Tit Hočevar je dolgoletni igralec ragbija in uspešen poslovnež, ki je vrsto let delal, igral in živel v tujini.
Foto: Matej Podgoršek
Tit Hočevar je živa legenda slovenskega ragbija. Debi v članski reprezentanci je doživel pri 18 letih, 30 let pozneje pa bo zanjo nastopil še zadnjič. S športom, ki pri nas ostaja precej obroben, se je seznanil, ko je odraščal v domovini ragbija v Angliji. Doma je člansko kariero začel pri RK Ljubljana, kjer trenira še danes. Vmes je živel, treniral in igral v Angliji in Nemčiji, kjer si je ustvaril poslovno kariero. Zanj je nekaj povsem običajnega, da gresta služba in ragbi z roko v roki. Igranje za reprezentanco mu je vedno predstavljalo čast, ni se mu bilo težko iz Nemčije voziti na tekme kar z vlakom.
Tit, tekma proti Slovaški bo vaša zadnja, poslovilna tekma, po 30 letih igranja za reprezentanco. Vsaj malo pa bo čustveno, kajne?
Bomo videli, če bo kaj bolj čustvena. Najbrž bo. Upam, da ne preveč. Ne gre toliko zame, saj vsako tekmo igram, da zmagamo kot ekipa. In to bo namen tudi tokrat. To je pravzaprav prvi in glavni namen. Vse ostalo jaz vidim kot postransko, tudi to, da je to moja zadnja tekma za reprezentanco. Mogoče je pa toliko bolj pomembno, da zmagamo, ker ne bo več popravnih izpitov.
Igrate pa tudi še za klub, za RK Ljubljana, tu v Guncljah.
Klubska sezona traja malo dlje. Iz praktičnega vidika je smiselno, da odigram zdaj spomladi, kar je še tekem za klub. Rugby klub Ljubljana je moj klub v Sloveniji. Sem igral tudi drugje, v tujini, ampak v Sloveniji je pa to moj klub.
Tit Hočevar 30 let nosi dres Slovenije.
Foto: Aleš Fevžer
Imate že 48 let. Kaj vas še žene, da še igrate?
Vedno se poskušaš dokazovati. Dokler gre. Sem kar tekmovalne narave. Vedno imam rad en izziv pred sabo. Pravijo, da si toliko dober, kolikor je tvoja zadnja tekma. Vedno poskusiš narediti vse, kar lahko, da bi ekipa zmagala. Včasih uspe, včasih ne uspe. Če igraš tako, da si zadovoljen sam s sabo, je to zadoščenje, tudi če mogoče rezultat ni najboljši. In obratno: lahko tudi zmagaš, pa si še vseeno nezadovoljen, če nisi igral tako, kot si misliš, da si sposoben. Mene pač to žene, da se sam sebi dokazujem. Pa seveda da zmagujemo.
Ker so to še posebej za ragbi zelo zavidljiva leta!
Jaz bi rekel, da skoraj za vsak šport! Mogoče s kakšnimi izjemami. Sicer ni to tekmovanje, kdo bo najdlje zdržal, ampak nisem pričakoval tudi sam, da bom pri tej starosti še igral. Vsako leto sproti vidiš, koliko še lahko narediš, kako si pripravljen, pa se potem odločiš, ali boš še igral ali ne. Zdaj počasi je prišlo do te faze, ko se mi zdi, da ne morem več toliko dodati ekipi. Potem je pa bolje, da kdo drug prevzame mesto.
Tit Hočevar nam je v Guncljah razlagal svojo ragbi zgodbo.
Foto: Matej Podgoršek
Kot pravite: pri 18 letih si niste mislili, da boste 20, 30 let pozneje še igrali.
Seveda ne. Takrat sem bil samo vesel, da sem v reprezentanci. Začneš na klopi in tudi jaz sem prišel s klopi, sem bil rezervni igralec. In potem gledaš naslednjo tekmo, kako bi prišel v prvo ekipo in tako naprej. Taki majhni koraki ne. Seveda si želiš zmagati. Ko si star 18, 19 let, ne gledaš niti kaj bo čez dva meseca, kaj šele čez 15 let. Vzameš to od ene tekme do naslednje in vmes so treningi. Treninge imaš, da se dokazuješ, da kakšnega starejšega vržeš iz ekipe. In tako greš počasi naprej. Niti slučajno pa si nisem mislil, da bom igral tako dolgo. Takrat sem si mislil, če bom zdržal čez 30, bo dobro.
