Kmetje po Evropi so bili zaradi cen gnojil zaskrbljeni že pred izbruhom vojne v Iranu, zdaj je grožnja, da bodo cene ponorele v nebo ali da bo v bližnji prihodnosti gnojil na svetovnem trgu preprosto zmanjkalo, še večja. Kmetijstvo se zaradi vojne v Iranu spopada z izrazitim cenovnim pritiskom tako na strani goriva za delovno mehanizacijo, kot na strani umetnih gnojil, ki so se od decembra lani zvišale tudi do 40 odstotkov, pri čemer se je dušično gnojilo Urea podražilo za 43 odstotkov, KAN pa za 21 odstotkov, opozarjajo v Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (KGZS).
Docent Rok Mihelič z Biotehniške fakultete v Ljubljani je specialist za pedologijo. Foto: Osebni arhiv Rok Mihelič
Če zmanjka fosfornih in kalijevih gnojil, se to ne pozna zelo hitro, ker lahko rastline nekaj let živijo na zalogah, ki so trenutno v tleh. Pomanjkanje dušikovih gnojil pa bi bilo kritično, saj morajo biti za velike in bogate pridelke stalno na razpolago. “Težava je, če na primer zmanjka dušikovih gnojil v celoti ali pa če postanejo tako draga, da se jih ne splača uporabiti. Pridelki tistih poljščin, ki so najbolj produktivne, pri nas je to koruza, se lahko hitro zmanjša skoraj za 50 odstotkov, in to pomeni potem tudi drastičen padec krmne osnove za produkcijo mleka v hlevu, za prašičerejo itd.,” je za MMC pojasnil specialist za pedologijo, docent Rok Mihelič z Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Mihelič opozarja, da čisto vsaka kriza, ki povzroči pomanjkanje fosilnih virov energije, “močno vrže svet iz tečajev”, ker bogastvo sodobne družbe temelji prav na relativno poceni energiji iz nafte in zemeljskega plina. Tudi vsa “zelena” energija iz obnovljivih virov bo dražja, če bodo dragi fosilni viri, je spomnil in dodal, da se pogosto pozablja, da so elementi za gradnjo in delovanje obnovljivih virov energije (sončni paneli, vetrnice, turbine, baterije itd.) zgrajeni s pomočjo fosilnih virov energije. Ogromne stroje, ki kopljejo, meljejo, transportirajo, predelujejo materiale itd., poganjajo prav fosilna goriva. Umetna oz. mineralna gnojila so v osnovi rudnine (fosfor, kalij, kalcij, magnezij itd.), ki jih po njegovih besedah ravno tako kopljemo in predelujemo v petrokemijskih tovarnah s pogonom na fosilne vire.
Sorodna novica
Carine na ruska gnojila: pametni strateški ukrep ali strel v koleno?
Slovenija svoje tovarne dušikovih gnojil nima in ga skoraj 40 odstotkov uvažamo prav z Bližnjega vzhoda. Proizvodnja je energetsko potratna, tako da vsaka energetska kriza gnojila močno podraži. Mihelič je prepričan, da je edina prava pot naprej, ki bo zmanjšala odvisnost od mineralnih gnojil, usmeritev v ohranitveno oz. regenerativno kmetijstvo. “Zelena” energija, “ekološko” kmetovanje in “naravno” gnojenje ne rešujejo težave, je opozoril.
Razmislek o manj intenzivnem kmetovanju
“Dolgoročno bi morali razmišljati o manj intenzivni proizvodnji, tu je izraz, ki ga sicer nimam najraje – sonaravno kmetovanje, trajnostno v smislu vključevanja, na primer metuljnic, ki lahko fiksirajo dušik iz zraka in ga na ta način dobimo v zemljo. Spremeniti je treba kolobar, način obdelave, da se manj intenzivno obdeluje, lahko se veliko prihrani, porabimo lahko tudi trikrat manj goriva, če se ne orje, ampak zgolj plitvo obdela ali pa neposredno seje. S kolobarjem in z manj intenzivno obdelavo tal se poveča vsebnost humusa in tako dosežemo boljšo dostopnost hranil v tleh,” je na vprašanje, kako naj se na prihajajočo krizo pripravijo kmetje, odgovoril docent Mihelič.
