Evropska komisija je sporočila svojo odločitev glede evropske državljanske pobude za varen in dostopen splav My Voice, My Choice. Pod peticijo se je podpisalo več kot 1,1 milijona ljudi po vsej Evropski uniji. Pri pobudi gre za uporabo podporne pristojnosti Evropske unije v skladu s pravili, določenimi v evropskih pogodbah, in ne za pozive k usklajevanju zakonov in drugih predpisov držav članic.
Države članice bodo lahko črpale sredstva za pomoč ženskam, ki želijo opraviti splav, iz evropskega socialnega sklada, so odločili v Bruslju. Predložitev novega pravnega akta, ki so ga zahtevali pobudniki, se jim ni zdela potrebna.
Evropska komisija je dala v svoji odločitvi državam članicam Evropske unije jasne usmeritve, da lahko za potrebe varnega in dostopnega splava uporabijo obstoječi mehanizem, torej evropski socialni sklad. To je, kot je zatrdila tudi evropska komisarka za širitev Marta Kos, neposreden odgovor na zahteve pobudnikov. Evropska komisija ni v ničemer posegla v zakonske pravice do splava, ki so v državah članicah različno urejene, pač pa omogočila črpanje finančnih sredstev.
Bistvo odločitve evropske komisije je ugotovitev, da se države za izboljšanje do zdravstvenih storitev, vključno s splavom, lahko naslonijo na obstoječe instrumente Evropske unije. Tako lahko države prostovoljno zagotovijo takšno podporo s sredstvi v evropskem socialnem skladu (ESF+). »ESF+ je lahko uporabljen za okrepitev dostopa do legalno razpoložljivega, dostopnega in varnega splava za noseče ženske,« ugotavljajo v Bruslju.
Države bodo lahko same odločile, kako in pod katerimi pogoji bo zagotovljen dostop do varnega in zakonitega splava. Da bodo lahko namenile sredstva temu, bodo morale pripraviti dopolnitve svojih nacionalnih programov za uporabo denarja iz ESF+, ki jih bo morala odobriti evropska komisija. Po razlagi Bruslja mora vsak finančni mehanizem Evropske unije ostati popolnoma nevtralen glede na kraj izvora ali prebivališče žensk. Tako se ne sme posebej osredotočati na ženske iz držav članic, v kateri splav ne bi bil zakonsko mogoč.
»Zagotavljanje kakovostnega in dostopnega zdravstvenega varstva ženskam pomeni spoštovanje njihovih pravic in osnovno dostojanstvo. V tem duhu danes odgovarjamo na pobudo My Voice, My Choice,« je ocenila izvršna podpredsednica evropske komisije za socialne pravice Roxana Mînzatu. Po njenih besedah je bilo v ESF+ že doslej omogočeno financiranje dostopa za zdravstvene storitve za ranljive osebe, denimo za zdravljenje raka, po novem pa je pojasnjeno, da se lahko uporabi tudi za splav.
Evropska komisarka za enakost Hadja Lahbib pa je opozorila, da »za vsakim nevarnim splavom stoji ženska, ki je prisiljena tvegati svoje življenje, ker nima varne možnosti, nima podpore in nima zaščite«. Pobuda My Voice, My Choice je po njenih besedah dala glas več kot milijonu ljudi, ki zahtevajo dostopno zdravstveno oskrbo, zlasti za ženske v najbolj ranljivih položajih.
Komisarka Marta Kos je odločitev evropske komisije označila kot zelo pomembno, saj je omenjena institucija vprašanja splava in zaščite reproduktivnih pravic žensk v preteklosti še ni lotila na tak način: »Države članice, ki so to pobudo podprle, kot tudi tiste, ki bi si to še želele, imajo zdaj konkretno možnost, da svojo podporo spremenijo v dejanja za uporabo teh sredstev in izboljšajo dostop do splava.«
Kosova je še poudarila, da se je evropska komisija s svojim odzivom zavezala najvišjim standardom varovanja zdravja žensk in prepoznala pomanjkanje dostopa do varnega splava kot temeljnega vprašanja javnega zdravstva. »V času vse glasnejših napadov na pravico do splava in pravice žensk, tudi v ZDA oziroma še posebej tam, tega ne moremo jemati za samoumevno,« je dejala komisarka, ki v odgovoru evropske komisije vidi nov korak v nikoli zaključenem boju za zaščito pravic žensk.
