Alcaraz na podelitvi v Madridu. Foto: EPA
Slovenska javnost na laureuse nikoli ni bila prav pretirano pozorna, izjeme so seveda v letih, ko je nominiran slovenski športnik, kot se je zgodilo s Tino Maze, zdaj pa s Tadejem Pogačarjem. Letos je zaradi najboljšega kolesarja na svetu drugače, nelagodje pa se je začutilo tudi zato, ker Carlos Alcaraz trenutno ni niti najboljši tenisač na svetu (bil pa je seveda leta 2025, za dosežke tega leta so se nagrade sploh delile).
Oglas
Sorodna novica
Dobitnik laureusa za športnika leta je Carlos Alcaraz
Moja ocena je pravzaprav zelo podobna tisti ob delitvi nagrad najboljšim športnikom leta v posameznih državah. Že večkrat sem zapisal, pa bom še enkrat − sam nagrade športnik leta Slovenije ne vidim kot (absolutni in nedvoumni) izbor najboljšega športnika pri nas, ampak bolj kot praznik športa. Kako objektivno, pošteno in sploh smiselno je razvrstiti uspešne ase, kot so Tadej Pogačar, Primož Roglič, Domen Prevc, Luka Dončić, Tim Gajser, Kristjan Čeh …?
Večina tekmuje v posameznih športih, kako potem dati vrednost športniku v ekipni panogi? Konkurenca v športih je zelo različna, v nekaterih “resno” tekmuje le nekaj držav, v določenih je svetovna konkurenca bistveno večja. V našem prostoru je lahko na primer kajakaš/kanuist, telovadec ali jadralec v istem letu svetovni in evropski prvak, pa ne bo prehitel rojaka, ki se udejstvuje v bolj množičnem (in priljubljenem) športu. Je zato njegov uspeh manj vreden? Je za svoj uspeh vlagal manj energije in dela? Ne in ne. Ravno zato podobne lestvice (in to govorim kot nekdo, ki obožuje statistiko in lestvice) nimajo smisla. Podobno kot debate “kdo je najboljši vseh časov?”, vse to so lahko zabavna vprašanja, ki služijo predvsem debati, nikakor pa ne predstavljajo absolutne resnice.
In če se vrnem na laureuse. Niti po naključju si ne želim primerjati sezone Tadeja Pogačarja in Carlosa Alcaraza, ampak pod svetovno lupo ima kolesarstvo podobno širino, kot jo imajo na našem območju kajak in kanu ali gimnastika. V tem tisočletju, odkar se podeljujejo laureusi, je skoraj polovica (glavnih moških) nagrad šla v tenis.
Laureus (športnik leta)
Alcaraz je imel lani v svojem športu res zahtevnega tekmeca v Janniku Sinnerju (oba sta dobila po dva grand slama), a to ni edini primer, ko tenisač, ki je dobil laureusa, v svojem nagrajenem letu ni bil prepričljivo najboljši − Novak Đoković je leta 2018 dobil “samo” štiri turnirje (od tega res dva grand slama), Roger Federer (2017) in Rafael Nadal (2020) pa leta niti nista končala na vrhu lestvice ATP.
Lance Armstrong je nagrado prejel leta 2003, a jo desetletje pozneje izgubil. Foto: EPA
Tenis ima svojo moč, kolesarstvo pa temno zgodovino. Edini kolesar, ki je prejel nagrado (in jo pozneje zaradi uživanja poživil tudi izgubil) je bil zloglasni Lance Armstrong.
Pri podelitvi nagrad pa vplivajo tudi številni drugi dejavniki, ki pravzaprav nimajo povezave s športom oziroma dosežki. Včasih so nagrajeni posamezniki, ki so novi na sceni in zato kot svež veter zanimivejši. Včasih pa na glasovalce vplivata tudi všečnost in osebnost nominirancev (ne bom niti začel primerjave z delitvami nagrad v filmu ali književnosti).
Laureus gor ali dol, šport v primerjavi s tovrstnimi izbori prinaša marsikateri pomembnejši vidik, užitek in ne nazadnje smisel.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Oglas