Brigita Rovšek, glasbena urednica na 3. programu Radia Slovenija – Programu Ars. Foto: Adrijan Pregelj/RTV Slovenija
Govor je namreč o mladinskem pevskem zboru Trboveljski slavček in predvojnem Akademskem pevskem zboru Univerze v Ljubljani pod vodstvom Franceta Marolta. “Koncertni program oživlja dva posnetka, ki ju hranimo v arhivu Radia Slovenija. Prvi posnetek je iz leta 1938. To je posnetek mladinskega pevskega zbora Trboveljski slavček. Drugi posnetek izvira iz leta 1941, nanj se je ujel predvojni Akademski pevski zbor Univerze v Ljubljani pod vodstvom Franceta Marolta,” je natančneje pojasnila Brigita Rovšek.
Oglas
Koncert Pesmi, ki so premagale čas bo v okviru festivala Slovenski glasbeni dnevi v torek, 21. aprila, ob 18. uri v Unionski dvorani v Ljubljani.
Brigita Rovšek v pogovoru podrobneje predstavlja program koncerta in dva bežna, a odločilna trenutka slovenske kulturne zgodovine.
Vabljeni k branju intervjuja!
Na čigavo pobudo je nastal zbor Trboveljski slavček in kdo ga je vodil?
Ta zbor je nastal na pobudo dirigenta Avgusta Šuligoja, ki je začel zbirati otroke iz rudarskih družin v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju. Te so pestili silna revščina, lakota in še kaj drugega, imeli pa so čudovite glasove. Iz različnih arhivov lahko razberemo, da je bil Avgust Šuligoj tem otrokom kot oče, skrbel je zanje tudi po materialni plati in seveda tudi umetniško. Želel je izoblikovati zbor na zelo visoki glasbeni ravni in to mu je tudi uspelo. Vse skupaj z željo, da bi ti otroci pozabili na težke razmere, v katerih so živeli.
Želel je izoblikovati zbor na zelo visoki glasbeni ravni in to mu je tudi uspelo. Vse skupaj z željo, da bi ti otroci pozabili na težke razmere, v katerih so živeli.
Brigita Rovšek o Avgustu Šuligoju
S kakšnim repertoarjem so se predstavljali ti mladi pevci?
Repertoar je bil sprva predvsem slovenski, ker so se predstavljali tudi zunaj svoje domovine, in jugoslovanski, na programih so se znašle še srbske, hrvaške in druge pesmi. Pozneje tudi tuje pesmi, a sčasoma so peli vse več slovenskih pesmi, kajti s svojim izvajanjem na zelo visoki ravni so ti pevci navduševali slovenske skladatelje, da so začeli ustvarjati zane, in ta seznam je z leti postajal vse obsežnejši, tako da je nekako po desetih letih tudi pretehtal.
To so bila dela Slavka Osterca, Lucijana Marije Škerjanca, Matije Bravničarja, Marija Kogoja, Danila Bučarja, še posebej lepo povezavo pa je imel zbor s skladateljem Emilom Adamičem.
Tako je. Emil Adamič je ne samo pisal za zbor, temveč je z njim tudi hodil vse naokrog po koncertih, po gostovanjih, tudi na različne seminarje. Po svetu je hodil tudi z drugimi slovenskimi izvajalci, veliko je predaval in navsezadnje tudi ustvarjal, kar lahko vidimo po njegovem zelo plodovitem opusu.
Avgust Šuligoj (1900–1984) med slavčki in slavčicami. Foto: Solsticij
Zanimivo, da je zbor Trboveljski slavček v desetletju pred začetkom druge svetovne vojne osvajal ne le domače, temveč tudi mednarodne odre.
Da, ni gostoval samo doma po vseh mogočih krajih, temveč je šel tudi čez mejo, v Avstrijo, v Bolgarijo in na Češko, v Prago. Povsod so ga čudovito sprejemali, razprostirali pred njim rdeče preproge, ga čakali z venci cvetja in se potem neskončno zahvaljevali za njegove nastope, ki so bili, vsaj tako pravijo viri, čudoviti.
Leta 1931 je Trboveljski slavček nastopil v Narodnem gledališču v Beogradu in pel jugoslovanski kraljici Mariji Karađorđević ter princema Tomislavu in Andreju. Na Dunaju je nastopil kot gost Dunajskih dečkov.