Prek finančnega mehanizma bi države zagotavljale dostop do zdravstvene oskrbe. FOTO: Črt Piksi
Iz Inštituta 8. marec so že pred dnevi izrazili bojazen, da odgovor Evropske unije morda ne bo jasen da, a zagotovili, da se bodo ne glede na odločitev še naprej borili za to, da bodo imele prebivalke Evropske unije dostop do varne prekinitve nosečnosti. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) se v Evropi vsako leto izvede približno 483.000 nevarnih splavov.
Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač je po objavi odločitve dejala, da so zmagali: »Ni sicer takšen da, kot smo si ga želeli, vendar je pot, ki omogoča, da varen splav postane mogoč. Ne gre za dodatna sredstva, temveč za sredstva, ki že obstajajo.« Poudarila je, da jih žalosti, da za dostopen in varen splav evropska komisija ne bo namenila dodatnih finančnih sredstev ter dodala, da se bodo borili še naprej, saj se na institucijo samo ne morejo zanesti.
Na odločitev evropske komisije se je pozitivno odzval evropski poslanec iz Slovenije Matjaž Nemec, ki je današnji dan opisal kot zgodovinskega za pravice žensk. Poslanka Romana Tomc, ki je decembra kot ena od petih poslank in poslancev iz Slovenije glasovala proti pobudi, pa je na družbenem omrežju X zapisala, da se »evropska komisija očitno zaveda, da področje zdravstva (splava) sodi v pristojnost držav članic in da zato ni predlagala nobenega novega zakonodajnega instrumenta.
Na Poljskem so že večkrat protestirali proti zakonodaji, ki ne omogoča splava. FOTO: Kacper Pempel/Reuters
Med čakanjem na odločitev evropske komisije so pri Inštitutu 8. marec zapisali, da ne vedo, kakšno odločitev bo sprejela niti na kakšen način bodo z njo seznanjeni, da pa se bo danes pokazalo, v kakšni Evropi živimo: »V Evropi, kjer so ljudje slišani, ali v Evropi, kjer je demokracija le iluzija. V Evropi, v kateri demokratični postopki nekaj pomenijo, ali v Evropi, v kateri o vsem odloča ena sama oseba. Danes bomo izvedeli, kakšna je usoda naše pobude. In to, kakšna Evropa smo.«
V treh dneh so aktivisti in aktivistke zbrali skoraj 250.000 podpisov peticije, v kateri so evropsko komisijo pozvali, naj na pobudo My Voice, My Choice odgovori pritrdilno.
Na Poljskem umira nosečnica
Pri Inštitutu 8. marec so pred odločitvijo o varnem in dostopnem splavu opozorili na dogajanje na Poljskem. Že v preteklosti je več žensk umrlo zaradi sepse, ker so jim zdravniki zavrnili splav. Trenutno je v mestu Olsztyn hospitalizirana Lela, žena in mati, ki čaka na medicinsko nujen splav. Gruzijka, ki živi na Poljskem, je noseča 15 tednov in v življenjski nevarnosti. Ima sladkorno bolezen tipa 1 ter več resnih zdravstvenih zapletov. Že tedne ne more jesti, bruha kri in lahko le še navlaži ustnice z vodo. Do danes nosečnost še vedno ni bila prekinjena. Njeno življenje je postavljeno na drugo mesto.
