Pogled na uničeno zgradbo četrtega reaktorja černobilske jedrske elektrarne po nesreči. Foto: EPA
Jedrska nesreča v Černobilu 26. aprila 1986 je bila posledica eksplozije četrtega reaktorja, zadnjega dokončanega v prvi fazi elektrarne, katere gradnja se je začela leta 1972.
Oglas
Priprave so stekle že nekaj let prej, potem ko so konec 60. let sovjetske oblasti sprejele odločitev o pospešeni gradnji jedrskih elektrarn za zagotavljanje energije hitro rastoči industriji.
Jedrske elektrarne so bile idealne za zagotavljanje stabilnega vira velikih količin energije, ki jih je potrebovala Ukrajina kot pomembno sovjetsko industrijsko središče z velikim številom tovarn in težko industrijo.
Za lokacijo nove nuklearke z uradnim imenom Jedrska elektrarna Vladimirja Iljiča Lenina so izbrali območje ob desnem bregu reke Pripjat severno od mesta Černobil, po katerem je bila bolj znana, približno sto kilometrov severno od ukrajinske prestolnice Kijev.
Za potrebe zaposlenih v elektrarni so v njeni bližini hkrati zgradili povsem novo mesto Pripjat, kamor so se preselili delavci in inženirji skupaj s svojimi družinami. Pripjat je štel 50.000 prebivalcev in je veljal za moderno sovjetsko mesto, ki se je ponašalo s šolami, bolnišnico, kulturnimi centri in zabaviščnim parkom, čeprav ta zaradi nesreče nikoli ni začel delovati.
Danes zapuščeni in zaraščeni Pripjat so nekoč zaradi navezanosti na jedrsko elektrarno imenovali tudi atomsko mesto, saj je večina njegovih prebivalcev delala v nuklearki in je mesto tako rekoč obstajalo zaradi nje. Foto: Shutterstock
Ceneje in hitreje na račun varnosti
Pri jedrski elektrarni Černobil so se iz tehničnih, ekonomskih in političnih razlogov odločili za reaktorje RBMK, ki so imeli specifične varnostne pomanjkljivosti v primerjavi z drugimi tipi reaktorjev, a je bila njegova postavitev cenejša in hitrejša. Med drugim niso imeli klasične masivne zaščitne kupole, ki so običajne pri reaktorjih zahodnega tipa.
RBMK-reaktorji so lahko uporabljali nizko obogateni uran, kar je bila stroškovno ugodno, saj je obogatitev urana draga in zapletena. Poleg tega so imeli zelo veliko moč in so bili zato primerni za oskrbo velikih industrijskih središč. Imeli so še eno prednost, saj so omogočali proizvodnjo plutonija, ki se je lahko uporabil za izdelavo jedrskega orožja, kar je bilo zanimivo za Sovjetsko zvezo v času hladne vojne.
Vsi ti razlogi so pri oblasteh, ki so v skladu s sovjetskim sistemom prisegale na uresničevanje ciljev ne glede na posledice, prevladali nad resnimi varnostnimi pomanjkljivostmi, ki so se pozneje izkazale za usodne pri nesreči aprila leta 1986.
Prvi od štirih reaktorjev je bil zgrajen leta 1977 in istega leta začel tudi obratovati, s čimer je jedrska elektrarna Černobil začela uradno proizvajati električno energijo. Kmalu zatem je bil naslednje leto zgrajen in odprt še drugi reaktor. Leta 1981 je bil dokončan tretji reaktor in kot zadnji četrti leta 1983, oba pa sta bila del iste zgradbe.
Blizu prvih štirih reaktorjev sta bila načrtovana še dva reaktorja, katerih gradnja je že potekala, vendar so jo po nesreči ustavili in nista bila nikoli dokončana.
