V živo – TV Slovenija 1
Poleg zaposlovanja funkcionarjev in zaposlenih na zaupanje se v Tarči sprašujejo tudi o tem, kakšna vlada prihaja, kdo bo imel v denarnici več in kdo manj in ali bo v prihodnjih letih, ko se bo varčevanju težko izogniti, bolje sedeti v opoziciji kot v vladi.
Oglas
Gostje Tarče so ministra Alenka Bratušek in Luka Mesec iz odhajajoče vlade, iz nove ekipe pa Marko Lotrič in Tadej Ostrc. Za koga prihajajo boljši in za koga slabši časi, komentirata ekonomista Mojmir Mrak, sindikalist Gorazd Kovačič in podjetnik Marko Verdev.
Foto: Zajem zaslona, Televizija Slovenija
Kako bomo varčevali? Bo kdo kljub varčevanju celo na boljšem?
“Po predvolilnih bombončkih stroga fiskalna dieta.” Takšne naslove lahko zadnje dni beremo v slovenskih medijih. Zdi se skoraj neverjetno. Pred le nekaj meseci, v evforiji prazničnega decembra, ni bilo ne duha ne sluha o zategovanju pasu, svoj prispevek začenja novinar Tarče Žan Dolajš.
“Ja, jaz verjamem, da je današnji žur še toliko bolj sladek, ker ste danes dobili božičnice. Hej! In ne pozabi, ne pozabi … Uni tadrugi vam jo bo pobral, če ne greste na volitve ,” je takrat dejal odhajajoči predsednik vlade Robert Golob. Mnogi so uvedbo obvezne božičnice – in to praktično čez noč – označili za nevaren ekonomski populizem, ki lahko zamaje javne finance.
Minister za finance Klemen Boštjančič je na tiskovni konferenci na vprašanje, ali je zanje v proračunu dovolj denarja, septembra lani odgovarjal: “V proračunu je ali pa ni dovolj denarja … Proračun je kompleksna stvar …” Tri tedne po volitvah pa je njegovo ministrstvo razposlalo dopise, v katerih poziva porabnike javnih financ, naj predstavijo varčevalne ukrepe.
Golobova vlada se je namreč na svoji zadnji redni seji seznanila s poročilom o stanju javnih financ, ki ga zahteva Bruselj, in ugotovila, da “osnutek poročila vključuje tudi ocene fiskalnih agregatov za leto 2026, ki kažejo odstopanja od fiskalnih zavez.”
V praksi to pomeni, da bo treba varčevati. Projekcije kažejo, da bi lahko ob neukrepanju javnofinančni primanjkljaj v naslednjih letih presegel dovoljeno mejo treh odstotkov BDP-ja.
Finančni analitikin novinar časopisa Delo Karel Lipnik pravi: “Resna situacija bo postala, ko se bodo gospodarske razmere poslabšale. Mi smo nekako v stanju polne zaposlenosti v Sloveniji, gospodarska rast še vedno obstaja, davčni prilivi so še vedno stabilni. Takoj ko se bo to obrnilo, pa se bo pojavil problem, ker ne bo mogoče zmanjšati izdatkov in mi imamo zdaj pri polni zaposlenosti velik proračunski primanjkljaj.”
Kdo ima rešitev?
Desni trojček pravi, da ima rešitev: Interventni zakon za razvoj Slovenije, ki milo rečeno naslavlja marsikaj. Od davkov, s.p.-jev, dela zdravnikov, do prispevka za dolgotrajno oskrbo. “V ospredje postavljamo ključne rešitve, ki jih Slovenija v tem trenutku najbolj potrebuje,” je na omrežju X objavil Jernej Vrtovec, predsednik NSi-ja.
Je čas res pravi? Zakon, ki prinaša številne davčne razbremenitve, bi po ocenah stroke državi na leto odnesel še za kakšno milijardo evrov pobranih davkov. Če se uresniči takoj in v celoti, bi to pomenilo izjemno breme za že tako načete javne finance. To je posredno priznal tudi prvak SDS-a, okoli katerega se več kot očitno gradi nova desna koalicija. “Zdaj po vsem tem kaosu in po vseh teh luknjah v javnih financah ob rekordno visokih davkih, verjamem, da se veselijo opozicije. Da bo nekdo drug reševal to, ” je Janez Janša, predsednik SDS-a dejal 20. aprila lani.
Tu pa so še deli zakona, ki sprožajo polemike. Poglejmo razvojno kapico, ki ji mnogi pravijo kar menedžerska kapica, saj bi koristila manj kot odstotku delovno aktivnih. Vsi socialni prispevki bi se po predlogu desnega trojčka plačevali le do višine bruto plače 7500 evrov.
Kaj to pomeni v praksi? Vsi, ki zaslužijo manj kot 7500 evrov bruto, tega ukrepa sploh ne bi čutili.
Primeri: Nič sprememb za programerja, 7 tisoč evrov prihranka za direktorja banke
Primeri: Programer, ki ima 5000 evrov bruto plače, danes plača okoli 1.105 evrov prispevkov. S takšno kapico se zanj ne spremeni prav nič.
Predsednik državnega zbora, ki bo po realizaciji plačne reforme zaslužil 8.821 evrov bruto, bi plačal 292 evrov manj socialnih prispevkov na mesec.
Tisti z najvišjimi plačami pa bi “pošteno profitirali”. Direktor banke, ki na mesec brez nagrad zasluži 63.500 evrov in zdaj od tega plača okoli 14 tisoč evrov prispevkov, bi s kapico po novem plačal le 1.600 evrov prispevkov. Na mesec bi prihranil kar dobrih 12 tisoč evrov. Del tega bi mu sicer država nato pobrala z dohodnino. A vsak mesec bi v njegovem žepu ostalo kar okoli 7 tisoč evrov več.