Se spomnite svoje prve reprezentančne tekme?
Seveda se spomnim, vsak se spomni svoje prve tekme. Razen če je slučajno dobil na prvi tekmi pretres, da se zaradi tega ne spomni. Jaz mislim, da sem imel to srečo, da tega nisem doživel ravno na prvi tekmi. Pa moram reči, da na nobeni reprezentančni tekmi, vsaj kolikor se spomnim. Da, debitiral sem na Dunaju proti Avstriji, ampak na žalost smo tisto tekmo izgubili.
Ko ste že omenili pretrese: kako je bilo v vaši karieri s poškodbami?
Mislim, da sem kar dobro odnesel, tudi zato pa lahko toliko časa igram. Kar se tiče pretresov: imel sem enega malo hujšega. To je bilo na klubski tekmi v Makarski, ampak tega je zdaj že 25 let. Drugače pa razen teh normalnih udarcev in kakšnih zvitih gležnjev nisem imel kakšnih hujših poškodb. Po vsaki poškodbi, tudi če je manjša, je veliko dela, da se vrneš. Če je pa kaj hujšega, je pa to toliko težje. Zato tudi tisti, ki so imeli manj sreče s poškodbami, niso tako dolgo vztrajali.
V pogovoru za Siol Sportal se je Tit Hočevar ozrl nazaj na svojo bogato kariero.
Foto: Matej Podgoršek
Ko se je leta 2019 vrnil iz tujine, se je vrnil tudi v svoj matični klub RK Ljubljana.
Foto: Matej Podgoršek
Koliko še trenirate?
Treniram toliko, kot se trenira na tej ravni ragbija. V Ljubljani imamo klubske treninge dvakrat tedensko, ob koncih tedna so tekme. Potem pa so še treningi za fizično pripravljenost, kar vsak po svojih željah, sposobnostih in glede na čas. To poskusim vsaj enkrat na teden, včasih tudi večkrat. Včasih pa zaradi službenih obveznosti ne gre. Ta dva klubska treninga pa poskušam kot minimum spraviti pod streho.
Ob vaši tekmovalnosti je verjetno eden od razlogov za tako dolgo kariero tudi manko igralcev pri nas?
Tukaj si je brez veze metati pesek v oči. Dejstvo je, da je baza ragbi igralcev v Sloveniji zelo majhna. So kakšne generacije bolj močne in kakšne manj močne. Ampak nimaš zdaj norega števila igralcev, potem so pa še kakšna igralna mesta bolj specifična in je kader še ožji kader. Najbrž je res tudi to faktor, zakaj toliko časa igram. Vsekakor na višji ravni ne bi mogel igrati toliko časa. To je dejstvo.
Foto: Aleš Fevžer
Lahko naredite primerjavo ragbija pri nas pred 30 leti in danes …
Na žalost je klubska scena zdaj slabša, saj je manj klubov, ki so zadržali neko raven. In tako tudi tekme niso več na isti ravni. Ragbi je pri nas obroben šport. Na višji ravni pa je šel zelo zelo zelo naprej v primerjavi s trideset let nazaj. Če pogledaš tekme svetovnega prvenstva denimo leta 1995 in z zadnjega v Franciji. Kot da danes vse vrtiš na “fast forward”, ker se igra toliko hitreje odvija. Zato se mogoče zdi, da smo šli v Sloveniji malo nazaj v relativnem smislu. Absolutno pa smo mogoče napredovali. Ampak šport je šel toliko naprej, da so danes razlike v ragbiju veliko večje, kot so bile včasih.
Pravite, da je ragbi pri nas obroben šport. A ima več kot 60 let zgodovine. Zakaj menite, da se ni bolj razvil oziroma postal množičnejši?
