Razstava del Andreja Jemca, ki jo v Galeriji Prešernovih nagrajencev odpirajo drevi ob 18. uri, bo na ogled do 10. junija. Nastajajočo knjigo Nika Grafenauerja pa bodo predstavili 14. maja ob 18. uri na istem kraju.
Oglas
Delo Andreja Jemca iz leta 1959. Foto: Galerija Prešernovih nagrajencev
Jemčevi akvareli, povezani z Grafenauerjevo poezijo
Slikar in književnik se poznata že vse od 70. let in sta skozi desetletja spremljala drug drugega – Andrej Jemec (1934) je bral poezijo Nika Grafenauerja (1940), ta pa je spremljal njegovo slikarstvo in o njem tudi večkrat pisal. Oba spadata med osrednje ustvarjalce svojega časa, sta tudi Prešernova nagrajenca in člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), so povedali v Gorenjskem muzeju, v okviru katerega deluje Galeriji Prešernovih nagrajencev.
Foto: Galerija Prešernovih nagrajencev
Razstava in nastajajoča knjiga sta poklon njunemu delu in dolgotrajni ustvarjalni bližini. Na razstavi je na ogled izbor Jemčevih gvašev, akvarelov in slik, ki so med letoma 1959 in 2025. Ob njej se oblikuje likovno-pesniška zbirka Samotni sij, ki slikarjeve akvarele povezuje s književnikovo poezijo.
Jaz nikdar ne more biti jaz, če je sam. Šele takrat se ga da razločiti, ko hoče iz sebe drugam.
Niko Grafenauer: Jaz (1987)
“Pesništvo Nika Grafenauerja in slikarstvo Andreja Jemca nastajata v različnih umetniških jezikih, vendar izhajata iz podobnega notranjega izvora. Oba umetnika sta večkrat poudarila pomen naključja v ustvarjalnem procesu – tistega trenutka, ko se nekaj nepričakovanega zgodi in odpre pot podobi ali besedi. Toda to nikoli ni povsem naključno: v takšnih trenutkih se prepletajo spomini, izkušnje, branje, srečanja in čas, ki se nalaga v umetnikovi zavesti,” je v razstavnem besedilu poudaril vodja galerije Marko Arnež.
Pustiti prostor tudi za nepredvidljivo
O tem razmišlja tudi Grafenauer v eseju Nebo pod nogami iz leta 2001, v katerem opisuje, kako pesnika oblikujejo številni vplivi – od literature, filozofije in zgodovine do osebnih doživetij in nenadnih dogodkov, ki se vtisnejo v notranji svet. Pesniški glas se ne porodi iz ene same ideje, temveč iz dolgega procesa notranjega zorenja. Kar se zdi kot naključje, je pogosto del globljega toka življenja, ki pesnika vodi k lastni besedi. Podoben odnos do ustvarjalnega procesa je zaznati tudi v Jemčevem slikarstvu. Njegove podobe ne izhajajo iz vnaprej določenih zamisli, temveč nastajajo kot odprt proces, v katerem barva, poteza in svetloba postopoma razkrivajo svojo notranjo logiko.
Delo Andreja Jemca. Foto: Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj
Jemec je sam večkrat poudaril, da mora umetnik pri delu pustiti prostor tudi za nepredvidljivo – za trenutek, ko se v samem procesu ustvarjanja pojavi nekaj novega, česar ni mogoče povsem načrtovati. Prav v tem prostoru med zavestno odločitvijo in nepredvidenim nastajajo njegovi akvareli. Delujejo kot zapisi notranjega razpoloženja, brez poudarjene pripovedi, zadržani in zgoščeni. Njihova svetloba ne izhaja iz zunanjega učinka, temveč iz notranje zgradbe slike, je še zapisal Arnež.
Lirizem, v katerem sije od zunaj navznoter
Grafenauer je v eseju Lirični prizmetizem Jemčevega slikarstva iz leta 2007 takšno ustvarjalno držo opisal kot samoten lirizem, v katerem sije – paradoksalno povedano – od zunaj navznoter. Prav ta obrat navznoter določa tudi bližino med obema umetnikoma: umetniško delo nastaja iz notranjega jedra, vendar se lahko uresniči šele, ko stopi iz sebe, je še mogoče prebrati v razstavnem besedilu.
Razstavo bo odprla podžupanja Mestne občine Kranj Manja Zorko, delo Andreja Jemca pa bosta na odprtju predstavila muzejska svetnica Breda Ilich Klančnik in akademik Jožef Muhovič.
Foto: Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj
Oglas