Obenem pa so poudarili tudi, da besedila ohranjajo specifičen kulturni pečat, ki jih razlikuje v mednarodnem prostoru.
Oglas
Predstava Tekst telesa je bila krstno uprizorjena 27. marca 2026 na 56. Tednu slovenske drame. Na fotografiji je izsek predstave na gostovanju na Malti. Foto: Jake Gialanza
Med 16. in 22. aprilom je na Malti potekal mednarodni gledališki festival manjših evropskih jezikov DoSEL. Gre sicer za projekt sodelovanja, ki prispeva k ohranjanju kulturne in jezikovne raznolikosti v evropskem kulturnem prostoru, zlasti na področju dramatike in gledališča. Prizadeva si za izboljšanje pogojev za nadnacionalno ustvarjanje, prevajanje in uprizarjanje evropske dramatike, napisane v manjših evropskih jezikih in poteka že od leta 2024.
Umetniški vodja Teatra Malta Sean Buhagiar na slovesnosti ob odprtju. Foto: Maša Pirc/PGK
Projekt izvajajo Prešernovo gledališče Kranj (PGK), ki je tudi vodja projekta, Nacionalna agencija za uprizoritvene umetnosti z Malte, gledališči Arriaga Antzokia in Sala Beckett iz Španije (Baski in Katalonci), Hrvaško narodno gledališče v Zagrebu, Estonska gledališka agencija, Narodno gledališče Kosova in Narodno gledališče Ivana Vazova iz Bolgarije.
PGK se je na Malti predstavil z uprizoritvijo Tekst telesa avtorice in Grumove nagrajenke Anje Novak – Anjute, v režiji Tjaše Črnigoj. V Teatru Manoel, ki je tudi najstarejše gledališče na Malti (1731), je predstava navdušila tuje občinstvo, pri tem pa se je pokazala raznolikost dramaturško-režijskih t. i. gledaliških smernic v drugih, v DoSEL-u sodelujočih evropskih državah. Ravno zaznava raznolikosti je pripeljala do razmisleka in pozneje do pogovora na samem dogodku o tem, kako pravzaprav gledališča delujejo, kako pridejo v stik z novimi dramskimi besedili in kdaj (če) jih uprizorijo.
Kako delujejo gledališke prakse v posameznih državah?
Udeleženci so poudarili, da prevodi pogosto nastajajo nesistematično in brez dolgoročne strategije. Foto: Jake Gialanza
Mednarodni gledališki projekt, ki povezuje partnerje iz različnih evropskih držav, razkriva tako raznolikost gledaliških sistemov kot tudi njihove skupne težave. Kot je poudaril direktor Prešernovega gledališča Kranj (PGK) Rok Bozovičar, projekt združuje zelo različne institucije – od nacionalnih gledališč do neodvisnih producentov in agencij – kar je hkrati prednost in izziv. “Povezuje nas prav ta raznolikost,” je povedal. Ob tem pa je opozoril na sistemske razlike, denimo pri prevajanju in dostopnosti besedil: te so v nekaterih državah bolj razvite kot v drugih. Ob tem je Bozovičar priznal, da si v Sloveniji morajo predvsem avtorji sami zagotoviti prevode. “Bili pa smo uspešni pri dveh razpisih za prevajalske prispevke in tako prevedli dramo Milana Ramšaka Markoviča in Jake Smerkolja Simonetija,” je pojasnil.
Eden ključnih poudarkov projekta je namreč prav mednarodni pretok dramskih besedil, ki ostaja ena največjih ovir sodobnega gledališča. Udeleženci so poudarili, da prevodi pogosto nastajajo nesistematično in brez dolgoročne strategije.
Kot je pojasnil Mladen Alexiev iz nacionalnega gledališča Ivan Vazov v Sofiji, imajo trenutno na programu 65 tekočih uprizoritev, kar polovica od teh pa je bolgarskih. “Bolj ali manj vemo, kaj se ustvarja v lokalnem okolju, katera imena so v obtoku, seveda pa se posvečamo tudi iskanju zanimivih avtorjev, upajmo, da tudi novih odkritij, vendar to ni nujno cilj tega projekta,” je še dodal za MMC.
Sala Beckett je med sodelujočimi gledališkimi institucijami edina organizirana kot zasebna ustanova. Kot je pojasnil Victor Muñoz, sicer prejemajo nekaj javnega financiranja. “Mislim, da je to tudi najmanjše gledališče med vsemi, ki sodelujejo v projektu.” Gledališče je bilo ustanovljeno leta 1989 in je delovalo do leta 2016. “Bili smo majhno gledališče s približno 70 sedeži. Leta 2016 smo se preselili v veliko večje gledališče in zdaj imamo dva odra, enega s približno 200 in drugega s približno 120 sedeži,” je pojasnil zgodovino gledališča in dodal, da uprizarjajo samo sodobne igre in načeloma nobenih klasičnih dramskih besedil.