Dušik pridobivamo skoraj izključno po Haber-Boschevem postopku iz zraka, pri čemer tovarne uporabljajo fosilno energijo. Preostale tehnologije, tudi na pogon sončne energije, so sicer tehnološko dognane, vendar proizvedejo za približno tri do petkrat dražji dušik. Dušik je motor za rast rastlin, v povprečju poveča pridelke za od 20 do 60 odstotkov. Vsak kilogram dodanega mineralnega dušika poveča pridelek suhe nadzemne biomase koruze za 26 do 50 kilogramov, kar pomeni, da en kilogram mineralnega dušika omogoči vezavo sončne energije ekvivalentno približno od 12 do 24 kilogramov nafte. Za proizvodnjo mineralnega dušika v sodobnih industrijskih napravah potrebujemo ekvivalent energije okoli en kilogram nafte za en kilogram proizvedenega dušika, torej je strokovna uporaba dušika za gnojenje kmetijskih rastlin izjemno ekonomična!
O pomenu “umetnega” dušika
Po njegovih besedah je pomembno zagotoviti tudi, da se prepreči zakisanje tal z rednim apnjenjem. “Tudi to je marsikje v Sloveniji zanemarjena zgodba. Na teh čisto agro-ekoloških osnovah se lahko z manj hranili kar uspešno gospodari,” je poudaril in dodal, da je negativna stran takšnega sistema trajnostnega kmetovanja, da žal ne moremo ciljati na “top vrhunske” pridelke, izplene mleka in prirast živali. Razmisliti je treba o zmanjšani intenzivnosti, ni pa treba iti v popolnoma ekstenzivno pridelavo. “Pridelki so lahko 20 odstotkov manjši, ali pa prireja mleka, a z zmanjšano intenzivnostjo se izboljšajo izkoristki in smo manj odvisni, res pa je, da popolnoma neodvisni od mineralnih gnojil ne bi bili,” je pojasnil.
Mihelič je prepričan, da bi morali prenehati “spuščati hranila”, ki jih dobimo iz tal prek rastlin, hrane in krme živine. “Precej teh elementov, ki prihajajo iz tal, se ne vrne nazaj v tla, ker ostanke nekam deponiramo ali gredo skozi čistilno napravo, pa potem na sežig. Težave imamo tudi, če jih predelamo v kompost, ker potem ne želimo uporabljati tega komposta, ker se bojimo, da je notri npr. plastika ali pa ne vem kakšne snovi, ki jih ne bi želeli. Tukaj smo zelo natančni, pravzaprav čistuni,” je nadaljeval in dodal, da je to paradoks, ker se po eni strani trudimo zmanjšati uporabo mineralnih gnojil, po drugi strani pa ne želimo uporabljati odpadnega komposta. “Dokler smo bogati, se lahko gremo tako, ko bo enkrat kriza, bomo pa morali začeti drugače razmišljati,” je sklenil misel.
Draga gnojila poslabšajo ekonomiko
Kmetijska zbornica je že izdala več opozoril, da se ekonomika kmetij zapira, ko pridelava ne bo več dobičkonosna, ne bo več smiselna in kmetije bodo, če država ne bo drastično priskočila na pomoč, ugasnile. “Ekonomika kmetij se hitro slabša – stroški naraščajo, odkupne cene pa padajo, pri čemer se to v maloprodajnih cenah pogosto sploh ne odraža,” je konec marca opozoril predsednik KGZS-ja Jože Podgoršek.
Po Miheličevih besedah je ena od težav sama usmeritev državne kmetijske politike, ki ji priznava, da je imela v mislih tudi bolj trajnostne načine pridelave. “Ampak vseeno je bil na koncu uspešen tisti kmet, ki je čim več pridelal in to uspel iztržiti. Za intenzivno rejo so odobrili številne kredite, na primer mlečna proizvodnja je takšna, v Sloveniji imamo pravzaprav mleka preveč. Ekonomsko uspešne so kmetije, ki so intenzivne, ki so povečale hleve in jih moderno opremile. Ampak investicije so izjemne, na primer za 80 krav je investicija v hlev čez milijon evrov. Da se dobiti subvencija, a se zakreditirajo za 20 let, molzejo mleko in odplačujejo,” je navedel primer, kako država spodbuja intenzivne oblike kmetijstva.