Jedrska elektrarna v Černobilu je bila po nuklearkah Leningrad in Kursk tretja sovjetska nuklearka z reaktorjem RBMK. Toplotna moč enega reaktorja je bila okoli 3200 MW, iz česar so pridobili približno 1000 MW električne energije. Foto: Shutterstock
Težave in incidenti že pred nesrečo
Po začetku delovanja nuklearke so sledili manjši in večji incidenti, pri čemer je šlo za lokalizirane okvare, ki sicer niso predstavljale resne nevarnosti, so pa že opozarjale na težave reaktorjev RBMK. Ena pomembnejših je bila nestabilnost pri nizki moči, ki se je kazala v nepredvidljivem delovanju reaktorja.
Inženirji so pred nesrečo večkrat poskušali izvesti pomemben varnostni test, s katerim so želeli preveriti, ali lahko turbinski generator po izpadu elektrike zaradi svoje vztrajnosti še kratek čas proizvaja dovolj energije za napajanje ključnih sistemov, zlasti hladilnih črpalk, dokler se ne zaženejo rezervni dizelski generatorji. Test je podprl tudi glavni inženir Nikolaj Fomin in konec leta 1983 dobil uradno odobritev.
Prvi poskusi testa niso dali zadovoljivih rezultatov, saj se je turbina prehitro ustavila in črpalke za hlajenje niso dobile dovolj energije za stabilno delovanje, zaradi česar je bil “most” do dizelskih generatorjev prekratek. Kljub temu so test nadaljevali z manjšimi prilagoditvami, čeprav temeljne tehnične in varnostne težave niso bile ustrezno odpravljene.
V takem okolju so se začele oblikovati tudi delovne navade, pri katerih so operaterji ob posebnih postopkih, kot so testiranja, včasih izklapljali varnostne sisteme ali delovali na robu dovoljenih meja. To sicer ni bila praksa pri vsakodnevnem upravljanju elektrarne, vendar je vseeno kazalo na razširjeno delovno kulturo, v kateri sta bili doseganje ciljev in ohranjanje proizvodnje pogosto pomembnejši od strogega upoštevanja varnostnih pravil.
Potem ko konec leta 1985 test znova ni dal želenih rezultatov, so ga prestavili na naslednje leto in za izvedbo predvideli april.
Posebnost reaktorja RBMK je bila njegova kanalna zasnova, pri kateri je bilo več kot tisoč posameznih kanalov z gorivnimi palicami, kar je omogočalo menjavo goriva med obratovanjem in je predstavljalo pomembno prednost za neprekinjeno proizvodnjo električne energije. Foto: EPA
Niz usodnih odločitev
Usodni varnostni preizkus se je začel v petek, 25. aprila 1986, ko so zaradi načrtovanega vzdrževanja začeli zniževati moč četrtega reaktorja, to priložnost pa so želeli izkoristiti tudi za izvedbo dolgo odlašanega testa.
Ob dveh popoldne so namenoma izključili sistem za zasilno hlajenje sredice, da med izvedbo testa ne bi vplival na njegov potek. Čeprav izključitev tega sistema ni neposredno povzročila nesreče, pa je bila to ena v nizu številnih napačnih odločitev, saj bi njegova razpoložljivost lahko vsaj delno ublažila posledice nesreče.
Moč reaktorja bi morali nato še dodatno znižati, vendar je upravljavec elektroenergetskega omrežja iz Kijeva zahteval začasno ustavitev preizkusa in nadaljnje obratovanje elektrarne, da bi zadostili povečani večerni porabi električne energije. Zaradi tega so izvedbo testa zamaknili, vodilni možje v elektrarni pa so na popoldanskem sestanku odločili, da ga vseeno izvedejo še isti dan. Nadzor nad izvedbo je prevzel namestnik glavnega inženirja elektrarne Anatolij Djatlov, ki je vztrajal pri dokončanju preizkusa.
Nekaj po 23. uri je iz Kijeva prispelo dovoljenje za nadaljevanje zaustavljanja reaktorja in s tem izvedbo testa, vendar je ta zaradi zamude že prešel pod nočno izmeno, ki je upravljanje elektrarne od večerne izmene prevzela ob polnoči. Preizkus je bil tako izveden v manj izkušeni in na njegovo izvedbo slabše pripravljeni nočni izmeni, saj je dnevna izmena, v okviru katere je bil prvotno načrtovan, že zdavnaj končala delo.
