Že kmalu po začetku vojne proti Iranu, ki sta jo ZDA in Izrael sprožila 28. februarja, so se pojavile napovedi, da bo vojna okrepila moč Iranske revolucionarne garde, zadnje informacije pa to le še potrjujejo. Glede na to, da je iranska revolucionarna garda zelo radikalna in nepopustljiva, je to slaba novica za Donalda Trumpa, če s pogajanji misli resno.
Iranska revolucionarna garda (njeno uradno ime je Vojska varuhov) je nastala leta 1979 kot oborožena pest islamske revolucije, ki jo je vodil veliki ajatola Ruhola Homeini. Iranska revolucionarna garda se je v poznejših letih še zelo okrepila, tako da so jo nekateri poznavalci imeli za glavni steber oblasti že pred ameriško-izraelsko vojno proti Iranu.
Zagovorniki trde linije
Revolucionarna garda in njeni voditelji zagovarjajo trdo linijo v vojni z ZDA in Izraelom. Kot piše švicarski medij Aargauer Zeitung, ni več skrivnost, da je novo iransko vodstvo neenotno. V pripravah na prvi krog pogajanj z ZDA v Islamabadu se je namreč 77 članov iranske delegacije tako srdito spopadlo med seboj, da so pakistanski gostitelji več časa posvetili posredovanju znotraj iranske delegacije kot med ZDA in Iranom.
Dejstvo je, da je znotraj delegacije nastal razkol med diplomati, ki so pripravljeni na kompromise, in brezkompromisnimi ideološkimi trdolinijci. A to je odraz velike sistemske spremembe, ki se dogaja v Iranu. In ta sprememba še zdaleč ni dokončana, piše švicarski medij.
Iranski tabori moči
Več kot štiri desetletja je Islamska republika delovala kot hibridni sistem: klerik na vrhu – nazadnje več kot 37 let ajatola Ali Hamenej – je deloval kot nekakšen razsodnik med različnimi tabori moči: duhovščino, vojsko, tehnokrati in ideologi.
Uradno je na čelu vrhovni voditelj Modžtaba Hamenej, za katerega pa se ugiba, da je morda že mrtev ali vsaj hudo poškodovan. V tem vakuumu moči se je okrepila že tako velika moč iranske revolucionarne garde. Na fotografiji: podpornica iranske klerikalne oblasti nosi risbo z obrazom Modžtabe Hameneja.
Foto: Guliverimage
To ravnovesje moči je bilo porušeno s Hamenejevo smrtjo v izraelskem zračnem napadu konec februarja. Njegov sin Modžtaba Hamenej je bil imenovan za njegovega naslednika, vendar ga v javnosti še niso videli.
Je Modžtaba Hamenej sploh še živ? Gardistom je vseeno.
“Povsem mogoče je, da ni več živ,” meni poznavalec razmer v Iranu Ali Vaez. Za revolucionarno gardo to za zdaj ni težava: zanjo trenutno ni pomembno, ali je Modžtaba Hamenej mrtev ali živ.
Po mnenju večine poznavalcev Irana je iranska revolucionarna garda v vakuumu moči, ki ga je ustvarila Hamenejeva smrt, prevzela dejanski nadzor nad državo. Ne z državnim udarom, temveč v skladu z logiko vojne: kdor se bori, poveljuje. Kdor poveljuje, odloča.
Kdo so ključni odločevalci v Iranu
Med svojimi mediacijskimi obiski v Teheranu je načelnik pakistanske vojske Asim Munir ignoriral iranskega predsednika Masuda Pezeškiana (ta je v iranskem sistemu v bistvu predsednik vlade) in se srečal izključno z generali revolucionarne garde.
Iranska revolucionarna garda ima tudi mornarico. Na fotografiji iz leta 2020 vidimo hitre čolne, ki jih zdaj gardisti uporabljajo pri oviranju ladijskega prometa skozi Hormuško ožino.
Foto: Guliverimage
Med ključnimi osebnostmi iranske oblasti sta zdaj general Ahmad Vahadi in general Mohamed Bgaher Zolgadr, ki kot sekretar Sveta za nacionalno varnost usklajuje iransko vojsko, obveščevalne službe in zunanjo politiko, hkrati pa ima odločilno vlogo pri vseh pomembnih odločitvah v zvezi z vojno in notranjo varnostjo.
Veterani vojne z Irakom
Med Munirjevimi sogovorniki je bil tudi Ali Abdolahi Aliabadi, ki je odgovoren za operativno poveljstvo iranske revolucionarne garde v primeru vojne. Ta trdolinijec je Trumpa označil za napadalnega in vojnega hujskača ter prerokoval, da bo ameriška vojska odprla vrata pekla.
Brez blagoslova generalov Aliabadija, Vahidija in Zolgadra, ki so se tako kot vsi drugi visoki iranski vojaški častniki borili v vojni proti Iraku v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ni mogoče sprejeti nobenih političnih in strateških odločitev. Tudi predsednik parlamenta Mohamed Bager Galibaf, ki je vodil iransko delegacijo na pogajanju v Islamabadu, pripada temu taboru moči.
Bo Galibaf postal številka ena v Iranu? Ni nujno.
Galibafa občasno opisujejo kot reformatorja, a je v resnici privrženec trde linije, piše Aargauer Zeitung. “Galibaf je eden zadnjih preživelih starega režima, ki ima vse, kar je potrebno, da postane vodja,” pravi iranski zgodovinar Araš Azizi.
Predsednik iranskega parlamenta Mohamed Bager Galibaf velja za podpornika trde linije in za glavnega kandidata za najpomembnejšo politično funkcijo v državi. A vse bo morda odvisno od tega, kaj bo storila iranska revolucionarna garda.
Foto: Guliverimage
Vendar pa tudi njegov položaj ni popolnoma trden. V očeh skrajno trdolinijskih pripadnikov iranske revolucionarne garde sta tako Galibaf kot iranski zunanji minister Abas Aragči še vedno preveč zmerna. Da se lahko javno oglašata, je predvsem posledica dejstva, da se Trumpova administracija želi z njima pogajati. To jima vsaj za zdaj zagotavlja nekakšno imuniteto, še piše Aargauer Zeitung.
Iranska revolucionarna garda
Iranska revolucionarna garda je bila ustanovljena maja 1979. Je glavna vojaška opora islamski klerikalni oblasti. Je prava vojska, ki jo sestavlja pet vej: kopenska vojska, mornarica, enote komandosov, enote za strateške izstrelke, drone, letalstvo in spopade v vesolju ter paravojaška milica basidž. Ta milica med drugim z nasiljem duši proteste v Iranu.
Ocene, koliko mož ima iranska revolucionarna garda, se razlikujejo in se gibljejo od 190 tisoč do več kot 400 tisoč. Po skrajnih ocenah pa več kot milijon (samo basidž naj bi lahko v skrajnem primeru rekrutiral do 600 tisoč pripadnikov).
Iranska revolucionarna garda ima tudi veliko gospodarsko moč, saj ima med drugim pomembno vlogo v iranskem gradbeništvu in energetiki.
Iran ima poleg revolucionarne garde še redno vojsko, v iranščini znano kot arteš. Redna vojska naj bi imela več kot 400 tisoč vojakov.