Da bo hitro staranje prebivalstva v razvitem svetu prineslo velikanske spremembe v družbah in da se morajo države na to pripraviti, se zavedajo tudi v Organizaciji združenih narodov (OZN), kjer so se v Svetu Združenih narodov za človekove pravice (UNHRC) začeli ukvarjati tudi s človekovimi pravicami starejših. Za neodvisnega strokovnjaka za človekove pravice starejših oseb so pred kratkim imenovali prof. dr. Zvezdana Pirtoška, zdravnika in nevrologa, ki bo 1. maja začel delovati kot posebni poročevalec in neodvisni strokovnjak. Njegovo delo bo oblikovanje poročil in priporočil za države članice OZN, s katerimi naj bi oblikovali politike in standarde, ki zagotavljajo spoštovanje pravic starejših po vsem svetu. Imenovanje je prestižno, ne le zanj, tudi za Slovenijo, saj je to prvo slovensko zastopstvo v okviru posebnih postopkov Sveta OZN za človekove pravice.
Da je na to mesto imenovan Zvezdan Pirtošek, ni presenetljivo, saj ni le strokovnjak, ki se v kliničnem, pedagoškem in raziskovalnem delu ukvarja predvsem z nevrodegenerativnimi boleznimi, zlasti z demenco, parkinsonovo boleznijo in drugimi motnjami gibanja ter s kognitivno nevroznanostjo. Bil je tudi prvi predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani pa je dolgoletni visokošolski učitelj in predstojnik Katedre za nevrologijo.
Slovenija je ena redkih držav, razloži sogovornik, ki bolnikom s parkinsonovo boleznijo omogočajo tako imenovano skupinsko obnovitveno rehabilitacijo. Malokatere države danes lahko ponudijo bolniku, ki ima diagnozo parkinsonove bolezni, da gre za šestnajst dni na leto v zdravilišče. »Verjetno pa bi lahko naštel tudi mnogo primerov, kjer nismo uspešni, kjer smo slabo ravnali ali kjer imamo slepo pego,« pravi.
Verjamem, da je globoko v vseh ljudeh ali pa v veliki večini ljudi želja, da smo sprejeti, da sodelujemo z drugimi in da želimo generacijam, ki prihajajo, zagotoviti lepo življenje na tem planetu. Če ne bi tako mislil, bi težko, tudi kot zdravnik, delal, pravi dr. Zvezdan Pirtošek. FOTO: Leon Vidic
Poleg strokovnega dela je v slovenskem prostoru znan zaradi dela na področju demence, kjer je skupaj z združenjem Spominčica – Alzheimer Slovenija pomagal premikati splošno razumevanje in sprejemanje te bolezni, ki je za nekatere še vedno stigmatizirana. Obenem so začrtali nadaljnje premike na področju obvladovanja te bolezni, saj jim je uspelo s sprejetjem državne Strategije za obvladovanje demence 2016–2020 in nato še strategije za obdobje 2023–2030. Slovenija se s tem uvršča med redke države s strategijo na področju demence. »Srečo imam, da imam okoli sebe ljudi, ki so čutili potrebo, da mora imeti Slovenija strategijo za demenco, in smo delali na tem,« pravi. Razloži, da je bilo pri tem pomembno povezovanje vseh deležnikov – od stroke, nevladnih organizacij, ministrstva, bolnikov. »Brez tega, da povežeš vse te sile, ne gre. Ne moreš biti aroganten do recimo uradne politike, pa reči: Saj nič ne znajo, nič ne razumejo, neki mladci so. Prav tako ne moreš biti aroganten do nevladnih organizacij, ki so glasniki s terena. Pogovarjati se moraš tudi s starejšimi, z bolniki,« razloži Zvezdan Pirtošek.
To je pomembno tudi na globalni ravni in na nacionalnih nivojih, kjer države potrebujejo načrte, kako se spoprijemati z demenco, oziroma strategije za starejše, kjer je jasno, da imajo starejši tudi pravice. Tega se zavedamo v Sloveniji, kjer smo na nekaterih področjih naredili korake naprej, drugje, za primer navede čakalne vrste, pa »nas čaka še ogromno dela. Ogromno.« Nekdo, ki je star 80 let, zelo težko čaka leto in pol na pregled ali poseg.
Socialni element, ki se lahko kaže na zelo različne načine, je v življenju starejšega človeka zelo pomemben.
Najbolj raznolika skupina
Izpostavi pa še drugo pomembno dejstvo: ne zavedamo se, da so starejši od vseh skupin, ki jih poznamo, najbolj raznolika skupina. »Ko rečemo ‘starejši’, imamo običajno v mislih nekoga, ki je zelo onemogel in potrebuje nego. Toda če pogledate starejše danes, torej ljudi med 75. in 80. letom, so to ljudje, ki so še polni dinamičnosti, energije, ki smučajo, hodijo v gledališča, berejo, imajo ogromno znanja in lahko s svojo modrostjo pomagajo na različne načine. Res pa je, da je v isti kategoriji 75-letnika tudi nekdo, ki ne ve zase, za svoje okolje, in leži nepokreten v domu. Vmes je celoten spekter ljudi, ki spadajo pod oznako starejši. Tako raznolikega spektra nimate ne v mladosti in ne v srednjem obdobju. Le v starosti ga imate. In družba bi se tega morala zavedati,« pravi sogovornik.
