Kljub veljavnim dogovorom o prekinitvi ognja se razmere na Bližnjem vzhodu ponovno zaostrujejo. Ključno žarišče ostaja Hormuška ožina, ki je po ukazu iranske revolucionarne garde spet zaprta za ves promet. Iran takšno potezo utemeljuje kot neposreden odgovor na ameriško blokado svojih pristanišč in opozarja, da bodo ožino odprli šele, ko bodo ZDA umaknile svoje omejitve.
Promet skozi to strateško plovno pot je povsem zastal. Poročila o sledenju ladij potrjujejo, da sta se tankerja z utekočinjenim naftnim plinom, Meda in G Summer, ob poskusu izplutja iz Perzijskega zaliva naglo obrnila. Revolucionarna garda je namreč vsem plovilom poslala jasno sporočilo: vsak poskus približevanja ožini bo obravnavan kot sodelovanje s sovražnikom. Medtem ko so nekateri iranski uradniki omenjali možnost, da bi prednost pri prehodu dobile ladje, ki bi za to plačale, se zdi, da je garda zdaj popolnoma prevzela nadzor nad pregovorno in vojaško pozicijo države.
Na fotografiji s propalestinskih demonstracij, ki so potekale 17. januarja 2026 v nemškem Leipzigu, udeleženec protesta drži transparent s sloganom, usmerjenim proti obema stranema v spopadu – tako proti Izraelskim obrambnim silam (IDF) kot proti gibanju Hamas. FOTO: Christian Mang Reuters
Ameriški predsednik Donald Trump vztraja pri strogi drži. Napovedal je, da bo blokada ostala v veljavi, dokler ne bo dosežen končni mirovni sporazum, ob tem pa zagrozil z neprijaznim zasegom iranskega jedrskega materiala, če dogovor o njegovem mirnem prenosu propade. Na drugi strani iranski predsednik Masud Pezeškian Trumpove zahteve označuje za kršenje nacionalnih pravic. V reševanje vprašanja obogatenega urana se je vmešala tudi Rusija, saj je podjetje Rosatom ponudilo pomoč pri njegovem odstranjevanju iz Irana, kar bi lahko bil ključni premik v pogajanjih.
Čeprav sta trenutno uradno v veljavi dve prekinitvi ognja – prva med ZDA in Iranom (do 22. aprila) ter druga med Izraelom in Libanonom (do 26. aprila) – se incidenti na terenu vrstijo. Izraelska vojska je tik pred začetkom premirja v Libanonu silovito napadla okoli 300 ciljev Hezbolaha, pri čemer naj bi ubili 150 borcev in več poveljnikov.
Kljub prekinitvi spopadov sta na jugu Libanona že padla dva izraelska vojaka, eden v eksploziji med čiščenjem zgradb, drugi pa v nesreči oklepnega vozila. Napetosti stopnjuje tudi smrt francoskega mirovnika v sestavi UNIFIL. Francoski predsednik Emmanuel Macron je za napad neposredno obtožil Hezbolah, ki pa odgovornost zavrača.
Netanjahu zvabil Trumpa v vojno?
Trump je v svojem slogu javno pohvalil Izrael kot lojalnega in pogumnega zaveznika, hkrati pa ostro kritiziral države, kot je Španija, ki so do izraelske politike bolj skeptične. Na domačem polju se nanj vrstijo očitki opozicije; Kamala Harris je denimo izjavila, da je izraelski premier Benjamin Netanjahu Trumpa zvabil v neposredno vojno z Iranom.
Medtem ko libanonska vojska na jugu države že popravlja uničene ceste in mostove, v Hormuški ožini ostaja status quo. Ameriška mornarica na krizno območje pošilja dodatne sile in se pripravlja na morebitna vkrcanja na ladje, povezane z Iranom, medtem ko svet s strahom opazuje, ali bodo trenutna premirja zdržala do konca meseca ali pa bo regija zdrsnila v še globlji kaos.
Kolona vozil francoskega kontingenta v okviru mirovnih sil Združenih narodov (UNIFIL), ki prečka most Qasmiyeh in potuje proti Sidonu ter Bejrutu. FOTO: Mahmoud Zayyat Afp
Izraelski častnik: »Nekatera dejanja naše vojske so me spomnila na holokavst«
Vojna pušča globoke sledi tudi na ljudeh. Vojaki poročajo o vrsti grozot: od streljanja na civiliste, ki so prosili za pomoč, do uporabe ljudi za žive ščite, plenjenja premoženja in brutalnega zasliševanja ujetnikov. Poročila iz Izraela razkrivajo pretresljiva pričevanja izraelskih vojakov, ki so se vrnili z bojišč v Gazi. Namesto strahu jih preplavljajo globoki občutki sramu in krivde.
Po poročanju izraelskega časnika Haaretz se številni borci soočajo z globoko psihološko stisko, ki presega običajne simptome posttravmatske motnje. Namesto strahu jih preganjajo občutki sramu in krivde, ki močno vplivajo na njihovo identiteto. Eden izmed vojakov je grozote vojne in lastno vlogo v njej povzel z besedami, da se je sredi opustošenja počutil »kot pošast v peklu«. Častnik, imenovan Ran, je službo v vojski zapustil, ker ni mogel več prenašati razkoraka med načrtovanjem operacij, za katere je vedel, da bodo terjale civilne žrtve, in vsakodnevnim življenjem. »Nekatera dejanja naše vojske so me spomnila na holokavst,« je priznal.
Žalujoči v bolnišnici Al-Shifa v mestu Gaza prisostvujejo pogrebu Palestincev, ki so bili ubiti v torkovem izraelskem napadu. 15. april 2026. FOTO: Dawoud Abu Alkas Reuters
Yuval, 34-letni programer, ki je kot vojak služil v Khan Yunisu, opisuje incident, ko je njegova enota streljala na skupino neoboroženih civilistov, med katerimi so bili starejši moški in trije mladostniki. Čeprav so ga doma pričakali kot heroja, se sam počuti kot pošast, poroča index.hr. »Ni opravičila in ni odpuščanja,« pravi Yuval, ki se danes ne more več pogledati v ogledalo in živi v nenehnem strahu pred maščevanjem.
Podobno zgodbo nosi študentka filozofije Maya, ki je kot častnica v oklepni enoti nemočno opazovala, kako so vojaki brez potrditve o orožju ubili štiri Palestince, preživelega pa nato zvezanega zlorabljali. Danes jo najbolj razjeda dejstvo, da je zgolj stala in gledala. Yehuda pa opisuje, kako je njegov nadrejeni brez razloga ubil moškega, ki se je predajal z dvignjenimi rokami. Primer je bil kasneje pometen pod preprogo, Yehuda pa je popoln zlom doživel šele mesece kasneje v madridskem muzeju ob pogledu na Goyevo sliko usmrtitve nemočnega človeka.
Mnogi vojaki o svoji stiski molčijo celo pred najbližjimi, saj se bojijo, da bodo označeni za šibke ali izdajalce. Guy, pripadnik specialnih enot, svojo stisko povzema z vprašanjem, na katero nima odgovora: »Kaj smo postali in kaj sem postal jaz?«