“Najboljše sodobne drame govorijo o človeških izkušnjah, ne o nacionalnih stereotipih,” je bilo slišati v razpravi. Foto: Maša Pirc/PGK
Projekt DoSEL, srečanje PEN, razstave: fotografa Nicka Brandta, Vladimirja Makuca, Si vis pacem …; projekt Material Bar na sejmu oblikovanja v Milanu
Na pogovoru za novinarje je bilo jasno, da je katalonsko gledališče kljub svoji majhnosti dobro organizirano in željno novih avtorskih besedil, kar je Muñoz pozneje tudi potrdil za MMC. “Že dlje časa zelo dejavno sodelujemo na mednarodni ravni, zato smo v stalnem stiku s tujimi partnerji. Lahko rečem, da smo z leti vzpostavili pomembno mrežo gledaliških strokovnjakov. Vsaki dve do tri leta si prizadevamo organizirati cikel odrskih branj sodobnih tujih dram. Ob tem se praviloma obrnemo na angleške kolege z vprašanjem, ali nam lahko priporočijo dve ali tri kakovostne drame, ki so bile v zadnjih letih premierno uprizorjene. Na podoben način sodelujemo tudi s francoskimi, nemškimi in drugimi strokovnjaki,” je pojasnil in dodal, da se včasih zgodi, da kdo naleti na zanimivo dramo ali dramatika, začne podrobneje raziskovati njegovo oziroma njeno delo in se nato odloči za uprizoritev enega izmed njegovih ali njenih besedil.
Kot so sogovorci sicer večkrat poudarili, je “kroženje prevedenih besedil” eden osrednjih problemov, skupaj z gostovanji in pomanjkanjem dostopnih baz podatkov. V tem kontekstu je praksa Estonske gledališke agencije (Estonian Theatre Agency) izstopajoča, saj sistematično razvija prevode in upravlja obsežno digitalno bazo dramskih del, ki je dostopna gledališkim ustvarjalcem.
Estonian Theatre Agency se od drugih gledaliških institucij razlikuje predvsem po tem, da sama ne producira predstav. Kot je poudarila Karin Allik, “smo agencija, ki se ukvarja z dramaturgijo, gledališko statistiko, informacijami o gledališču in avtorskimi pravicami”, brez lastnega ansambla ali gledališča. Njihova vloga je tako predvsem povezovalna in podporna znotraj estonskega gledališkega prostora.
Sorodna novica
Prevedene slovenske drame na enem mestu – za lažji preboj naše ustvarjalnosti v tujino
Pri izboru predstav za mednarodno predstavitev se ne osredinjajo nujno na besedila, primerna za prenos v tujino, temveč na sodobne uprizoritvene prakse. Tokrat so izbrali manjšo produkcijo kot primer nove dramaturgije, ki odraža aktualne estetske in vsebinske trende v estonskem gledališču. “Izbrali smo dober primer nove dramaturgije, ki kaže, kaj je trenutno pomembno,” je povedala, pri čemer je dodala, da je manjša zasedba tudi praktična za gostovanja; predstava bo po vsej verjetnosti z avtorjem Martom Kangrom nadaljevala pot po Evropi.”
Pomemben del njihovega dela je tudi prevajanje. Poseben umetniški svet pregleduje prevode, namenjene estonskim odrom ter odloča o odkupu pravic in nadaljnji distribuciji. Agencija prevode pogosto naroča tudi ob mednarodnih dogodkih, kot je Gothenburg Book Fair, kjer izbrana dela dodatno promovirajo. Kot je še pojasnila, prevajanje sprožijo predvsem takrat, “ko vemo, da ga bomo lahko tudi dejansko distribuirali”, pogosto pa sodelujejo tudi z gledališči pri pripravi prevodov za predstavitvene programe mednarodnim strokovnjakom. Pojasnili so, da imajo tudi oni, podobno kot Katalonci, približno 14.000 besedil, ki so dostopna na spletu. Za primerjavo: Slovenci lahko od leta 2015 digitalno ponudimo 76 prevedenih besedil.
Slovenska dramatika kot izziv za sodobno gledališče
Ob koncu projekta bo izšla zbirka 24 prevodov dramskih besedil
Projekt DoSEL ne prinaša le konkretnih rezultatov, kot so prevodi in publikacije, temveč predvsem odpira prostor za neposredno sodelovanje. Delavnice, na katerih dramatiki in prevajalci sodelujejo v živo, so se izkazale za posebej dragocene. “Običajno sodelujemo po elektronski pošti, tukaj pa prvič zares skupaj rešujemo probleme,” so poudarili sodelujoči. Takšen način dela ne izboljšuje le kakovosti prevodov, temveč spodbuja tudi nove ustvarjalne pristope.
