Ko je nekaj dni pred volitvami madžarskega premierja Viktorja Orbana prišel podpret ameriški podpredsednik JD Vance, je na shodu v Budimpešti po telefonu poklical predsednika ZDA Donalda Trumpa. Ta je Orbana med drugim opisal kot fantastičnega človeka, ki ni dovolil, da bi množične migracije uničile Madžarsko in ki je Madžare obdržal na Madžarskem.
Orbanov upor proti politiki odprtih vrat leta 2015 …
Trump je seveda mislil na migrantsko krizo leta 2015, ko se je Viktor Orban res izkazal kot upornik proti tedanji evropski voditeljici številka ena Angeli Merkel in njeni politiki odprtih vrat za migrante. Že spomladi tega leta je prvi glasno nasprotoval obveznim migrantskim kvotam za vse članice EU, ki jih je predlagala Evropska komisija, poleti pa – po zamisli takratnega člana stranke Jobbik Laszla Toroczkai (zdaj vodja stranke Mi Hazank) – začel graditi žičnato ograjo na meji s Srbijo in nato tudi na meji s Hrvaško.
Orban je spravljal v jezo zagovornike odprtih vrat za množične migracije, a obenem postal ikona svetovne desnice, zgled za politiko nasprotovanja množičnim migracijam. Njegov skorajda zvezdniški položaj se je še okrepil, ko je novembra 2016 na ameriških predsedniških volitvah zmagal Donald Trump.
… in Orbanovo odpiranje vrat za migrante od leta 2018 naprej
Toda stroga politika do priseljevanja oziroma ničelna toleranca do migracij ni dolgo trajala. Še zlasti od leta 2018 je tudi Madžarska po tiho odprla vrata za migrante. V državo so prihajali tuji delavci iz Ukrajine, Srbije in Makedonije, pa tudi iz neevropskih držav: Tajske, Filipinov, Šrilanke, Vietnama, Turčije … Zaposlovali so se v gradbeništvu, turizmu, dostavi hrane na dom …
Orbanova pot k svetovni slavi se je začela leta 2015, ko se je uprl obveznim migrantskim kvotam, ki jih je na pobudo Italije in Grčije predlagala Evropska komisija, ter politiki odprtih vrat nemške kanclerke Angele Merkel. Kljub temu je tudi sam po letu 2018 začel potihoma odpirati madžarska vrata za migrante, tudi iz neevropskih držav, kot so Šrilanka, Filipini, Tajska in Vietnam.
Foto: Guliverimage
Migrantska kriza leta 2015-2016 je bila tudi začetek Orbanove preobrazbe iz madžarskega nacionalnega voditelja v enega od glavnih vodij nekakšne svetovne iliberalne revolucije, katere del je bil tudi retorika proti množičnim migracijam (dejanska politika temu besedno ostremu protipriseljenstvu tako ali tako ni dosledno sledila, ne na Madžarskem in ne v Trumpovih ZDA).
Orbanova preobrazba iz nacionalnega voditelja v izvoznika revolucije
Orban tako vsa ta leta ni bil samo madžarski premier, ampak politik-revolucionar, ki je izvažal svojo iliberalno revolucijo po vsem svetu. Budimpešta posledično ni bila samo madžarsko glavno mesto, ampak tudi prestolnica iliberalne revolucije (kot je bila Moskva nekdaj prestolnica svetovnega komunizma).
V Budimpešto, kjer so nastajali ali se krepili konservativno-iliberalni možganski trusti, kot sta Donavski inštitut ali Kolegij Matije Korvina (MMC), so se zgrinjali desni oziroma konservativni intelektualci iz anglosaških držav, kot sta Američana Rod Dreher (ta je po Orbanovem porazu že napovedal, da se seli na Dunaj) in Gladden Pappin.
Budimpešta kot svetovna prestolnica protiliberalnega konservatizma
Te konservativne intelektualce, ki v svojih domačih državah tudi niso bili znani širši javnosti, je Orban tudi dobro plačeval (vsaj za madžarske standarde). Orban je denarno podpiral tudi skupine in stranke v drugih državah, tudi v ZDA. Skratka, Budimpešta je postala to, kar je nekdaj za komuniste bila Moskva.
