestah veliko živčnosti, izsiljevanja, neupoštevanja prometnih predpisov in neznanja.
Njegova opažanja so:
– pogosto se zgodi, da se iz kakšnega prestižnega avtomobila neznosno kadi in smrdi. Kje je tak voznik opravil tehnični pregled? Ali policija izloča taka vozila iz prometa?
– vozniki pogosto vozijo z dolgimi lučmi,
– ne prižigajo smerokazov,
– ne znajo voziti v krožišču,
– se s polno hitrostjo približujejo krožišču ali križišču, pred njim pa potem naglo zavirajo kakšnih 50 m,
– ustavljanje na prehodu za pešce se sicer izboljšuje, najbolj pa naj bi to kršile mlade ženske, ki sicer tudi rade izsiljujejo prednost in pogosto telefonirajo,
– poseben problem je vzvratni izvoz s parkirišča, ki ga kljub signalom ne upoštevajo niti vozniki niti pešci, kar povzroča živčnost in stres,
– zakaj policija na mejnih prehodih ne kontrolira zimske opreme na tovornjakih? Posledice so zdrsi, zastoji in velika gospodarska škoda,
– kdo kontrolira hitrost cistern z gorivi, ki po navadi drvijo prek omejitev?
– zakaj na cestah ni več policistov motoristov, ko se tvorijo kolone proti npr. Primorski?
– zakaj toliko soljenja cest, ko pa imamo vsi, vsaj večina, zimsko opremo?
– prometna signalizacija, ki se ne odstrani, ko so dela na cesti končana,
– različne omejitve hitrosti vsakih nekaj 100 m,
– ko se voziš po Italiji, denimo vse do Genove, ne vidiš prehitevanja tovornjakov, pri nas pa se kljub prepovedi to dokaj pogosto dogaja.
In naposled še misel enega izmed njegovih kolegov: Glede na vse prekrške, ki smo jih storili, se ne bi smeli voziti niti na zadnjem sedežu.
Oglas