“Ohranjanje Amyjine zapuščine se tako zgodi povsem naravno; preprosto tako, da glasbo izvajamo na pravi način in ljudem omogočimo, da se z njo povežejo po svoje.” Foto: Organizator

Dale Davis je vodja edinstvenega koncertnega projekta The Amy Winehouse Band, ki dvorane polni že deset let. “Z leti je postalo jasno, da se občinstvo z njeno glasbo še vedno zelo močno poistoveti, in prav to daje projektu smisel,” je za MMC povedal basist in bližnji prijatelj pokojne Amy Winehouse.

Oglas

Skupaj z izvirnimi glasbeniki bo 24. maja prvič v Ljubljani oživil vse brezčasne uspešnice, ki so jih skupaj z Amy preigravali tako na albumih kot tudi v živo. “Videti, kako se v različnih delih sveta povežejo z istimi pesmimi, je eden najbolj zadovoljujočih vidikov tega projekta,” je priznal glasbenik, ki meni, da vsako občinstvo ponudi nekaj drugačnega, prav ta izmenjava pa naredi vsak koncert edinstven.

“Z Amy noben koncert ni bil povsem enak, tudi če smo igrali isti repertoar. Vedno je bil prostor za variacije v fraziranju, dinamiki ali medsebojni interakciji benda. Ta pristop smo prenesli tudi v današnje nastope,” je še pojasnil in dodal, da zasedba repertoar spreminja tudi glede na kontekst, torej prizorišče, občinstvo ali trenutno glasbeno razpoloženje članov.

Letos mineva 20 let od kultnega albuma Back to Black. “Ob izidu smo vedeli, da je Amy ustvarila nekaj posebnega, vendar je bilo zelo težko predvidevati, kakšen vpliv bo imel. Ljudje so ga hitro sprejeli, zares pa ga je zaznamovala njegova dolgoživost. Čez leta je postalo jasno, da ima album pomembno mesto v sodobni glasbi,” je dejal Davis, ki se Winehouse spominja kot človeka, ki je imel izrazit smisel za humor in toplino.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.



“Amy je pesmi pisala ter izvajala na zelo neposreden in čustveno pristen način, takšna avtentičnost pa je običajno dolgoživa.” Foto: Organizator

Projekt Amy Winehouse Band obstaja že desetletje. Kako pomembno je, da njeno zapuščino ohranjate živo na tak način?
Zame to izhaja iz pristne povezanosti z glasbo in s tem, kar je Amy ustvarila. Bend ne poskuša nečesa “ohranjati” na statičen način, temveč glasbo še naprej izvaja tako, kot je bila vedno mišljena – kot živa, razvijajoča se in neposredno čustvena izkušnja. Z leti je postalo jasno, da se občinstvo z njeno glasbo še vedno zelo močno poistoveti, in prav to daje projektu smisel. K njemu pristopamo iskreno, s poudarkom na muzikalnosti in duhu pesmi, ne da bi jo pretirano poveličevali. Ohranjanje njene zapuščine se tako zgodi povsem naravno; preprosto tako, da glasbo izvajamo na pravi način in ljudem omogočimo, da se z njo povežejo po svoje.

Verjamete, da bo Amyjina glasba še naprej navdihovala. Kako je videti to, da se tudi 15 let po njeni smrti njene pesmi še vedno dotaknejo ljudi in jih medsebojno povezujejo?
To je izjemno, a hkrati ne povsem presenetljivo glede na to, kako iskrene in dobro napisane so bile njene pesmi. Amy jih je pisala ter izvajala na zelo neposreden in čustveno pristen način, takšna avtentičnost pa je običajno dolgoživa. Osupljivo je, kakšen je danes razpon ljudi, ki se najdejo v njeni glasbi. Na koncertih vidiš tako tiste, ki so z njo odraščali, kot tudi mlajše poslušalce, ki pesmi odkrivajo prvič – in oboji se odzivajo enako močno. To kaže, da je glasba presegla določen trenutek v času in postala nekaj trajnejšega. Ko nastopamo, se ta povezava jasno čuti v prostoru. Ljudje ne poslušajo le pasivno; čustveno so vpleteni, pojejo, se odzivajo na dinamiko nastopa. To potrjuje, da njena glasba še naprej živi skozi te skupne izkušnje.

Obiskali ste že veliko držav, v Sloveniji pa boste Amy Winehouse Band nastopili prvič. Kako je njeno glasbo prinesti v državo, kjer še niste igrali?
To je nekaj, česar se vedno zelo veselimo. Nastop v novi državi vzbudi neko radovednost, saj ne veš, kako se bo občinstvo odzvalo, čeprav je glasba ljudem znana. Čez leta smo ugotovili, da se Amyjina glasba neverjetno dobro prenaša med različnimi kulturami. Čustveno jedro pesmi je univerzalno, zato se tudi tam, kjer še nismo nastopali, takoj vzpostavi povezava. Videti, kako se v različnih delih sveta povežejo z istimi pesmimi, je eden najbolj zadovoljujočih vidikov tega projekta.

Prihod v Slovenijo tako vidimo kot priložnost, da to izkušnjo delimo z novim občinstvom in se obenem učimo iz njihovega odziva. Vsako občinstvo ponudi nekaj drugačnega in prav ta izmenjava naredi vsak koncert edinstven.