Pomemben vidik projekta je tudi podpora mladim dramatikom. V številnih državah nagrade in javni razpisi še vedno predstavljajo glavni mehanizem, ki avtorjem omogoča preboj do uprizoritve, vendar to ni samoumevno. Kot so poudarili sodelujoči, nagrade sicer povečujejo vidnost, ne zagotavljajo pa produkcije. Projekt tako deluje kot dodatna platforma, ki izbranim avtorjem omogoča mednarodno vidnost, sodelovanje na delavnicah in vključevanje v širšo evropsko mrežo.
Projekt ne ponuja enotnih rešitev, temveč predvsem vzpostavlja mrežo sodelovanja. Prav osebni stiki in nove povezave med institucijami so po mnenju sodelujočih njegova največja vrednost. Kot so poudarili, rezultati niso le v objavljenih prevodih, temveč v dolgoročnih partnerstvih, ki lahko vodijo tudi do prihodnjih koprodukcij in uprizoritev po Evropi. Foto: Maša Pirc/PGK
Ob tem se odpira tudi vprašanje identitete sodobne dramatike. Medtem ko nekateri sistemi še vedno pričakujejo poudarjanje nacionalnih tem, se ustvarjalci vse bolj nagibajo k univerzalnim zgodbam. “Najboljše sodobne drame govorijo o človeških izkušnjah, ne o nacionalnih stereotipih,” je bilo slišati v razpravi. Kljub temu pa ostaja pomembno, da besedila ohranjajo specifičen kulturni pečat, ki jih razlikuje v mednarodnem prostoru.
Projekt tako ne ponuja enotnih rešitev, temveč predvsem vzpostavlja mrežo sodelovanja. Prav osebni stiki in nove povezave med institucijami so po mnenju sodelujočih njegova največja vrednost. Kot so poudarili, rezultati niso le v objavljenih prevodih, temveč v dolgoročnih partnerstvih, ki lahko vodijo tudi do prihodnjih koprodukcij in uprizoritev po Evropi.
Eden najpomembnejših ciljev projekta DoSEL je tako povečati mednarodno prepoznavnost in dostopnost dramskih del, izvirno napisanih v manjših evropskih jezikih, ter pogostost njihovih uprizoritev. “Prvi prikaz predstav v manjših evropskih jezikih smo pripravili lani v okviru Mednarodnega programa DoSEL na 55. Tednu slovenske drame v Kranju in jeseni v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer se je predstavilo šest različnih uprizoritev iz Španije, s Kosova, Malte, iz Bolgarije in Slovenije. Na Malti pa so se predstavile štiri uprizoritve: Carmel S. Aquilina in Teatru Malta: Zmaga leteče ribe (Malta), Anja Novak – Anjuta & Prešernovo gledališče Kranj: Tekst telesa (Slovenija), Espi Tomičić in Hrvaško narodno gledališče v Zagrebu: Bodi vedno kot zmaj (Hrvaška) ter Mart Kangro in Gledališče Von Krahl: Medij (Estonija),” so pojasnili v PGK-ju in dodali, da so bile vse predstave izvedene v izvirnem jeziku z angleškimi nadnapisi.
Ob koncu projekta bo objavljena zbirka 24 prvih prevodov dramskih besedil. Besedila, izvirno napisana v albanščini, baskovščini, bolgarščini, katalonščini, hrvaščini, estonščini, malteščini in slovenščini, bodo prevedena v enega od večjih evropskih jezikov (nemščino, francoščino ali angleščino) ter enega od manjših evropskih jezikov. Prevedena besedila bodo vključena tudi v zbirko sodobne evropske dramatike, sestavljene in kurirane s podporo mreže European Theatre Convention.
“Gostovanje na mednarodnem festivalu DoSEL na Malti, pa tudi celotno vodenje tega projekta, je za Prešernovo gledališče Kranj pomembno priznanje našemu gledališču in slovenski dramatiki. Izredno me veseli, da je predstava v dialogu z mednarodnim občinstvom sprožila tako močan odziv in odprla prostor za razmislek o intimnih izkušnjah, ki jih obravnava. Poleg tega je intenziven in bogat spremljevalni program pokazal pomembnost takšnih projektov za ustvarjalke in ustvarjalce ter njihove kulturne kontekste in potrdil, kako nujno je povezovanje evropskih gledališč za večjo prepoznavnost in razvoj dramatike manjših jezikov v mednarodnem prostoru,” je povedal Bozovičar in za MMC dodal, da si želi s projektom nadaljevati tudi v prihodnje in nadgraditi sam program.
Foto: Maša Pirc/PGK
Foto: Maša Pirc/PGK
Foto: Maša Pirc/PGK
Foto: Maša Pirc/PGK
*Novinarka Taja Lesjak Šilak je Mednarodni gledališki festival manjših evropskih jezikov DoSEL na Malti obiskala na povabilo Prešernovega gledališča Kranj.
Oglas