Nadzorna soba v tretjem reaktorju, ki je bil neposredno povezan z uničenim četrtim reaktorjem, vendar so ga kljub temu po nesreči znova zagnali in je obratoval še več kot desetletje. Foto: EPA
V nočnih urah so se pojavile resne težave pri nadzoru moči reaktorja, saj je zaradi pojava zastrupitve s ksenonom ta nenadoma padla na zelo nizko raven, približno 30 MW toplotne moči. Po varnostnih pravilih bi morali reaktor ustaviti, toda Djatlov je vztrajal pri nadaljevanju testa, zato so operaterji moč postopoma zvišali na približno 200 MW, kar pa je še vedno predstavljalo prenizko raven za varno izvedbo preizkusa.
Da bi dosegli zahtevano raven moči, so iz reaktorja odstranili preveliko število kontrolnih palic, kar je bilo v nasprotju z varnostnimi predpisi. Hkrati so izključili še nekatere samodejne sisteme za regulacijo moči, zato je reaktor postal zelo nestabilen in občutljiv za najmanjše spremembe v delovanju.
V okviru priprave na test so vključili dodatne črpalke, kar je povečalo pretok hladilne vode skozi reaktor in povzročilo znižanje njegove moči. Operaterji so to skušali kompenzirati z nadaljnjim odstranjevanjem kontrolnih palic, s čimer so vzpostavili izjemno nevarne razmere, v katerih je reaktor deloval na meji stabilnosti.
Test so uradno začeli izvajati v soboto, 26. aprila, ob 1:23, ko so prekinili dovod električne energije črpalkam in jih prepustili vrtenju turbine. Zaradi zmanjševanja pretoka vode in nastajanja parnih mehurčkov se je reaktivnost začela hitro povečevati. Pri tem se je pokazala ključna slabost zasnove reaktorja RBMK, saj se zaradi njegovega “pozitivnega koeficienta praznin” ob prehajanju vode v paro reakcija še dodatno pospeši, namesto da bi se stabilizirala.
To je povzročilo nenaden porast moči, zato so operaterji poskušali reaktor ustaviti s pritiskom na gumb AZ-5, s čimer se je sprožil samodejni mehanizem, ki bi moral sprožiti samodejno vstavljanje vseh kontrolnih palic v reaktor. Vendar je ta zaradi konstrukcijskih pomanjkljivosti povzročil nasproten učinek in še dodatno pospešil reakcijo.
Moški v uničeni nadzorni sobi četrtega reaktorja s prstom kaže na gumb AZ-5, ki bi moral ob aktivaciji vstaviti vse kontrolne palice v reaktor in s tem ustaviti jedrsko reakcijo. Foto: AP
Ob pritisku na gumb AZ-5, ki naj bi reaktor zaustavil, se je razkrila še ena usodna konstrukcijska pomanjkljivost reaktorja RBMK. Kontrolne palice namreč niso začele takoj zavirati reakcije, saj so imele na konicah grafit, kar je sprva povzročilo kratkotrajno povečanje moči. Namesto da bi se že tako nestabilen reaktor umiril, je v prvih nekaj sekundah še dodatno porasla njegova moč. Zaradi visokih temperatur so se poškodovali kanali za palice, ki so se zato zataknile in niso mogle zaustaviti reaktorja.
Moč reaktorja je v nekaj sekundah narasla na večdesetkratnik normalne vrednosti, po nekaterih ocenah celo na približno stokratnik, nato pa je sledila močna parna eksplozija, ki je uničila reaktor in raznesla približno tisoč ton težko zaščitno konstrukcijo. Kmalu zatem je verjetno sledila še druga eksplozija, ki je v zrak izstrelila dele grafita in jedrskega goriva. Poškodovana zgradba je omogočila dotok zraka, kar je povzročilo požar grafita in dolgotrajno sproščanje radioaktivnih snovi.