“Različne pesmi prikličejo različne vidike sodelovanja z Amy.” Foto: Organizator

Kaj je nekaj, kar ste se naučili med igranjem z Amy, in se vam še danes zdi uporabno?
Ena največjih lekcij je pomembnost iskrenosti v glasbi. Amy je delovala zelo instinktivno in k pesmim ni pristopala preračunljivo oz. premišljeno ali pretirano tehnično, čeprav je bilo njeno razumevanje glasbe globoko. Vse je izhajalo iz nečesa pristnega. Prav tako je bila popolnoma odprta za glasbeno eksperimentiranje. Ne glede na to, ali je črpala iz džeza, soula ali česa bolj nepričakovanega, je k temu pristopila brez zadržkov – a je vedno ostala zvesta sebi. Prav to ravnovesje med ustvarjalno odprtostjo in ohranjanjem avtentičnosti je nekaj, kar me še vedno spremlja ter še vedno skušam prenesti v vsak nastop. Je opomnik, da čeprav je tehnična dovršenost pomembna, ljudi dejansko nagovori iskrenost.

Med igranjem katere pesmi se počutite posebej blizu Amy?
Različne pesmi prikličejo različne vidike sodelovanja z njo – nekatere so bolj tehnično zahtevne, druge bolj čustveno neposredne, vsaka pa je povezana z drugačnim spominom ali trenutkom. Pogosto se zgodi, da določen nastop ali aranžma nenadoma zelo močno obudi nek občutek; lahko gre za specifično fraziranje, ritem ali preprosto za način, kako se bend uskladi. Takšni trenutki so zelo blizu temu, kako je bilo, ko je bila še z nami. Ne gre toliko za eno pesem kot pa za tiste trenutke v glasbi, ko se vse uskladi na način, ki deluje zelo znano.

Kateri spomin nanjo vam je še posebej ostal v mislih?
Spominov je veliko, a pogosto s tabo najbolj ostanejo tisti tišji, bolj vsakdanji trenutki, kot so skupno poslušanje glasbe, deljenje glasbenih vplivov ali pogovori v zaodrju. Takrat si zares začutil, kdo je bila onkraj javne podobe. Imela je izrazit smisel za humor in toplino, ki sta se kazala v teh vsakodnevnih interakcijah. Prav te stvari ostanejo s tabo, saj odražajo človeka, ne pa le umetnice.

Ali v svojih nastopih še vedno uporabljate improvizacijo, s čimer ostanete zvesti njej, a hkrati izrazite svojo avtentičnost?
Da, to je še vedno zelo pomemben del našega nastopanja. Z Amy noben koncert ni bil povsem enak, tudi če smo igrali isti repertoar. Vedno je bil prostor za variacije v fraziranju, dinamiki ali medsebojni interakciji benda. Ta pristop smo prenesli tudi v današnje nastope. Struktura pesmi je seveda dana, vendar znotraj tega okvira obstaja prostor za interpretacijo. To ohranja izvedbe žive in preprečuje, da bi postale monotone, obenem pa odraža tudi način, kako je bila glasba prvotno ustvarjena in izvajana. To je ključen del tega, da ostaneš zvest izvirniku, obenem pa omogočaš, da se razvija.

THE AMY WINEHOUSE BAND KOKO ‘IM NO GOOD’

Kako poskrbite, da vaši nastopi ostajajo sveži? Ali pogosto spreminjate repertoar?
Svežina nastopa izhaja iz kombinacije dejavnikov. Repertoar se lahko spreminja glede na kontekst, torej prizorišče, občinstvo ali celo naše trenutno glasbeno razpoloženje. A ne gre le za menjavanje pesmi. Velik del je v načinu izvedbe. Kot glasbeniki se razvijamo, kar naravno vpliva na to, kako pristopimo k materialu – raziskujemo različne aranžmaje, uvajamo nove dinamike ali nastopamo z različnimi zasedbami, na primer z orkestrom. Ta nenehni razvoj ohranja glasbo zanimivo za nas, ta energija pa se običajno prenese tudi na občinstvo.

Je bila odločitev o izbiri vokalistke zahtevna?
To je vedno pomembna odločitev, saj ta vloga zahteva zelo specifično ravnovesje. Pevka mora imeti muzikalnost in čustveno globino za interpretacijo materiala, hkrati pa tudi spoštovanje do tega, kaj te pesmi predstavljajo. Beth Morris prinaša svoj glas in osebnost ter razume, kako pomembno je, da se vse skupaj ne spremeni v imitacijo. To je ključno. Je izjemna vokalistka, ki h glasbi pristopa v pravem duhu.

Dejali ste, da je začetke projekta spremljal čuden občutek. Se je ta sčasoma spremenil?
Na začetku je bil ta občutek res prisoten, predvsem zaradi naše tesne povezanosti z Amy in tistim obdobjem. Zdelo se je, kot da se vračamo v nekaj zelo osebnega. Sčasoma se je to spremenilo. Ne zdi se več nenavadno na enak način – prevladuje občutenje, da gre za nekakšno nadaljevanje glasbe. Poudarek se je premaknil na same nastope in povezavo z občinstvom. Zaradi te spremembe projekt čutimo kot bolj naravnega in prizemljenega.

Letos sicer mineva 20 let od albuma Back to Black. Kako danes gledate na njegov izid in današnji pomen?
Ob izidu smo vedeli, da je Amy ustvarila nekaj posebnega, vendar je bilo zelo težko predvidevati, kakšen vpliv bo imel. Ljudje so ga hitro sprejeli, zares pa ga je zaznamovala njegova dolgoživost. Čez leta je postalo jasno, da ima album pomembno mesto v sodobni glasbi. Vplival je na številne izvajalce ter pomagal vrniti določen slog in zvok v mainstream, poleg tega pa mu trajno vrednost dajeta predvsem način pisanja pesmi in čustvena iskrenost, ki je prisotna. Ko pogledam nazaj, se zdi izdaja kot pomemben trenutek – a tudi tak, ki je s časom še naprej pridobival pomen.

Oglas