Orban je iz madžarskega glavnega mesta naredil nekakšno svetovno prestolnico iliberalne revolucije. Tako, kot je bila nekoč Moskva prestolnica svetovnega komunizma.
Foto: Guliverimage
V bistvu je Orban, kot je dejal bolgarski politični analitik Ivan Krastev za britanski medij Equator, iz nasprotnika globalizacije postal globalist, zatopljen v globalno politiko, kar ga naj bi tudi na koncu politično pokopalo, ker Madžari – kot trdi Krastev – nimajo radi globalistov. Lahko se do določene mere strinjamo s to oceno: če je Orban pred volitvami govoril o svetovni politiki in le malo o Madžarski, je Peter Magyar deloval kot madžarski nacionalni voditelj, ki se ubada z madžarskimi težavami, ne pa kot revolucionarni voditelj, ki skuša rešiti svet – oziroma Evropo in Zahod.
Orban kot desni Fidel Castro?
Oziroma kot je pojasnil Krastev: Orban je bil za politično desnico to, kar je bil nekdanji kubanski komunistični voditelj Fidel Castro za levico: voditelj majhnega, relativno nepomembnega naroda, ki je gojil globalne ambicije.
Če je Orban interese svojih ideoloških zaveznikov, kot sta Slovak Robert Fico in Romun George Simion, postavljal pred interese Madžarske in Madžarov, je Magyar igral vlogo madžarskega nacionalnega voditelja, ki brani zamejske Madžare na Slovaškem in v Romuniji.
Spodleteli Orbanov projekt: nizki davki in tuje korporacije niso čarobna palčka
Privid je bila tudi gospodarska uspešnost Madžarske. Madžarska je glede na realni bruto domači proizvodi (BDP) na prebivalca tretja najmanj gospodarsko razvita članica EU (za njo sta samo še Romunija in Bolgarija). Za Madžarsko je značilno nekakšno dvojno gospodarstvo. En del gospodarstva so naložbe tujih, zlasti nemških in avstrijskih koncernov.
Orban je na Madžarskem vzpostavil dvojno ekonomijo: en del gospodarstva sestavljajo tuje korporacije, ki jih privabljajo nizki davki in poceni delovna sila, drugi del pa domači sektor, v okviru katerega je uspevalo tudi omrežje z evropskim denarjem podprtih Orbanu zvestih tajkunov. Za zdaj se ta model gospodarstva ni izkazal, ker je Madžarska tretja najmanj gospodarsko razvita članica v EU.
Foto: Guliverimage
Predvsem gre za nemške naložbe v avtomobilsko industrijo. V zadnjih treh letih je skušal Orban privabiti tudi južnokorejske in kitajske naložbe v tovarne električnih baterij. Da bi privabil te vlagatelje, je morala Madžarska zagotoviti nizko obdavčenost (le devetodstotni davek na dohodke pravnih oseb), nizko ceno delovne sile ter pomanjkljivo okoljsko in delovnopravno zakonodajo (leta 2018 je bil sprejet t. i. suženjski zakon, ki je omogočil višje nadure za delavce in daljši – do triletni odlog plačila nadur za delodajalce).
Madžarska kot gospodarska polkolonija tujih koncernov
Ta del gospodarstva (ki iz Madžarske dela nekakšno gospodarsko polkolonijo nemških oziroma tujih koncernov) je po mnenju madžarskega političnega analitika in ekonomista Kristofa Szombatija preobsežen in premalo obdavčen. Vprašanje je torej, ali ta tip gospodarstva Madžarski bolj škodi kot koristi. Tujim koncernom vsekakor koristi.
Drugi del gospodarstva je po Szombatiju domači sektor, zgrajen na državnih subvencijah, ki pa nima veliko spodbud za inovacije. Tukaj je treba dodati še Orbanovo klientalistično tajkunsko omrežje, ki je financirano tudi z denarjem iz evropskih skladov.