Res je. Mislim, da se je Avgust Šuligoj zelo dobro oborožil, če smemo temu tako reči. Tudi sam se je namreč izobraževal. Preden je začel voditi zbor Trboveljski slavček, je hospitiral pri Dunajskih dečkih, hospitiral je tudi v Bolgariji pri zboru Druga izmena. Določeni viri navajajo, da je gostoval tudi v Parizu in Rimu. Mislim, da si je tako nabral res veliko znanja, da je lahko potem vodil Trboveljski slavček po res odlični poti.
Ta evropska prepoznavnost je Trboveljskemu slavčku omogočila, da je nastopil tudi v neposrednem prenosu iz studia Radia Ljubljana za šolski radio Columbia Broadcasting System New York. Kako je v bistvu prišlo do tega povabila?
Ta družba je imela v Evropi svojega glasbenega producenta. To je bil novinar William Shirrer, ki je vsepovsod po Evropi hodil in poslušal znamenite pevce in zbore ter jih nagovarjal, da nastopijo v radijskih prenosih prav za to družbo. Tako je prišel tudi do Trboveljskega slavčka. On je potem tudi vodil koncert, ki ga je po nekaterih virih prenašalo približno 110 ameriških radijskih postaj. Prenos je bil izjemno uspešen. Odmeval je tako v tujini kot tudi v naših časopisih.
Kakšen program je predstavljal zbor na tem koncertu za ameriški šolski radio?
Še preden predstavim program, naj povem, da ga bo na koncertu Pesmi, ki so premagale čas oživil Mladinski pevski zbor RTV Slovenija pod vodstvom Alenke Podpečan. Nastopila bosta tudi pianist Blaž Pirnat in solistka Tia Udovičić. Izvedli bodo program, ki ga je Trboveljski slavček predstavil na koncertu 10. marca 1938. To so bili venček slovenskih ljudskih pesmi v priredbi Emila Adamiča, skladba Ulij se dež iz zbirke Dodolske pesmi Marka Tajčevića in Jutranja pesem Stevana Stojanovića Mokranjca. Posebno doživetje bo tudi skladba Sestrica Emila Adamiča na besedilo Silvina Sardenka, ki bo zvenela ob klavirski spremljavi Blaža Pirnata.
Joe Valenčič je tudi zgodovinar in na pobudo Ludvika S. iz Mozirja je začel iskati posnetek po spletu ter ga nazadnje našel pri nekem zbiralcu starih radijskih posnetkov. Leta 2004 ali 2005 ga je prinesel na Radio Slovenija in vse od takrat ga hranimo v našem glasbenem arhivu.
Brigita Rovšek
Zanimivost tega posnetka iz leta 1938 je tudi to, da se ni izgubil.
Tako bom rekla, se je izgubil, ampak je bil znova najden. In to po zaslugi ameriškega Slovenca Joeja Valenčiča, ki ga pozna marsikateri Slovenec. Joe Valenčič je tudi zgodovinar in na pobudo Ludvika S. iz Mozirja je začel iskati posnetek po spletu in ga nazadnje našel pri nekem zbiralcu starih radijskih posnetkov. Leta 2004 ali 2005 ga je prinesel na Radio Slovenija in vse od takrat ga hranimo v našem glasbenem arhivu. Glasbena producentka Janja Velkavrh in zvočni mojster Klemen Veber sta ga očistila, tako da bomo na koncertu 21. aprila lahko slišali očiščen posnetek.
Po odmevnem radijskem prenosu je bil zbor Trboveljski slavček povabljen na trimesečno turnejo v Ameriko, kar pa je seveda preprečila druga svetovna vojna. Kakšno usodo je potem doživel ta zbor?
Zbor je še pel do začetka vojne, potem pa je vse te načrte res prekrižala vojna. V Trbovlje so prišli Nemci in ne samo, da je zbor prenehal peti, uničili so tudi njegov arhiv. Vse, kar je uspelo ohraniti dirigentu Avgustu Šuligoju, so bile partiture, ki so jih napisali skladatelji prav za Trboveljski slavček. Uspelo mu je tako, da je vse te partiture zakopal. Mislim, da je bila med partiture priložena tudi plošča, ki so jo posneli v Pragi. Vendar jo je vlaga tako zelo poškodovala, da je bila potem po dolgih letih vojne neuporabna. Zato je edini ohranjeni posnetek Trboveljskega slavčka pravzaprav tisti, ki ga je uspelo pridobiti Joeju Valenčiču.