Vreče z mineralnimi gnojili, brez katerih ni sodobnega intenzivnega kmetijstva, ki producira ogromne količine poceni, kvalitetne hrane. Za proizvodnjo potrebujemo fosilna goriva. Foto: Reuters
Potem pa zaradi slabše krme na primer pade mlečnost ali pa pade cena mleka, rdeče številke so tu in kmetije lahko propadejo. “Mi že ves čas govorimo zbornici, ministrstvu za kmetijstvo, da bi morali iti na sisteme regenerativnega kmetijstva, sistemsko se je treba tega enkrat lotiti! Ne pa da imamo enkrat subvencijo za eno stvar, drugič za drugo potem nekaj tretjega,” je navedel, da bi se morali preusmeriti k subvencioniranju regenerativnega kmetijstva, namesto da se forsirajo takšne in drugačne intenzivne oblike kmetovanja, ki zahteva na tone mineralnih gnojil.
Zaradi oranja izgubimo ogromno rodovitne zemlje
Na zorani njivi, še posebej v nagibu, se izgubi ogromno rodovitne zemlje, ki jo odplakne v jarke, na ceste, v vodotoke. “S tem se odplaknejo hranila, ki smo jih dali tja, in tudi ostanki fitofarmacevtskih sredstev. Ampak, še vedno se po stari logiki razlaga, da je to potrebno za uspešno pridelavo. Mi smo v več poskusih dokazali, da ni treba, da znamo drugače!” je navedel primer negativnih učinkov intenzivnega kmetovanja, ki v poljedelstvu izgubi okoli 50 odstotkov dušika, v živinoreji pa še več.
“Izkoristke se da dvigniti na 70 odstotkov v povprečju, kar je izjemen napredek! Dostopnost fosforja, kalija v tleh – pri običajnem kmetijstvu, ki ne skrbi za rodovitnost tal, imamo samo 25-odstotni izkoristek fosforja. Tudi tukaj se da povečati na 80 odstotkov,” je nadaljeval.
Osnova je, da se poskrbi, da so tla mikrobno aktivna, pri čemer pomaga kolobar, vračanje organskih ostankov nazaj v zemljo in izogibanje agresivnemu obdelovanju tal. Po njegovih besedah pomaga tudi posebna priprava gnojila glede na tla, a “to je že manj pomembno”.
Subvencije brez repa in glave
Če bi takšen način opustili, bi bilo po njegovih besedah pridelka res manj, a ne “dosti manj”. “Kmetijstvo je treba gledati na dolgi rok, kmetijstvo ni elastično. Sistem je treba zastaviti za obdobje petih ali desetih let. Ne moreš delati kratkoročno,” je opozoril Mihelič in dodal, da je glavna težava to, da ministrstva za kmetijstvo po Evropi, tudi naše, podpira “posamezne akcije” kmeta, širše dolgoročne sistemske strategije pa ni. Kmet se tako letos lahko odloči, da bo subvencijo vzel zato, da njive sploh ne bo zoral. Naslednje leto jo bo zoral, zraven pa bo vzel subvencijo za “pester rob njive, ali pa kaj takega”, je bil piker.
Sistem kmetijske politike, ki ga imamo, kmeta sili v takšen in drugačen “lov na subvencije” za ohranjanje statusa quo, namesto da bi se premišljeno subvencionirala sprememba celotnega sistema, ki bi prinesla spremembe v načinu gnojenja, varstvu rastlin, strojnem parku itd. Mihelič je prepričan, da bi morala država tu potegniti črto in subvencije preusmeriti v sistemsko podporo ohranitvenega oz. regenerativnega kmetijstva.
Kratkovidna politika in adhoc pomoč po hektaru
Rok Mihelič na njivi. Foto: Osebni arhiv Rok Mihelič
Težava je politične narave, ki je praviloma izjemno kratkovidna pri vsem, kar počne. Rešuje sprotne težave, poleg tega pa ji močno godi tudi ukrepanje, ki se pozna takoj, že jutri, vsekakor pa mora rezultat biti tu že pred naslednjimi volitvami. Prav takšna je tudi adhoc pomoč po hektaru, ki si jo ob prihajajoči krizi zaradi gnojil in energentov želi KGZS.
“S tem ne bomo dosegli sprememb, ki jih potrebujemo. Kmetje lovijo, kot sem rekel, posamezne subvencije za delo na ekstremno intenziven način, pri čemer so izkoristki energije in hranil slabi!” je opozoril Mihelič in dodal, da je takšna pomoč hkrati tudi “voda na mlin” za velike kmete, ki imajo s takšno pomočjo lahko med krizo celo dobre dobičke, medtem ko kakšni majhni kmeti pomoči navkljub zaradi premalo hektarjev propadejo.