EU je vir madžarske blaginje, a kljub temu Orban udriha po njej
Leta 2022 je izbruhnila vojna v Ukrajini, ki je predstavljala energetski šok za Madžarsko (kot tudi za druge države), za povrh pa je EU Madžarski zamrznila 20 milijard evrov iz evropskih skladov zaradi Orbanovega kršenja vladavine prava. Za vse t. i. tranzicijske pokomunistične države so evropske milijarde zelo pomemben del gospodarstva, zato je zamrznitev sredstev zelo udarila Madžarsko. Inflacija je poskočila (presegla je tudi 20 odstotkov) in padec življenjske ravni je bil občuten.
Tako kot vse druge pokomunistične tranzicijske države je tudi Madžarska dvigala svojo življenjsko blaginjo s pomočjo denarja EU (neka Danka je na omrežju X pred dnevi zabrusila, da bi bila Madžarska brez danskega, tj. denarja bogatih članic EU, na isti ravni kot Srbija). A hkrati je Orban udrihal po Bruslju in EU ter tako retorično “grizel” evropsko roko, ki ga je hranila. Na fotografiji: Fideszovi plakati proti Georgeu Sorosu, Evropski komisiji (takrat jo je vodil Jean-Claude Juncker) in Bruslju.
Foto: Guliverimage
Glede na to, kako so bile evropske milijarde, ki jih je Madžarska dobivala zaradi svoje gospodarske nerazvitosti, pomembne za madžarsko gospodarsko in socialno stabilnost, je seveda vprašanje, zakaj je Orban iz Madžarske naredil iliberalno državo (model, ki ga je prvič predstavil leta 2014) in se s tem vrednostno izključil iz EU. Zakaj je, čeprav je Madžarska in s tem tudi Orbanova oblast bila odvisna od evropskega denarja (tj. iz denarja razvitih zahodnih in severnih članic EU), tako udrihal po Evropi oziroma EU.
Orban stavi na zaton Evrope in vzpon Vzhoda?
Geopolitična analitičarka Ines Burrell se je v mediju Persuasion podobno spraševala, kako namerava Madžarska dostopati do blaginje, katere največji vir je EU, če hkrati destabilizira celotno strukturo EU. Krastev je za Equator dejal, da je bilo v ozadju Orbanovo prepričanje, da Zahod upada, Vzhod, zlasti Kitajska, pa se vzpenja. Orbanova gospodarska politika naj bi bila v celoti zgrajena na tej stavi. V zadnjih treh letih je Kitajska v Madžarsko investirala več kot v Nemčijo in Francijo skupaj, tudi pravi Krastev.
Krastev prav tako spomni, da je bilo Orbanovo sporočilo, ko se je med migrantsko krizo postavil v središče evropske politike, preprosto: “Vzhod (tj. vzhodni del Evrope oziroma EU, op. p.) ne bo več posnemal Zahoda. Zdaj bo Zahod posnemal nas.” Bolgarski analitik je prepričan, da vse to izhaja iz globljega nezadovoljstva Madžarov, ker so bile spremembe po zlomu komunizma v Evropi leta 1989 izključno enosmerne: Zahod se ni spremenil, Vzhod ga je moral posnemati.
Zamere do Evrope in Zahoda v madžarskem kolektivnem spominu
Vprašanje je, ali lahko Orbanovo politiko do EU pojasnimo zgolj zaradi zamer, povezanih z zlomom komunizma in posledično tranzicijo. Mimogrede, zdaj je že malo pozabljeno, da je Budimpešta po padcu komunizma za nekaj časa dobila vzdevek evropske prestolnice pornografije. Del zgodovine, ki se je konservativni Madžari zdaj verjetno ne spominjajo radi.
Madžarske zamere proti Evropi, ki so morda v ozadju Orbanovega nasprotovanja liberalnemu Zahodu, koreninijo že v trianonski travmi, tj. v Trianonskem sporazumu leta 1920.
