Že pred nesrečo sem se rekreativno veliko ukvarjal s športom in tudi zdaj se trudim, da sem aktiven. Plavam pri Športnem društvu Plavalček iz Krškega. Vedno sem bil optimist in vztrajen. Ko me kdo vpraša, ali to zmorem, mu odgovorim, da ne vem, bom poskusil, pa bom videl. Grem korak za korakom,« nam pove 50-letni Marko Glogovič, ki živi na Studencu v trebanjski občini. Ko smo ga obiskali, je s svojo asistentko Marjeto prišel s sprehoda, z Markom si sežemo v roke, pozdravi nas tudi njegova partnerica Helena, med obiskom spoznamo še muco Slivo, ki živi pri Marku in Heleni. V trebanjski občini sta si ustvarila dom. Služba in skupna pot sta ju pripeljali na Dolenjsko.
Za vsak gib moram dati telesu ukaz, po nesreči pri meni ni več nobene avtomatike.
»Izhajam iz Dobove, iz znane gradbene družine, sedaj podjetje vodi brat. Po poklicu sem geodet. V svoji stroki imam vse licence. Sem pooblaščeni inženir, imam geodetsko izkaznico, vse postopke lahko vodim, kar se tiče geodezije,« pove Marko, ki je s Heleno prej živel v Celju. Ker je imel službo v Sevnici, ona pa v Ljubljani, sta se preselila v Trebnje. Preden sta končala gradnjo hiše, je Marko dobil službo v Trebnjem. Decembra 2018 sta se vselila, julija 2019 pa se jima je življenje obrnilo na glavo! »Z ženo sva bila dogovorjena, da po službi pridem s kolesom iz Trebnjega v Ljubljano. Žal pa tja nisem prišel … Ne vem, kaj je bilo, saj se ne spomnim. Tako so mi povedali. Pri Polici pri Grosupljem je vame trčil pijani voznik in me zbil. Dobil sem hude poškodbe možganov, zatekli so. Imel sem notranje krvavitve, poškodbe lobanje (zlomljeno lobanjsko dno), zlomljene ličnice ter izpah čeljusti, poškodovan je bil očesni živec. Nalomljeni oz. napočeni sem imel vretenci, odprt zlom leve roke, poškodovane sklepe in zlomljene prste, tudi levi kolk se je izpahnil. Lahko rečem, da sem imel več kosti zlomljenih, kot sem mislil, da jih imam. Pravijo, da mi je uporaba kolesarske čelade rešila življenje,« Marko opiše, kaj se mu je zgodilo. Kar 18 dni je bil v komi, zdravil se je v UKC Ljubljana, SB Novo mesto in URI Soča, tri mesece je bil na rehabilitaciji na Polikliniki Glavić. Med zdravniki posebej omeni dr. Toma Havlička, ki ga je, kot pravi Marko, nazaj sestavil. Marku ni bilo lahko, težki dnevi so bili tudi za njegove najbližje.
Ponosen je na priznanja, ki so dokaz, da je njegov trud opazen v okolju, kjer biva. Foto: Drago Perko
Za vsak gib ukaz
»Ko sem prišel na Sočo, sem bil še v ležečem položaju, v plenicah. Potem so me spravili na invalidski voziček, pozneje sem šel postopoma na bergle, nato z eno, potem s palicami. Po pol leta sem še vedno delno uporabljal voziček. Po operacijah, štiri sem imel, sem postopoma napredoval. Ena od operacij je bila še posebno boleča in zahtevna. Po njej si lahko zdaj z obema rokama umijem glavo, prej tega nisem mogel. Prej sem imel velike težave tudi pri vsakdanjih stvareh, pri jedi, oblačenju … Vse je bilo zelo težko. Ampak sem bil vedno optimist,« odkrito govori o okrevanju, hkrati pa vse začini z velikim odmerkom optimizma in dobre volje. Tudi zato in ob pomoči dobrih ljudi okoli sebe tako dobro napreduje.
Verjamem, da bom okreval. Vztrajati je treba!
