Nogometno leto 2026 je vse prej kot dolgočasno. Vrhunec prinaša v poletnih mesecih, ko se bo v ZDA, Mehiki in Kanadi rekordnih 48 reprezentanc potegovalo za naslov svetovnega prvaka. Na največjem tekmovanju ne bo Slovenije, za še večjo žalost in razočaranje številnih ljubiteljev nogometa na sončni strani Alp pa bi lahko poskrbeli negotovi usodi Maribora in Olimpije. Veljata za večna rivala, tradicionalna velikana slovenskega klubskega nogometa, lahko se tudi pohvalita z največjim številom navijačev.
V tej sezoni jima gre marsikaj narobe. V pokalu je oba zaustavil Brinje Grosuplje, na prvenstvu pa jima ne kaže najbolje v boju za vsaj tretje mesto, ki še pelje v Evropo. Tako bi se lahko prvič po sezoni 2008/09 zgodilo, da slovenskih barv v evropskih tekmovanjih ne bi zastopal ne Maribor ne Olimpija. Vijolice so v tem stoletju počivale v Evropi le dvakrat. Izpustile so sezoni 2005/06 in 2008/09, v številnih preostalih pa tako blestele, da so si izklesale status fenomena v regiji, ki so želeli v obdobju, ko je za klubski razvoj skrbel Zlatko Zahović, posnemati mnogi bogatejši klubi.
Trener Maribora in kapetan Olimpije še verjameta
Nogometaši Brava so po zmagi nad Mariborom prehiteli vijolice na lestvici in se (s tekmo več) zavihteli na tretje mesto. Šiškarjem gre na roko podatek, da se bosta do konca sezone v večnem derbiju še medsebojno spoprijela Maribor in Olimpija.
Foto: Aleš Fevžer
Po nedeljskem porazu Maribora v Stožicah, kjer so z 0:3 izgubili proti Bravu, mladi ljubljanski klub pa je s tem na lestvici prehitel nogometni ponos mesta ob Dravi. Razočaranje v vrstah vijolic je ogromno, trener Feđa Dudić na dvoboju v Stožicah kar ni mogel verjeti, kaj se dogaja Mariboru.
“Ne morem dojeti, da se to res dogaja in smo tako brutalno kaznovani za lastne napake. Do konca so še štirje krogi in v boju za Evropo imamo še vedno vse v svojih rokah. Bravo ima tri točke prednosti, a tudi tekmo več. Mi pa smo boljši v izkupičku medsebojnih obračunov, tako da je vse odvisno od nas,” strateg iz Sarajeva še verjame v srečen konec.
Evropska sezona brez Maribora bi predstavljal hud udarec vijolicam, podobno velja tudi za Olimpijo, ki je v tej sezoni neuspešno branila državni naslov, po dramatičnem sobotnem porazu v Kopru (2:3) pa se znašla v nehvaležnem položaju, saj se je njen zaostanek za kandidati za evropske vozovnice še povečal. Zmaji že dolgo niso več odvisni le od svojih rezultatov, kapetan Matevž Vidovšek pa še ni vrgel puške v koruzo.
Koprčani so v razburljivem srečanju, zmagovalec je bil odločen globoko v sodnikovem podaljšku, premagali Olimpijo s 3:2 in se utrdili na “evropskem” drugem mestu. Zmaji ostajajo na petem, za tretjeuvrščenim Bravom pa s tekmo manj zaostajajo sedem točk.
Foto: Aleš Fevžer
“Do konca so ostale še štiri ligaške tekme, v katerih lahko dosežemo svoj cilj. Dve od teh sta proti neposrednima tekmecema za evropsko mesto. Naša naloga je jasna. Zbirati moramo točke in hkrati upati na spodrsljaje konkurence,” prvi vratar zeleno-belih verjame, da se lahko Olimpija, ki se bo do konca sezone pomerila še tako z Mariborom kot tudi Bravom, še zavihti na tretje mesto. Če se ne bo, bodo zmaji prvič po sezoni 2015/16 ostali brez evropskih dokazovanj, s tem pa ne bo trpel le ugled kluba, ampak tudi njegova blagajna.
Če bodo šli do konca, bo Slovenija dočakala nov mejnik
Brinje Grosuplje se bodo 13. maja v finalu pokala Pivovarne Union v Celju za lovoriko pomerili z Aluminijem.
Foto: Aleš Fevžer
Leto 2026 je sicer v Sloveniji že postreglo z ogromnim udarcem, saj je z nogometnega zemljevida izginil prezadolženi dvakratni državni prvak Domžale. Po drugi strani pa najlepšo pravljico v zgodovini svojega obstoja piše drugoligaški klub Brinje Grosuplje. Prihaja iz dolenjskega kraja, ki je bližje Ljubljani kot Novem mestu, in je zelo ponosno na prvega moža evropskega nogometa Aleksandra Čeferina. Ta pa bi lahko poleti v Evropi spremljal kar nastope domačega kluba, kar se je zdelo še pred nekaj leti nekaj nemogočega in neuresničljivega. Realnost pa je drugačna.
Postopen napredek kluba na vseh ravneh je postregel z zgodovinskim prebojem v finale pokala, tako da se bo 13. maja v knežje mesto preselila “polovica krajanov”, trenutno drugouvrščeni drugoligaš, ki je v nedeljo nasul Jesenicam kar osem zadetkov (8:1), pa se bo potegoval tako za krstno lovoriko kot tudi nastop v Evropi. Če bi šel do konca, bi Slovenija dočakala nov mejnik, saj to ni v obdobju državne samostojnosti uspelo še nobenemu klubu, ki ne igra v prvi ligi.