Mateusz Bieżuński iz Fundacije za ženske in načrtovanje družine, ki je neposredno vključen v Lelin primer, opozarja, da zmanjkuje časa: »Zdravniki že več kot mesec dni zavračajo izvedbo splava, ki bi ji rešil življenje. Lela lahko umre vsak trenutek. Čeprav ni državljanka EU, je to, kar doživlja, vsakodnevna realnost poljskih žensk – strah, da lahko vstop v bolnišnico pomeni, da iz nje nikoli več ne prideš.«
Poljska aktivistka Dominika Lesota je povedala, da so pretreseni, ne pa tudi presenečeni in da gre za posledico enega najstrožjih zakonov glede splava. Poudarila je, da Poljaki in Poljakinje ne želijo praznih obljub: »Prazne obljube ne bodo pomagale Leli, ki umira v poljski bolnišnici, niti nobeni ženski, ki nima dostopa do varnega splava.«
Pri Inštitutu 8. marec so pred odločitvijo opozorili na dogajanje na Poljskem. FOTO: Črt Piksi
Nika Kovač je ob tej pretresljivi zgodbi opozorila: »Če bi Lela živela v Sloveniji, in ne na Poljskem, bi bilo z njo vse v redu. Tako pa ni. In to je realnost današnje Evrope. Nekatere države ženskam sporočajo, da je njihovo življenje zlahka žrtvovano. Globoko me frustrira in jezi, da morajo moji poljski kolegi biti tukaj in moledovati za pomoč.« Opozorila je, da politična moč pomeni tudi politično odgovornost.
Poljska ima enega najbolj restriktivnih zakonov glede splava – mogoč je le v primeru incesta, posilstva oziroma ko je ogroženo življenje matere, pa še tedaj se zdravniki izgovarjajo na ugovor vesti ali pa se bojijo sankcij. Po tem, ko so pred letom dni zbrali dovolj podpisov, je Nika Kovač dejala, da je »milijon podpisov pokazalo, da so reproduktivne pravice skupna vrednota celotne Evrope« in ne nekaj, kar bi razdvajalo ljudi.
Aleksandra Łoboda iz organizacije Widzialne je povedala, da prepovedi splava ne preprečijo, temveč jih naredijo nevarne in neenake: »Vsak dan približno 130 žensk na Poljskem opravi splav s pomočjo civilnih mrež. Skoraj vsi splavi potekajo zunaj javnega zdravstvenega sistema in jih omogočajo nevladne organizacije z omejenimi sredstvi. To ni vzdržno in ni pravično. Splav je vprašanje socialne pravičnosti in enakosti – vrednot, o katerih EU trdi, da jih zagovarja.«
Poljska Fundacija za ženske in načrtovanje družine je Inštitut 8. marec prosila, naj napišejo pismo solidarnosti z Lelo, v katerem pozivajo poljsko ministrico za zdravje Aneto Grunwald-Fitas, naj ukrepa, in Ursulo von der Leyen, naj podpre pobudo My Voice, My Choice. Pritiski, naj Bruselj usliši željo več kot milijona ljudi, so v zadnjih dneh prihajali iz vse Evrope.
Poljska aktivistka Marta Lempart, ustanoviteljica gibanja Štrajk žensk, je junija leta 2024, ko se je začelo zbiranje podpisov za pobudo My Voice, My Choice, za Delo povedala, da je »grozno, ko morajo noseče ženske na Poljskem v bolnišnico oditi z odvetniki ali nevladnimi organizacijami, da dobijo pomoč«.
Pobuda, ki jo je z resolucijo podprl tudi evropski parlament, je predlagala vzpostavitev prostovoljnega finančnega mehanizma za podporo dostopnemu in varnemu splavu v Evropi. Prek finančnega mehanizma bi države zagotavljale dostop do zdravstvene oskrbe za ženske, ki bi želele opraviti splav, pa ga v svojih državah ne morejo.
Javno mnenje je v večini držav članic Evropske unije naklonjeno reproduktivnim pravicam. Tudi zakonodaje so spisane tako, da ženskam načeloma omogočajo, da opravijo splav. A v posameznih državah članicah je kljub zakonodaji splav težko dostopen – na Hrvaškem in v Italiji se zdravstveno osebje sklicuje na ugovor vesti, na Madžarskem morajo ženske pred posegom poslušati zarodkovo srce. V Nemčiji je splav plačljiv, na Malti in na Poljskem skorajda nemogoč.
Znanstveni in mednarodni organi soglašajo, da se število splavov ne zmanjša, če se reproduktivno zdravje obravnava kot razkošje. S tem se ženske zgolj sili v nevarne splave.
Naj sprejme pobudo My Voice, My Choice so Ursulo von der Leyen pozvali med drugimi danska premierka Mette Frederiksen, estonski premier Kristen Michal, slovenski premier Robert Golob, predsednik španske vlade Pedro Sanchez in njegov švedski kolega Ulf Kristersson.