Zeleni prehod ni rešitev
Mihelič opozarja, da obnovljivi viri energije in tako imenovani zeleni prehod, ki fosilna goriva opušča, nista rešitev, ker bo t. i. zelena energija zaradi dragih fosilnih goriv posledično prav tako veliko dražja, z njo narejena mineralna gnojila pa tudi.
“Govorimo o trajnostni intenzivnosti, to pomeni, da se je z umnim načrtovanjem na dolgi rok treba zavezati načrtu regenerativno organiziranega kmetovanja in na ta način bistveno izboljšati dostopnost in izkoristek hranil,” je odgovoril, da iz obnovljivih virov proizvedena mineralna gnojila niso rešitev, saj bi bila od 3- do 5-krat dražja in hrana bi se drastično podražila.
Brez umetnih gnojil se vračamo na raven antičnega Rima
Popolnoma brez umetnih gnojil bi bili po Miheličevih besedah spet na ravni kmetijske proizvodnje antičnega Rima, če pod drobnogled vzamemo pšenico, bi te bilo kar šestkrat manj na hektar obdelovane površine.
Ali smo pripravljeni v bloke, stolpnice in zasebne hiše namestiti posebne WC-sisteme za zbiranje črne in rumene vode? Sprememba kulturnih navad je najtežja. Moderna in varna tehnologija je že razvita, vendar ni poceni.
O tehnologiji za zbiranje “človeškega gnoja”
“Da, res je! Sploh, dokler kot družba približno tretjino ali pa še več hranil zavržemo in jih ne vračamo v obtok. Če bi uporabljali lastne iztrebke za gnojenje in ostanke hrane, ki jih naredimo, potem bi se lahko šli to ekološko kmetijstvo,” je odgovoril Mihelič in dodal, da ekološko kmetijstvo teh snovi ne želi, še več, jih prepoveduje.
“Kako družbo pripraviti, da bo zbirala lastne iztrebke, kako jih predelati, da ne bodo predstavljali kakšnih nevarnosti, širjenja patogenih organizmov? Tehnološko to znamo, kar smo tudi predstavili že na nivoju pilotnih projektov, ampak to pomeni tudi kulturno spremembo v družbi,” je pojasnil.
Takšni sistemi so po njegovih besedah dragi, a družba tako ali tako že zdaj plačuje velike denarje za obdelavo in predelavo smeti. Del tega sistema bi lahko preusmerili, spremenili prioritete in začeli proizvajati biognojila iz bioodpadkov, ki jih generirajo naša mesta in vasi. Visoke večstanovanjske stolpnice bi zbirale človeške iztrebke in ostanke hrane in ostale bioodpadke, ki bi jih potem v kmetijstvu uporabljali za gnojenje. “Pilotni projekti so narejeni, ve se, kako bi to lahko učinkovito potekalo, vprašanje je le, ali so ljudje pripravljeni na to,” je sklenil Mihelič in dodal, da so leta 2015 pripravili pilotni projekt Eko vas, po katerem bi zgradili moderno energetsko neodvisno naselje, a na državnem nivoju ni bilo nekega navdušenja, da bi projekt podprli.
Sorodna novica
“Kmetijstvo, ki temelji na umetnih gnojilih in škropivih ter enem pridelku, postaja nevzdržno”
Ekološko kmetovanje prinaša degradacijo tal
Agrarni ekonomist Emil Erjavec zagovarja tezo, da je rešitev prav opustitev mineralnih gnojil in prehod na ekološko kmetovanje. Na vprašanje, ali ima prav, je Mihelič odvrnil, da je pozabil na dejstvo, da “imamo vrzel v hranilih, ki jih jemljemo iz tal in potem ne vračamo”. Tla tako sčasoma vedno bolj degradirajo v kvaliteti, proces je sicer počasen, ne bi ga opazili iz danes na jutri.
“To je treba povedati, tla bi se degradirala v tridesetih ali pa petdesetih letih! In ko so enkrat degradirana, imamo revščino, ki jo je izjemno težko popraviti nazaj v prvotno stanje. To veliko stane! Tako da ekološko kmetijstvo nekaj časa morebiti lahko funkcionira, sploh zato, ker so tla močno obogatena z mineralnimi gnojili tudi tam, kjer ekološko kmetujejo. Na to se pozablja, da so ti ekološki kmetje tako uspešni pravzaprav zato, ker se ekološkega kmetovanja lotijo na zemlji, ki je bila pred tem leta in leta obogatena z mineralnimi gnojili,” je poudaril neprijetno dejstvo, da ekološki kmetje svoj način pridelave izvajajo na z mineralnimi gnojili obogateni zemlji. Ta zemlja bo po letih in letih ekološkega kmetovanja postala revna, uspehi ekoloških kmetov pa bodo izostali, je posvaril.