Rehabilitacijo je nadaljeval tudi v termalnih toplicah v Laškem, Topolšici in Dolenjskih Toplicah. »Za vsak gib moram dati telesu ukaz, po nesreči pri meni ni več nobene avtomatike. Za vsak korak je nujen ukaz. Najtežje mi je pri prenosu teže. Prvi koraki so najtežji, po desetih je boljše in laže,« opiše svoj boj. »Po operaciji roke se mi je hoja izboljšala. Podzavestno imam večje zaupanje. Če človek pade, pade vedno prek roke. Ker je roka v boljšem stanju, imam več zaupanja vanjo, posledično me je manj strah in raje hodim.«
Korak za korakom v nov dan Foto: Drago Perko
Brez novih težav ne gre. »Imel sem epileptični napad. Zdaj sem kategoriziran epileptik in imam zdravila,« opiše še nekaj, kar mu je po nesreči prišlo na pot. Zdravnike redno obiskuje, opravlja kontrole in se drži navodil. V službo ne more, čeprav je bil strokovnjak na svojem področju. »Invalidsko sem upokojen. Pokojnina je nižja, približno 700 evrov, dobim še invalidnino. Razlika v primerjavi s plačo je velika,« pove o tem, kako je v letih, ko bi moral dobro zaslužiti, po tuji krivdi in alkohola ostal brez tega. »Zdaj teče tožba proti zavarovalnici povzročitelja nesreče, pričakujem odškodnino in rento,« pove.
Vesel je tudi priznanja športni znak, ki ima velik strokovni pomen. Foto: Rok Nose
Osmislil si je življenje
Svoje življenje si je osmislil na novo. To ne uspe vsakomur, Marku je. »Šport mi ogromno pomeni. Celo življenje sem bil aktiven: do 18. leta sem treniral rokomet, igral sem mali nogomet, tekel, kolesaril, plaval, bil sem tudi triatlonec. Prevozil sem veliko slovenskih kolesarskih poti, tudi vzpone, kot so Mangart, Vršič, Krim, Snežnik, celo na Uršljo goro sem se povzpel s kolesom,« Marko pripoveduje o tem, kako ga je in ga še danes šport drži pokonci. »Dvakrat na teden imam fizioterapijo, dvakrat plavanje, hodim tudi v Top Gym v Trebnjem, nabere se veliko aktivnosti, dvakrat na teden tudi telovadba v A3but profi pri Marku Tomiču. Še vedno rad plavam, tekmujem na tekmah invalidov, osvojil sem medalje, tudi naslov državnega plavalnega prvaka na 50 metrov prstno v svoji kategoriji SB6, kamor spadamo gibalno omejeni,« se pohvali z dosežkom, za kar je od Športne zveze Trebnje in Mirna prejel kar dve priznanji. Po izboru spletnega glasovanja je prejel priznanje športnik leta po izboru navijačev, za nameček je dobil še športni znak za svoj dosežek na državnem prvenstvu v plavanju.
Brez treninga ne bi bil tu, kjer je zdaj, rehabilitacija pa ne bi bila tako uspešna. Foto: Top Gym Trebnje
S svojo zgodbo je navdih, spodbuda. Za vse. Pa mu ni vedno lahko, prizna, a ne tarna. »Najslabše bi bilo obupati. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Lahko pa naredim, da bo naprej bolje. Najbolj me drži pokonci karakter – optimizem in vztrajnost. Najlažje in hkrati najslabše bi bilo ležati na kavču in trditi, da ne zmoremo. Ampak to ne pride v poštev,« nam podeli še lekcijo potrpežljivosti, vmes pa pokaže, da svoje telo vadi v vsaki situaciji, tudi tako, da se pri oblačenju loti najprej zdrave roke, potem pa pride na vrsto poškodovana, kar bi bilo tehnično gledano zanj udobneje. Prizna, da je tudi zelo čustven. »Ko sem v družbi invalidov, podzavestno zajočem,« prizna in pove na glas: »Verjamem, da bom okreval. Pravim, da sem prvič in zadnjič državni prvak, ker ko bo naslednje državno prvenstvo, ne bom več invalid,« pove Marko in sklene v svojem slogu: »Vztrajati je treba!«