Slovenija je dežela, kjer imamo radi šport. Smo pa nagnjeni k temu, da sledimo zadnjim uspehom. Tukaj pa ragbi nikoli ni bil na taki ravni, da bi se lahko recimo uvrstili na svetovno prvenstvo. Nimamo enega Primoža Rogliča ali pa Luke Dončića, ki bi bil vzor mlajšim igralcem, da bi nekako privabil otroke v ragbi. In iz tega vidika je vsem malo manjšim športom težko. Težje ti je privabiti otroke, sploh bolj športno talentirane otroke. In če imaš manjšo bazo, je potem še toliko težje, da se najde nekdo zelo talentiran.
Pred desetletjem se je manjši bum ragbija v Sloveniji zgodil s prihodom bratov Skofič.
Foto: Sportida
Se mi pa zdi, da se je do pandemije covida kakšnih 10 let, premikalo na bolje: bratje Skofič so naredili manjši bum, imeli ste nekaj tujih selektorjev, Ivan Šček, zdaj predsednik zveze, se že vrsto let trudi na medijski promociji …
Ne gre toliko za to, da ne bi poskušali. Sploh Ivan Šček je veliko naredil. Veliko pa temelji tudi na delu v klubih, ki pa zahteva malo drugačno vrsto. Otroke je danes že na splošno malo težje navdušiti za šport, kot je bilo mogoče v naših časih, ko nisi imel najnovejšega računalnika ali pa tablice pa igric na mobilnem telefonu in si moral na drug način najti zabavo. Športov je danes v Sloveniji malo morje in smo kot narod športno zelo uspešni. Je pa zelo malo takih, ki istočasno trenirajo dva, tri športe. Vse je šlo v to, da je specializacija vedno večja. In ker je ragbi bolj obroben šport, se z njim začnejo mladi ukvarjati precej pozno. Nimamo denimo ekipe do osem let, medtem ko jih je v kakšnem nogometu, košarki lažje dobiti dovolj za tako ekipo. Tako moramo mi kot šport prevzemati otroke, ki so bili najprej v drugih športih, kar načeloma ni slabo. Ampak če se moraš zanašati samo na to …
Kaj je pa vas kot najstnika navdušilo za ragbi?
Kaj pa vem … Jaz sem živel kot otrok v Veliki Britaniji in sem ta šport spoznal skozi šolski sistem in mi je bilo malo lažje tudi nadaljevati. Prišla sva v ta šport s prijateljem, z drugimi iz naše generacije smo postali dobra družba in to te nekako drži. Seveda treniraš zaradi sebe, ampak vidiš tudi, da treniraš zaradi ekipe. Ker je ekipa napredovala, smo imeli uspehe in te to pritegne. In na tej osnovi je zraslo moje navdušenje. Res smo imeli dobro ekipo, s fanti smo se imeli lepo. Če imaš dobre rezultate, imaš več volje. Če ti pa ne gre tako dobro, potem se pa težje spodbudiš k treningom.
O trenerski karieri razmišlja, a se nanjo še ni podal.
Foto: Matej Podgoršek
Selitev v trenerske vode vas ni nikoli zamikala?
Me je, saj tudi še zdaj razmišljam, ampak dokler si igralec, mi ni uspelo delati še tega. Zaenkrat sem samo igralec. Bom videl. Potem si bom pa vzel malo časa za razmislek in bom videl, kako naprej.
Vaš nekdanji dolgoletni soigralec Peter Kavčič je šel v trenerske vode, zdaj je tudi selektor reprezentance. Kako sta sodelovala in kako zdaj sodelujeta?
Seveda se je najin odnos malo spremenil. Spoštoval sem ga kot igralca, spoštujem ga kot selektorja. Ima veliko ragbi znanja. Seveda se o kakšnih stvareh tudi ne strinjava. Ampak to je bolj zaradi tega, ker sva igrala na popolnoma drugačnem položaju. Mogoče je njemu težje, da kot selektor poskuša imeti enako distanco do vseh igralcev, če si z nekom prej igral. Ampak to samo ugibam. Jaz imam že 15, 20 let situacije, ko so bili trenerji mlajši od mene, v klubu in v reprezentanci.