Akademski pevski zbor v Ljubljani z dirigentom Francetom Maroltom leta 1935. Foto: Wikipedia
Drugi zbor, ki je zelo zaznamoval obdobje med obema vojnama pri nas, pa je bil Akademski pevski zbor Univerze v Ljubljani, ki je bil pod vodstvom svojega ustanovitelja Franceta Marolta eden izmed najboljših slovenskih glasbenih poustvarjalcev v tem času.
Njegovi koncerti so bili praznik za poslušalce, kot navajajo različni viri. 12. decembra 1941 je zbor v Unionski dvorani v Ljubljani pripravil koncert, za katerega so poslušalci vstopnice razgrabili. Ljubljana je bila takrat že okupirana. Kljub cenzuri, ki so jo opravljali okupatorji, je Francetu Maroltu uspelo pripraviti zelo tehten program. Izbral je 17 samo slovenskih pesmi. Italijanski cenzuri se ni posvetilo, da ima lahko tudi interpretacija določenih pesmi poseben pomen za Slovence. Med občinstvom so bili namreč samo Slovenci, v katerih je tlela iskra upora.
Prisotni Italijani, ki so bili predstavniki vojske, so med samim koncertom zaznali, da se dogaja nekaj pomembnega.
Da, še posebej po tem, ko so izvedli pesem Lipa skladatelja Davorina Jenka na besedilo Miroslava Vilharja. Takrat se jim je že začelo svitati, da to ni le pesem o drevesu v štirih letnih časih, temveč so, glede na odziv poslušalcev in glede na interpretacijo Franceta Marolta v tej skladbi, takoj spoznali, da je v tej pesmi mnogo več. Takoj potem so sredi koncerta pristopili k zboru in dirigentu ter zahtevali prekinitev koncerta. Vendar se organizatorji niso dali in so povedali, da je šlo besedilo programa koncerta skozi vso cenzuro, in pri tem je ostalo, koncert se je odvil do konca.
France Marolt (1891–1951). Foto: Wikipedia
France Marolt je z Jenkovo skladbo Lipa postavil interpretativni okvir te skladbe. Zasluga, da sploh vemo, kako je Marolt to pesem interpretiral, pa gre ohranjenemu posnetku, ta koncert je namreč ostal zvočno dokumentiran na filmskem traku.
Tako je, prav zaradi tega vemo, kakšna je bila interpretacija. Zbori še danes na isti način pojejo Lipo. Pozimi, ko ji odpade listje, počasi, otožno, potem ko prihaja obljuba nove pomladi, pa zapojejo glasneje in malo pohitijo. Zasluga, da je ta posnetek ohranjen, gre direktorju tedanjega kina Union Milanu Khamu in zvočnemu mojstru Rudiju Omoti, ki je ta koncert posnel na prav poseben, skrit način. Mikrofon je pritrdil v lestenec najbližje odru. Seveda italijanski okupator o tem ni smel ničesar vedeti, vsi sodelavci Rudija Omote o tem niso črhnili niti besede. To je naredil že večer prej in potem res uspešno posnel ta koncert. Trak za snemanje mu je priskrbela Osvobodilna fronta. To je bilo samo 300 metrov filmskega traku, ki je širok 35 milimetrov, ampak iznajdljivi Rudi Omota ga je s posebno napravo prerezal na dva dela in tako pridobil še enkrat več, se pravi približno 600 metrov traku. Tako je lahko posnel sedem skladb s tega koncerta, ki jih bomo slišali tudi na našem koncertu Pesmi, ki so premagale čas. Uzvočili jih bodo zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika, Akademski pevski zbor Tone Tomšič z dirigentko Rahelo Durič in nekdanji pevci APZ-ja Tone Tomšič Univerze v Ljubljani.
Posnetek Akademskega pevskega zbora iz leta 1941, narejen na skrivaj v lestencu ljubljanske Unionske dvorane, je svetovni unikum.
Tako je in na programu Ars Radia Slovenija se tega zelo dobro zavedamo, zato smo začeli tudi postopek, po katerem bo trak uvrščen na Unescov seznam kulturne dediščine.
Oglas