Ekološko kmetovanje, tako Mihelič, ne da se tega lotimo trajnostno, z manj intenzivnim načinom obdelave, in ne da poskušamo skoraj vse biološke odpadke vključno z lastnimi iztrebki vračati v zemljo, enostavno ne bo delovalo.
Mihelič je prepričan, da bi lahko državne subvencije, ki spodbujajo intenzivno kmetovanje, preusmerili v subvencioniranje trajnostnih, manj intenzivnih kmetij, in tako ne bi potrebovali nobenega novega denarja. To pa lahko po njegovih besedah dosežemo le z dolgoročno vizijo, ki bi jo začrtala politika, ki vidi dlje kot do konca svojega mandata.
“Kmetijstvo je kot ladja ali pa recimo tanker, ki se počasi obrača. Ne smemo krmila oz. kmetijskih politik prehitro vrteti sem in tja, ker ne bomo nikamor prišli. Začrtati je treba smer in pri njej vztrajati,” je nadaljeval in dodal, da se kot možnost za prihodnost vse bolj nakazuje ohranitveno regenerativno kmetijstvo. “Ekološko kmetijstvo je lahko del regenerativnega kmetijstva, a dokler ekološki kmet njive intenzivno orje in povzroča erozijo, ni ohranitveni kmet,” je pojasnil razliko.
Človeški “gnoj” bi lahko nadomestil 20 odstotkov umetnih gnojil
Mihelič pravi, da bi lahko, če bi v Sloveniji polovili vse človeške iztrebke in jih uporabili za gnojenje, nadomestili kar petino potreb po umetnih gnojilih. Na vprašanje, ali bi lahko preostalih 80 odstotkov umetnih gnojil nadomestili, če močno povečamo vzrejo živali – prašičerejo, govedorejo, drobnico, perutnino itd., je odkimal, da to enostavno ne bo šlo.
Nizozemci viške gnoja proizvajajo zato, ker krmo za živino v ogromnih količinah vozijo iz Južne Amerike, je pojasnil Mihelič. Foto: Osebni arhiv Rok Mihelič
“To je čista iluzija! V bistvu samo vrtimo hranila, ki se najprej izgubijo iz tal, potem pa jih v obliki živinskih gnojil, se pravi gnoja, gnojnice vračamo v tla. Vsa živinska gnojila, iztrebke živali, vračamo v tla in to je prav, to že počnemo. Na takšen način ne moremo dobiti viška, ta višek bi moral priti od nekod drugod,” je pojasnil. Ideje, ki krožijo, naj kmetje enostavno začnejo uporabljati le organska gnojila, lahko po Miheličevih besedah nastanejo le v glavah “popolnih nepoznavalcev kmetijstva”.
“Tisto, kar zraste na kmetiji, se porabi kot hrana za ljudi in krma za živali, Nekaj hranil se vrne nazaj v zemljo prek iztrebkov živine. To je to. Tega ne moreš povečati, razen če krmo pripelješ od drugod,” je pojasnil, da gre za naravno kroženje, pri katerem imamo sklenjen obtok hranil.
Od kod Nizozemski toliko gnoja?
Na vprašanje, zakaj so Nizozemci toliko uspešnejši od Slovenije glede živinskega gnoja po hektaru, če ne moremo s pomočjo živinoreje ustvarjati “viškov” gnoja, je odvrnil, da njim to uspeva, ker krma za te živali ne zraste na Nizozemskem, ampak drugod.
“Nizozemci imajo, to je pa perverzno, oni redijo prašiče v velikih farmah, tudi govedo, na poceni krmi iz Južne Amerike! Tam se ne dela v kmetijstvu prav nič trajnostno, tako da Evropa na ta način podpira degradacijo okolja drugod po svetu,” je pojasnil vzrok za kmetijski uspeh Nizozemske in dodal, da če pogledamo planet Zemlja kot celoto, gre za to, da “svinjamo na enem koncu, zato da lepo in dobro živimo na našem koncu”.