Reprezentanca trenutno igra v skupini B evropskega konferenčne lige.
Foto: Aleš Fevžer
Reprezentanca gre počasi v pomladitev. Z nekaj novimi obrazi je na tekmi s Srbijo minulo soboto izgubila. Kako gledate na prihodnost reprezentance?
Jaz sem vedno optimist, tako v življenju kot glede ragbija. Vsak šport gre v valovih. Imaš boljšo generacijo, imaš slabšo generacijo. Upam, da bo zdaj spet prišla kakšna malo boljša generacija, ki bo, tako kot smo bili mi, zelo povezana, in bodo fantje gnali drug drugega naprej. In tako pride tudi napredek.
Če premagate Slovaško, boste tokratni cikel evropske konferenčne lige v skupini B končali z dvema zmagama in dvema porazoma.
Nujno, nujno moramo zmagati. Kot ekipa sem prepričan, da o kakšni drugi možnosti kot o zmagi ne razmišljamo. Je pa treba to vedno pokazati na igrišču. Ni noben šport tak, da samo prideš na teren in zmagaš. V ragbiju pa sploh ni tako. Pogosto je tako, da tista ekipa, ki pokaže več želje, tudi če ni vedno tehničnega znanja, ima dobre možnosti.
Ob trenutno zelo močni Srbiji niste imeli možnosti, da bi osvojili skupino in dobili priložnost napredovanja.
Srbija je tudi taka reprezentanca, ki ima slaba in dobra obdobja. Jaz sem z njimi kar dostikrat igral in imam celo pozitivno bilanco z njimi. Na zadnji tekmi se je zdelo, da so si oni bolj želeli, mogoče tudi kot domačini. Bili so bolj agresivni in to veliko pripomore k temu, da zmagaš na tekmi v ragbiju.
V reprezentanci pravijo, da sovraži vse, kar je modernega v ragbiju, še posebej sintetične oprijete drese.
Foto: Matej Podgoršek
Malo sem se pri vaših kolegih pozanimal o vas … Pravijo, da ne marate modernih stvari, ki prihajajo v ragbi.
Malo je to res, malo je to šala na moj račun. Ker sem že tako dolgo v ragbiju, da lahko take stvari tudi komentiram. Tako kot v drugih športih so se tudi v ragbiju določena pravila spremenila, predvsem z namenom, da se igra hitreje odvija. S kakšnimi novostmi se strinjam, z marsikatero ne. A jaz pravil ne določam, lahko le povem, katera so mi všeč, katera pa ne. Je pa jasno, če si 48, ti mogoče malo bolj ustreza, če igra ni prehitra. (smeh)
No, tisto, kar najbolj sovražite, so oprijeti sintetični dresi. Vsaj tako se govori.
(Smeh) To vsekakor! Iz več razlogov, kot si lahko predstavljate. Lahko potrdim, da mi razvoj v to smer res ni všeč. Ampak tako kot ne določam pravil, tudi jaz ne izbiram, v kakšni opremi igramo. Razen mogoče kopačke si lahko svoje nabavim, vse ostalo pa ne.
Z nekaj zbadljivi vprašanji smo ga skušali spraviti v smeh, pa nismo bili najbolj uspešni.
Foto: Matej Podgoršek
Ko sva že pri opremi. Slišal sem še eno zanimivo štorijo. Da ste na eno tekmo prišli v obleki, z “zglancanimi” čevlji, ste pa pozabili športne copate. In ste igrali kar s temi čevlji?
O tem pa nič ne vem. Ne, ne. To je pa prvoaprilska šala. Razen če sem doživel pretres na tisti tekmi in se tega ne spomnim.
Naj preverim ta SMS … Aha, šlo je le za ogrevanje, pred tekmo v Luksemburgu.
No, na ogrevanju mogoče. Sem pa vsekakor pozabil na to. Če se je to res zgodilo.
Ko ste živeli v Nemčiji, ste se na reprezentančne tekme pogosto vozili kar z vlakom.