Foto: commons.wikimedia.org
V madžarskem kolektivnem spominu je veliko vzgibov za zamere do zahoda Evrope. Številni verjetno niso preboleli, da jih je Zahod pustil na cedilu leta 1956, ko so sovjetski tanki zatrli madžarsko revolucijo. Ne moremo mimo madžarske kolektivne trianonske travme oziroma za Madžare vsiljenega Trianonskega sporazuma iz leta 1920, za katerim so stali Britanci in Francozi.
Oživitev turanizma: Orban Madžarsko popelje v skupnost turških držav
Če gremo še globlje, lahko pridemo do ideologije turanizma, ki je sama po sebi protievropska in protizahodna. Čeprav je madžarščina del ugrofinskih in ne turških jezikov, genetsko pa so današnji Madžari več ali manj potomci Slovanov, ki so v panonski nižini po prihodu prvotnih Madžarov prevzeli jezik nomadskih zavojevalcev iz evrazijskih step, se je v 19. stoletju (ko jezikoslovna znanost še ni bila tako razvita, genetske znanosti pa še ni bilo) razširilo med Madžari prepričanje, da so del turških narodov. Ta ideologija, poimenovana turanizem, je bila značilna zlasti za madžarske nacionaliste.
V Orbanovi Madžarski je ideologija turanizma zopet zaživela (še bolj je turanizem poudarjala stranka Jobbik). Leta 2014, tj. v letu, ko je Orban začel govoriti o iliberalni državi, je Madžarska postala opazovalka v Organizaciji turških držav. Če se je v Evropi skušal Orban prikazati kot varuh krščanske zahodne civilizacije, je voditeljem turških držav (te so vse večinsko muslimanske) napovedoval zaton Zahoda.
Zavezništvo z Moskvo kot del Orbanovega obrata na Vzhod?
Morda je v njegovem prepričanju, da bo Vzhod prevladal nad Zahodom, tudi iskati njegovo zavezništvo z Rusijo, državo, ki je razpeta med Evropo in Azijo (tako kot so v svojem kolektivnem spominu med Evropo in Azijo miselno razpeti tudi številni Madžari zaradi evrazijskega izvora prvotnih Madžarov). Rusija je pod Vladimirjem Putinom še pred Madžarsko postala do zahodnega liberalizma sovražna iliberalna država in tako zgled za Orbana.
Orban se je pri oblikovanju svoje iliberalne države zgledoval po Putinovi Rusiji. Na koncu so madžarski volivci zavrnili Orbanovo vzhodno politiko, tj. povezovanje z Vzhodom oziroma Rusijo.
Foto: Guliverimage
Volitve 12. aprila so bile tako tudi zavrnitev Orbanovega zavračanja Evrope in približevanja evrazijski Rusiji. Madžari so seveda opazili gospodarsko nazadovanje in večanje revščine. Zavedajo se tudi, da je po včlanitvi v EU na sto tisoče Madžarov s trebuhom za kruhom odšlo na Zahod – zlasti v Nemčijo, Avstrijo in Veliko Britanijo. Prvi so to težavo skušali politično izkoristiti v stranki Jobbik pred volitvami leta 2018, ko so precej nerealno zahtevali t. i. plačno unijo, tj. da so v vseh članicah EU plače enake.
Orbanov svet iluzij trči ob realnost
Če sklenemo: lahko živiš v svetu prividov oziroma iluzij, a te se prej ali slej razblinijo. Oziroma kot je svojo analizo Madžarske po padcu Orbana naslovil medij Forbes: Realnost je vrnila udarec: padec madžarske poresnične (ang. post-truth) dobe.
Nekateri analitiki (Mary Harrington v britanskem Unherdu ali Ross Douthat v New York Timesu) trdijo, da to še ne pomeni konca desnega populizma, ker so vse strukturne težave, ki so ga povzročile, še tukaj – množične migracije, padec rodnosti v razvitih državah, deindustrializacija in digitalna anomija (odsotnost družbenih norm v digitalnem svetu). A dejstvo je, da za zdaj utopični desnici, če jo tako imenujemo, ni uspelo rešiti nobene od teh težav (ne na Madžarskem ne v ZDA in ne na Poljskem …), je pa vzbujala iluzijo, da je to počela.