Poudari, da se je pri nas poglobil tudi starizem, torej predsodki do starejših, o čemer morda govorimo veliko več kot v preteklosti, vendar pa je starizem postal bolj prikrit. Stari ljudje postanejo »nevidni«, kot je odlično opisala Slavenka Drakulić v knjigi Nevidna ženska, ali pa je starizem zamaskiran v »skrb za starejšega«, češ: Ta človek je star 68 let. Ne bomo ga operirali, ker ni potrebe, da gre skozi vse to trpljenje. »Toda ta 68-letni človek ima lahko biološko telo, ki je staro 50 let,« pravi sogovornik.
Ena izmed značilnosti teh dolgoživih ljudi je, da se vsako jutro prebudijo z neko mislijo o smislu življenja, pravi Pirtošek. FOTO: Leon Vidic
Opozori tudi, da se znanost danes ne ukvarja le z boleznimi v starosti, ampak tudi z dolgoživostjo, saj proučujejo način življenja stoletnikov na Okinavi, Sardiniji in drugje. »Starost ne pomeni samo, da si nemočen in da morajo zate skrbeti. Starost je lahko tudi nekaj čudovitega, in tako je lahko zelo dolgo,« pravi Pirtošek. Poleg tega, da se starejši na teh območjih veliko gibljejo in jedo večinoma mediteransko hrano, strokovnjaki opozarjajo na pomen skupnosti. »Ta socialni element, ki se lahko kaže na zelo različne načine, je v življenju starejšega človeka zelo pomemben. Lahko je to maša v cerkvi, ribolov ali pa klepet ob kozarcu rdečega vina pred gostilno,« pravi sogovornik. Drugo, kar izkušnje s teh območij stoletnikov kažejo, je, da je pomembno svoje življenje osmisliti. »Ena izmed značilnosti teh dolgoživih ljudi je, da se vsako jutro prebudijo z neko mislijo o smislu življenja. To ne pomeni, da študirajo Kanta ali Hegla, ampak da si rečejo: »Danes moram popraviti tisto ograjo, ki jo je koza včeraj polomila.« Ali pa: »Danes grem k sosedi, ki je zbolela, pa ji bom nesel skledo fig.« Skratka – pomembno je, da najdeš smisel v življenju,« pravi sogovornik.
Sodoben čas dostikrat teh smislov ne ponuja oziroma jih celo onemogoča, opozori: »Posebno me žalosti, da nekaj, kar nikoli ne bi smelo biti niti izgovorjeno, danes postaja vrednota. Danes si lahko brez vrednot, vsevprek pljuvaš po vsem, si odkrito agresiven, samo da pokažeš: »Jaz sem močen, jaz imam več denarja, jaz imam več vojske.« Delaš najbolj nesprejemljive stvari, ki počasi postajajo nova vrednota. In veste, kje je prava nevarnost? V tem, da to postaja za otroke nekaj normalnega. Tu je velika nevarnost, ki nam preti.«
Mi kot bitja nismo najmočnejši, nismo najhitrejši, ampak ko sodelujemo z empatijo, lahko delamo čudovite stvari. Skupaj.
Zato ga veseli, da bo ravno v teh časih lahko delal v OZN. »Zdaj, ko so ta planet opazovali z ladje Artemis II, bi to morala biti tista prava vrednota. Ne pa nekoga zbombardirati v kameno dobo. Ne pa uničiti neko civilizacijo. Ne to. Graditi moramo na skupnem dobrem,« pravi Zvezdan Pirtošek in nadaljuje: »Smo bitja, ki nam je v evoluciji uspelo samo zato, ker imamo v možganih mehanizme, ki nas med seboj povezujejo, ki nas naredijo socialne. Mi kot bitja nismo najmočnejši, nismo najhitrejši in še veliko stvari nismo naj-, ampak takrat, ko sodelujemo z empatijo, ko delujemo skupaj, lahko delamo čudovite stvari. Skupaj. Lahko pošljemo ljudi z vesoljsko ladjo do Lune.«
Tako raznolikega spektra nimate ne v mladosti in ne v srednjem obdobju. Le v starosti ga imate. In družba bi se tega morala zavedati.
Je večni optimist, ki verjame v ljudi: »Verjamem, da je globoko v vseh ljudeh ali pa v veliki večini ljudi želja, da smo sprejeti, da sodelujemo z drugimi in da želimo generacijam, ki prihajajo, zagotoviti lepo življenje na tem planetu. Če ne bi tako mislil, bi težko, tudi kot zdravnik, delal.«