Seveda, tudi z vlakom. Kadar je bilo to možno, kadar sem bil povabljen, kar je bilo kar velikokrat. Realnost Ragbi zveze Slovenije je, da velikega proračuna ni in je treba biti racionalen z denarjem. Če je vlak cenejši kot letalo, kar je običajno bil, sem prišel z vlakom. Meni se to ne zdi nič posebnega. Sem veliko prepotoval z vlakom, več kot z letalom. Še več pa z avtobusi. To je nekaj, kar je treba vzeti v zakup v ragbiju na tej ravni. Pri nas ni veliko klubov in smo veliko igrali v regiji, s Hrvati, z Bosanci, z Avstrijci, z Madžari in to seveda pomeni veliko potovanj z avtobusi. Tudi v Nemčiji smo se vozili z avtobusom, denimo v Hannover, kar je štiri ure. Taka potovanja v ragbiju niso nobena novica.
Mislil sem bolj na to, da to pokaže srčnost, pripadnost reprezentanci.
Morda, morda. Ampak zame je bila vedno čast nastopati z reprezentanco. Nobeden tukaj v Sloveniji, ne prej in ne zdaj, sploh pa ne jaz, ni imel kakšne profesionalne pogodbe, pa da bi lahko živel od ragbija. Imam službene obveznosti, a sem si vedno poskusil organizirati delo tako, da sem lahko prišel na reprezentančne nastope.
Pa ste pri 18, 19 sanjali o profesionalni karieri?
Ko si toliko star, imaš želje, si želiš uspeti. Ampak jaz sebe nikoli nisem imel za tako dobrega igralca, da bi lahko igral na taki ravni. Ko enkrat zaigraš proti ekipi na višji ravni, te ta hitro spusti na realna tla. Zame je ta “reality check” prišel kar zgodaj. Nikoli nisem imel občutka, da bi lahko naredil kakšno kariero. Morate pa tudi vedeti, da je bil ragbi, ko sem jaz začel, strogo amaterski šport. Sploh ni bilo te miselnosti, da bi kdo igral z namenom, da bo od tega živel. Tako da tega v moji glavi sploh ni bilo. Tudi potem, ko je postal profesionalni šport. Mogoče si si kdaj želel igrati na višji ravni, a ne zaradi denarja.
Tit Hočevar ob boku Petra Kavčiča, ki danes opravlja vlogo selektorja reprezentance.
Foto: Aleš Fevžer
Tako ste najprej igrali ob študiju, nato pa sočasno s svojo poslovno kariero, vedno tam, kjer ste delali?
Dokler sem bil v Ljubljani in študiral v Ljubljani, sem igral za Ljubljano. Potem sem šel v Anglijo na podiplomski študij, tam pa seveda ni težave, da najdeš klub. In ko najdeš službo, ni nič čudnega, če se ukvarjaš še z ragbijem. To je tam vsak dan, to ni nič posebnega. Ogromno ljudi tam tako živi, da ima običajen delovnik, potem pa še dvakrat ali trikrat na teden trenira z ekipo. Ragbi sem si še vedno želel igrati, imel sem pa malo manj časa, kot ko sem bil študent.
Kako zelo velik šport je ragbi v Angliji?
Vsaka vas ima svoj klub, v določenih delih Anglije je še posebej priljubljen, ampak tudi v Londonu, kjer sem jaz živel, je ogromno klubov. Ni pa v ragbiju težko priti v klub in reci, ali lahko z njimi treniraš. Nisem še videl, da bi kje koga zavrnili. Prideš, treniraš, če si dovolj dober, igraš, če si malo manj dober, igraš za drugo ekipo, če si še malo manj dober, ne igraš. Vsak klub je vesel, da ima čim večje članstvo. In tako sem tudi jaz, kjer sem dobil službo, sem pogledal okoli, kakšne so možnosti glede kluba in sem večinoma potem kar ostal v klubih, ki sem jih izbral.
Na intervju na Oval v Guncljah je prišel neposredne iz službe, iz pisarne.
Foto: Matej Podgoršek
Delali ste v Angliji, nato pa v Nemčiji?