Vse to pa je po njegovih besedah možno samo zato, ker je energija iz fosilnih goriv “še vedno” tako zelo poceni, da se splača krmo za prašiče voziti iz Južne Amerike in ker zanemarjamo oz. na obe očesi mižimo glede eksternih stroškov, ki jih povzročamo planetu.
Sodobno kmetijstvo, ki prideluje poceni, kakovostno hrano, je od mineralnih gnojil močno odvisno. Če gnojil ne bo dovolj, bo kmalu, že po eni sezoni, ogrožena rentabilnost kmetovanja in finančno preživetje predvsem intenzivnih kmetij. Hrana se bo podražila skupaj s podražitvami goriv, gradbeništva, kemijsko intenzivnih tovarn, jeklarstva in s tem avtomobilske industrije … Zato močno upamo, da bo krize kmalu konec. Je pa vsaka kriza lekcija, da bi morali spremeniti načine življenja.
O krizi kot lekcijiKaj sledi, če se cene hrane podvojijo?
Če bodo cene fosilnih goriv vztrajale visoko zaradi vojne na Bližnjem vzhodu, to lahko podraži mineralna gnojila in posledično lahko cene hrane močno narastejo. Postavlja se vprašanje, kaj to pomeni za standard ljudi na razvitem severu in kaj za tiste na globalnem jugu.
“Hrana je vedno strateška osnovna potreba človeka. Takoj ko začne hrane zmanjkovati, imamo vojno, še preden zares zmanjka hrane, se ljudje že stepejo. Pomanjkanje hrane vedno povzroči politični nemir in bolj ko so ljudje revni, hitreje pride do tega. In tudi na bogatem severu bi se seveda bolj izrazilo pomanjkanje pri tistih, ki imajo manjše dohodke. Postali bi nemirni in bi se začeli politični nemiri, protesti in tako naprej”, je odgovoril Mihelič in dodal, da se družba izjemno hitro ‘radikalizira’, ko začne kakšne dobrine primanjkovati. “Že to, da imajo ljudje občutek, da se to lahko zgodi, je včasih dovolj,” je sklenil.
“Spomnimo se, kaj se je zgodilo, ko je začelo zmanjkovati, ko so tovornjaki počasneje vozili v Hofer, Lidl itd. v času korone. Ljudje so razgrabili, izpulili vse, police so bile prazne. Predstavljajte si, če bi nekaj časa primanjkovalo hrane, hitro bi imeli revolt. Politični populisti to izkoristijo in radikalna politika pride na svoj račun,” je za konec strnil misel.
Sorodna novica
Interventni zakon še v osnutkih. Podgoršek: “Zajeziti je treba visoke stroške na kmetijah”
Ministrica: Težave z gnojili pričakujemo že jeseni
Na ministrstvu za kmetijstvo načrtujejo oblikovanje rezerv mineralnih gnojil in semen ter opredelitev njihove distribucije. “Trenutni podatki, ki smo jih pridobivali s terena, kažejo, da so v tem trenutku količine gnojil zadostne, da ne bodo imeli večjih izzivov in težav z dobavo,” je na nedavni novinarski konferenci pojasnila ministrica Mateja Čalušić.
Več težav pričakujejo pri zagotovitvi gnojil za jesensko obdobje, pri čemer bo izziv predstavljala tudi rast njihovih cen. “Z deležniki bomo pripravljali ukrepe za to, da zaščitimo pridelovalce, da ne bi bili vhodni stroški previsoki. To se potem avtomatsko odraža tudi v ceni same hrane na policah,” je navedla.
Erjavec: Država naj oblikuje zadruge
Kot je v podkastu Ob osmih na Prvem opozoril agrarni ekonomist Erjavec, bi morali kmetom do ugodnejših gnojil za naslednjo setveno sezono pomagati z zadružnim sistemom ob podpori države. “Bojim pa se, da bo država spet populistično vsem nekaj plačevala, kot je pri covidu in Ukrajini, v bistvu pa ni reševala trga,” je opozoril in dodal, da so velika težava lahko “populistični ukrepi”, kot je pavšalno izplačilo oz. pomoč na hektar obdelovalne površine.
Erjavec je pojasnil tudi, da je domača proizvodnja umetnih gnojil znotraj EU-ja opešala iz preprostega razloga, ker poceni ruski zemeljski plin ni več na voljo, in “tu smo zdaj odvisni od drugih”.
Oglas