Po eksploziji so očividci opazovali goreče delce in nenavadno modro svetlobo, ki je nastala zaradi ionizacije zraka. V elektrarni je medtem vladala zmeda, saj vodstvo sprva ni povsem razumelo obsega nesreče in je šele postopoma postalo jasno, da je jedro reaktorja uničeno.
Prvi gasilci so na prizorišče nesreče prispeli v približno petih minutah, vendar brez zaščitne opreme, saj tudi oni niso vedeli, da gre za jedrsko nesrečo, in tako niso bili seznanjeni z nevarnostjo sevanja.
Pomembna pomanjkljivost reaktorja RBMK je bila odsotnost robustne zaščitne zgradbe, kakršno imajo številni zahodni reaktorji. Zaradi tega ob nesreči ni bilo učinkovite fizične pregrade, ki bi zadržala eksplozijo in širjenje radioaktivnih snovi. Foto: AP
Prikrivanje razsežnosti nesreče
Že kmalu je bil o nesreči obveščen lokalni sovjetski partijski vrh, ki se je na izrednem nočnem sestanku odločil, da bodo preprečili izstop in vstop vozil v Pripjat. Policisti, ki so sodelovali pri postavitvi zapor, prav tako niso bili seznanjeni z nevarnostjo sevanja in niso nosili zaščitnih oblačil.
Istega dne so ustavili tudi druge reaktorje, najprej tretjega, nato še prvega in drugega. Večino požarov so pogasili razen tistega v jedru četrtega reaktorja, ki je gorel še več dni. Naslednji dan, 27. aprila, so začeli intenzivne ukrepe za omejitev posledic, med drugim odmetavanje peska, bora in drugih materialov iz helikopterjev v reaktor, da bi zmanjšali izpuste radioaktivnih snovi.
Šele približno 36 ur po nesreči so oblasti začele evakuacijo več kot 100.000 prebivalcev Pripjata in okoliških območij, pri čemer so jim sprva zagotavljali, da gre za začasen ukrep, zato so jim naročili, naj s seboj vzamejo le najnujnejše stvari. Kmalu zatem so v okolici Černobila vzpostavili območje izključitve, s čimer so prebivalcem preprečili vrnitev na svoje domove.
Zabaviščni park v Pripjatu je bil dokončan aprila leta 1986 in bi ga morali odpreti na praznik dela 1. maja, a se to ni zgodilo, saj so mesto evakuirali že dan po nesreči 26. aprila. Zapuščeno znamenito panoramsko kolo je danes eden od najbolj znanih simbolov jedrske nesreče. Foto: Shutterstock
Medtem se je radioaktivnost razširila tudi zunaj Sovjetske zveze, kar so 28. aprila najprej zaznale merilne postaje na Švedskem več kot tisoč kilometrov stran od Černobila. Uslužbenci ene od švedskih jedrskih elektrarn so se najprej celo ustrašili, da je pri njih prišlo do izpusta radioaktivnih delcev, ki so jih občutljivi merilniki zaznali na oblekah zaposlenih tehnikov.
Preiskava je te sume ovrgla in pokazalo se je, da radioaktivnost prihaja iz Sovjetske zveze, ki nesreče ni mogla več prikrivati. Pod mednarodnimi pritiski je v kratkem sporočilu prvič priznala, da se je zgodila nesreča, čeprav so v Moskvi hkrati zatrjevali, da so razmere pod nadzorom. Kljub nevarnosti so sovjetske oblasti še naprej izvajale javne prireditve, med drugim tudi prvomajsko proslavo v Kijevu.
Na začetku maja so se nadaljevali obsežni sanacijski ukrepi, v katere je bilo vključenih več sto tisoč ljudi, znanih kot likvidatorji. Med njimi so bili vojaki, gasilci, inženirji in številni civilisti, ki so sodelovali pri odstranjevanju radioaktivne kontaminacije, gašenju požarov, čiščenju območja in gradnji zaščitnih struktur. Delo je pogosto potekalo v izjemno nevarnih razmerah, saj so bili številni izpostavljeni visokim ravnem radioaktivnega sevanja, pogosto brez ustrezne zaščitne opreme.