“Po naši oceni bi naslov tega zakona moral biti: da bodo bogati imeli še več in podnaslov: nič za mlade in nič za povprečnega človeka,” je na tiskovni konferenci pred dnevi zakon komentirala Alenka Bratušek iz Gibanja Svoboda.
Primer ukrepa za povprečnega državljana: prihranek 1, 21 evra
Ukrep za povprečnega človeka je znižanje davka na dodano vrednost za 15 osnovnih živil na 5 odstotkov. Odšli smo v trgovino in nakupili večino izdelkov s seznama teh osnovnih živil. Kruh, piščančje meso, sladkor, jajca, mleko sir, krompir in tako naprej. Za vseh 12 artiklov so nam obračunali 9,5-odstotni davek. Plačali smo 29 evrov in 42 centov. In če bi bil davek zgolj 5 odstotni? Za nakup bi odšteli 28 evrov in 21 centov. Prihranek: 1,21 evra. Za ta denar je danes že težko dobiti kavo.
Država pa takšne spremembe meri v 100 milijonskih davčnih izpadih. “Pred dvema mesecema se še nismo pogovarjali o stanju javnih financ. Zdaj obema političnima opcijama to stanje nekako ustreza. Desni zato, da lahko opozori na to, kaj je delala pretekla vlada, levi opciji pa, da opozori, da davkov ni mogoče znižati. Žal imata obe strani prav,” pa dodaja finančni analitik Karel Lipnik.
Foto: Zajem zaslona, Televizija Slovenija
Kljub kritični javnofinančni situaciji pa nekatere poteze odhajajočih ministrov vzbujajo sum o nesmotrni porabi. Novinar Tarče Klemen Košak poroča o primerih več zaposlitev, pri katerih se postavlja vprašanje, ali so namenjene boljšemu delovanju javne uprave ali reševanju strankarskih kadrov.
22. marca je na volitvah kandidirala tudi Lelja Hasić. Lejla Hasić ni prišla v državni zbor, a dobra dva tedna pozneje, 7. aprila se je za nedoločen čas zaposlila na ministrstvu za okolje. Še pozneje, 13. aprila, se je na ministrstvu za kulturo zaposlila neuspešna kandidatka Levice Michaela Selmani. 15. aprila pa se je na ministrstvu za kohezijo, ki ga vodi Aleksander Jevšek iz SD-ja, zaposlil nekdanji poslanec SD-ja Franc Trček. Vsi trije so bili prej zaposleni na zaupanje. Če ne bi bili tik pred zdajci zaposleni za nedoločen čas, bi se morali ob menjavi ministra posloviti.
Gre za redno prakso ob menjavi oblasti, pravijo na komisiji za preprečevanje korupcije. Pred nekaj leti so analizirali, v kolikšni meri so odhajajoče vlade svojim kadrom zagotovile varne službe. “Ugotovili smo, da je to praksa vseh vlad, ki smo jih raziskali, in pa tudi, da število oseb, ki so bile na ta način zaposlene potem za nedoločen čas, tako funkcionarjev kot oseb na zaupanje, narašča,” je za Tarčo povedala Tina Divjak, namestnica predsednice KPK-ja.
Podatki, ki so jih zbrali na Tarči, kažejo, da slovo Golobove vlade ne bo izjema. Na ministrstvu za okolje, ki ga vodi Bojan Kumer iz Svobode so letos poleg Lejle Hasić za nedločen čas zaposlili tudi vodjo Kumrovega kabineta Kristino Sever. Po neuradnih informacijah pa je v teku tudi postopek za zaposlitev Andreja Gnezde, ki je bil do zdaj zaposlen za določen čas na mestu direktorja direktorata za podnebne politike.
Na ministrstvu za kulturo, ki ga vodi sokoordinatorica Levice Asta Vrečko, pa sta se poleg Michaele Selmani letos zaposlila še Kim Komljanec in Marko Sraka. Vsi so bili prej zaposleni na zaupanje in vsi so vsaj enkrat kandidirala za Levico.
Podobne primere je najti tudi pri stranki SD, še poroča Košak. Na ministrstvu za zunanje zadeve, ki ga vodi Tanja Fajon so letos za nedoločen čas zaposlili nekdanjo predsednico podmladka SD-ja Dašo Windischer in zdajšnjega predsednika nadzornega sveta podmladka Gašperja Fermeta. Oba sta bila na ministrstvu najprej zaposlena na zaupanje ministrice.
Na ministrstvih trdijo, da zaposlujejo na podlagi kompetenc in po izvedbi zakonitega postopka. Tudi na KPK-ju opozarjajo, da niso vse takšne zaposlitve sporne.
“Dejstvo pa je, da so pač vsi ti postopki podvrženi velikemu število različnih korupcijskih tveganj. V prvi vrsti je to seveda nepristranskost, da ima oseba neka avtomatsko prednost ali da nekdo vpliva, ustvarja nek pritisk, da kandidacijska komisija, na primer, podpre določeno osebo in podobno,” pravi Tina Divjak.
Pri tem to niso vsi znanih primeri iz letošnjega leta, saj je bilo precej prehodov iz zaposlitev na zaupanje v zaposlitve za nedoločen čas že v prejšnjih letih mandata odhajajoče vlada. Poleg tega mandata še ni konec.
Oglas