Da, najprej v Londonu, potem dve leti v Oxfordu, potem spet v Londonu. Potem pa v Nemčiji, kjer je bila podobna zgodba. Se predstaviš, prideš na trening, treniraš z ekipo in pokažeš, kaj imaš. In tako sem tudi v Nemčiji kar veliko ragbija preigral. Mislim, da skupaj osem let. Zadnjo tekmo sem v Nemčiji odigral 2019, prvo pa 2011. In to na najvišji ravni, ki jo ima Nemčija, torej prva liga. Ko sem se vrnil v Slovenijo, je pa jasno, da greš v klub, kjer si začel igrati članski ragbi.
In kako je v Nemčiji s priljubljenostjo ragbija?
Nemčija je zanimiva. V vsaki evropski državi je načeloma ekipni šport številka ena nogomet in s tem težko kdorkoli konkurira, ampak Nemčija ima presenetljivo kar 250 ragbi klubov, kar je ogromno. So pa ogromne razlike v kvaliteti in tudi v pristopu. Eni imajo ragbi bolj kot druženje, kot da bi se midva v petek zmenila, da bomo v soboto igrali tekmo. Imaš pa tudi klube, kjer so res na visoki ravni. Ne vem, kakšna je trenutna situacija, ampak takrat sta bila dva ali trije klubi profesionalni v tem smislu, da so imeli igralce na pogodbi, da so bili plačani zdaj. Ali so bili dovolj plačani, da so lahko samo od tega živeli, težko rečem. Seveda pa tudi Nemčija ni velesila v ragbiju, je pa še vseeno daleč pred nami. Če pogledamo Evropo, imamo teh šest najmočnejših narodov. Potem se tudi ve, kdo je v drugem rangu: Gruzija, Romunija, Španija, Portugalska, potem so pa mogoče že Belgija, Švica, Nemčija in tako naprej. Mi smo pa potem še kar nekaj ravni nižje.
Lahko rečeva, da imate zanimivo in šport in poslovno pot, ki se je nekako zaokrožila, ko ste se vrnili v Slovenijo.
Trenutno sem v DM. Vedno sem delal v računovodstvu, v kontrolingu in tako naprej, v različnih panogah. Tako da trenutno delam v maloprodaji, če temu lahko tako rečeš. Da, poslovni svet me je odpeljal marsikam. Ragbi svet pa tudi. Tako da oboje je bilo zelo zanimivo.
Dva različna svetova. Ragbi je tudi na neki način odklop od poslovnega sveta, kajne?
Jaz sem vedno tako gledal. Vsak potrebuje ventil, da ni samo služba, tudi ne more biti samo družina. Potrebuješ še nekaj, še tretjo komponento, kjer se lahko sprostiš. Če je to šport, pa je še to toliko bolje. Meni se je vedno zdelo, da gre to z roko v roki.
Če bi se radi preizkusili v ragbiju, vas bodo v RK Ljubljana z veseljem sprejeli.
Foto: Matej Podgoršek
Kaj bi rekli, da vam je dal ragbi za življenje in za poslovno kariero?
Vsekakor bi rekel vztrajnost, sposobnost delati v ekipi, da znaš sodelovati z ljudmi, razumeti, da smo ljudje različni, da ima vsak svojo funkcijo, da doprinos vsakega ne bo enak. Veliko stvari se lahko vsak nauči za poslovno življenje, ne samo iz ragbija, iz vsakega športa. V kakšnih državah kadrov ne izbirajo samo na podlagi poslovne zgodovine, ampak tudi na podlagi tega, kaj delajo v svojem prostem času. Sploh v zametkih poslovne kariere. Iz svojih izkušenj lahko rečem, da je v angleškem svetu tega veliko. Je prednost, če se ukvarjaš s športom.
Za ragbi pa še pogosto rečemo, da je več kot samo šport.
Tako je, ragbi je več kot šport. Ima tudi tretji polčas. Dva sta na igrišču, tretji je pa po tekmi, ki je druženje, tudi z nasprotno ekipo in navijači. Ustvari se vez, tudi med tistimi, s katerimi nismo skupaj igrali, ampak smo bili v kakšnem odboju nasprotniki.