Do 6. maja so se radioaktivni izpusti začeli postopoma zmanjševati, predvsem zaradi pojemanja grafitnega požara v razrušenem reaktorju in izvedenih ukrepov za omejevanje reakcije. Konec maja so nad poškodovanim reaktorjem začeli graditi betonsko zaščitno konstrukcijo, znano kot sarkofag, njen namen je bil omejiti nadaljnje širjenje radioaktivnih snovi v okolje. Ta konstrukcija je predstavljala ključen ukrep za stabilizacijo razmer, čeprav je bila zasnovana kot začasna rešitev.
Ljudje na ulicah Kijeva na dan zmage 9. maja 1986. Kot so takrat poročali, je med prebivalci vladala zaskrbljenost, a brez panike. Foto: AP
“Resnični vzrok za razpad Sovjetske zveze”
Sovjetski voditelj Mihail Gorbačov je šele 14. maja prvič javno spregovoril o nesreči in na televiziji izjavil, da “je najhuje za nami”. Njegov nagovor je prišel skoraj tri tedne po eksploziji, kar je v mednarodni javnosti sprožilo kritike zaradi počasnega in netransparentnega obveščanja. Čeprav je skušal pomiriti prebivalstvo in poudariti, da so razmere pod nadzorom, je nesreča že močno omajala zaupanje v sovjetske oblasti in razkrila resne pomanjkljivosti v njihovem sistemu obveščanja in odzivanja na krizne razmere.
Ker je jedrska elektrarna v Černobilu pomembno prispevala k energetski oskrbi Ukrajine, kjer je zagotavljala desetino potreb po električni energiji, so oblasti spodbujale njeno hitro sanacijo še pred zimo. Oba najbolje ohranjena reaktorja, prvi in drugi, so tako znova zagnali že novembra 1986, manj poškodovani tretji reaktor pa leto dni pozneje.
Čeprav so omenjeni trije reaktorji po nesreči še nekaj let obratovali zaradi energetskih potreb, sta mednarodni pritisk in zaskrbljenost glede varnosti postopoma privedla do njihove dokončne ustavitve; zadnji, tretji, reaktor je bil zaprt leta 2000.
Poznejše mednarodne preiskave, med drugim pod okriljem Mednarodne agencije za jedrsko energijo, so pokazale, da je bila černobilska nesreča posledica kombinacije človeških napak in resnih pomanjkljivosti v zasnovi reaktorja. Med ključnimi dejavniki so bile omenjene kršitve varnostnih protokolov med izvajanjem preizkusa in neustrezne odločitve operaterjev, ki so delovali v izjemno zahtevnih razmerah.
Černobilska nesreča ni imela le okoljskih in zdravstvenih posledic, temveč tudi pomembne politične učinke. Gorbačov je pozneje zapisal, da je bila prav ta katastrofa “morda resnični vzrok za razpad Sovjetske zveze, celo pomembnejši od začetka perestrojke”.
Prvo zaščitno konstrukcijo nad uničenim četrtim reaktorjem so zgradili v zelo kratkem času, med majem in novembrom 1986, iz kombinacije betona in jekla. Sarkofag je bil od začetka mišljen kot začasna rešitev, saj je sčasoma začel propadati in je obstajala nevarnost porušenja. Zato so pozneje nad njim zgradili novo veliko zaščitno strukturo, ki danes prekriva prvotni sarkofag in zagotavlja dolgoročnejšo varnost. Foto: AP
Oddaja Glasovi svetov: Černobilska katastrofa, začetek konca Sovjetske zveze. Govorimo o družbeno-zgodovinskih posledicah in hkrati osebnem izkustvu – gost je ekonomist in nekdanji diplomat Denis Mancevič, ki ni le poznavalec zgodovine in sedanjosti tega območja, ampak je kot otrok v Belorusiji s svojo družino nesrečo tudi doživel.
Oglas