Na Škotskem se to ni zgodilo že 41 let
Da je leto 2026 v klubskem nogometu resnično nekaj posebnega, dokazujejo tudi zgodbe in razpleti državnih prvenstev v drugih evropskih državah. Na Škotskem se tako prvič po letu 1960 nasmiha naslov Heartsu.
Navijači Heartsa so v sedmih nebesih. Njihovi ljubljenci naskakujejo največji uspeh v zgodovini kluba.
Foto: Reuters
Klub, ki prihaja iz Edinburgha, bi lahko tako kot prvi v tem stoletju prekinil vladavino dveh velikanov iz Glasgowa (Celtic in Rangers).
Na Škotskem bi se lahko prvič v tem stoletju proslavljala “kanta” v Edinburghu.
Foto: Reuters
Omenjena kluba se na seznamu škotskih prvakov izmenjujeta na vrhu vse od leta 1985! Zadnji, ki ju je prehitel, je bil Aberdeen pod taktirko slovitega Sira Alexa Fergusona.
Zdaj se naslov nasmiha Heartsu (Heart of Midlothian), ki ima štiri kroge pred koncem tri točke prednosti pred branilcem naslova Celticom ter štiri pred Glasgow Rangers. Do konca sezone se bo pomeril še z obema, za začetek v prihodnjem krogu z Rangers, v zadnjem krogu, takrat bi lahko bilo na Škotskem še kako zanimivo, pa bo 16. maja gostoval na Celtic Parku.
Bolgarski velikan s pomočjo Slovenca do velikega cilja
Nekdanji zvezni igralec Brava Gašper Trdin se v Bolgariji spogleduje s prvim naslovom državnega prvaka.
Foto: Guliverimage
V Bolgariji je bil v zadnjih 14 letih vladar prvoligaškega nogometa Ludogorec Razgrad. Podprt s kapitalom bogatega lastnika Kirila Domuščijeva je kot za stavo osvajal državna prvenstva, pri tem mu je leta 2022 do državne zvezdice pomagal tudi slovenski strateg Ante Šimundža, v tej sezoni pa se pripravlja ogromna sprememba. Levski iz Sofije, najbolj priljubljeni klub v Bolgariji, ki ima ogromno navijačev, v preteklosti pa ga je v različnih časovnih obdobjih vodil Slaviša Stojanović, je od težko pričakovanega naslova oddaljen le še milimetre.
V Sofiji se pripravlja ogromna zabava, na kateri si bo lahko dal duška tudi slovenski legionar Gašper Trdin. Levski ima pred CSKA 1948 11, pred Ludogorcem pa že 13 točk prednosti. Ker bodo v Bolgariji klubi v skupini za prvaka odigrali le še pet krogov, si lahko Levski matematično zagotovi naslov že naslednji konec tedna, saj bo 2. maja gostil najbližjega zasledovalca, mestnega tekmeca CSKA 1948. Z zmago bi si zagotovil naslov prvaka, prvega po sušnih 17 letih.
Navijači Levskega bi lahko proslavljali težko pričakovani naslov prvaka že konec tedna.
Foto: Guliverimage
Švicarski “Leicester” oziroma “Kaiserslautern”
V Švici pa odmeva pravljična zgodba Thuna. Klub, ki igra domače tekme na stadionu Stockhorn Arena, na katerem so Celjani v zadnjih dveh evropskih sezonah dvakrat spravili v slabo voljo Lugano, ima pred St. Gallnom 11 točk prednosti. Ker bodo do konca prvenstva v skupini za prvaka odigrane le še štiri tekme, si lahko naslov zagotovi že prihodnji konec tedna, ko bo gostoval na St. Jakob Parku v Baslu. Če mu ne bo spodletelo, bo to nadaljevanje fenomenalnega niza, saj je Thun še v prejšnji sezoni igral v drugi ligi, jo nato osvojil, v tej pa je v elitni druščini tako dober in prepričljiv, da mu lahko največji uspeh v zgodovini kluba prepreči le še čudež epskih razmer.
Thun drvi v Švici prvemu državnemu naslovu naproti.
Foto: Guliverimage
Klub, ustanovljen leta 1898, je do zdaj za največji uspeh poskrbel leta 2005, ko je v švicarski prvi ligi osvojil drugo mesto. Tokrat bo šel očitno še korak dlje in prvič okusil, kako je biti švicarski prvak. Prvič po šestih letih bo zaigral tudi v Evropi, kar bo za klub, pri katerem se dokazuje tudi estonski reprezentant Mattias Käit, ki se je pred leti dokazoval pri danes žal propadlih Domžalah, zelo odmeven dosežek.
Na Otoku so Thun že poimenovali švicarski “Leicester City”, saj podobno kot lisice pred desetletjem spravlja v obup največje švicarske klube, v Nemčiji pa se ob njegovi zgodbi radi spominjajo podviga Kaiserslauterna, ki je v sezoni 1997/98 ekspresno po drugi ligi osvojil še bundesligo.
Thun, mesto z okrog 45 tisoč prebivalci, ima opravka z največjo nogometno evforijo v obdobju 128-letnega klubskega obstoja.
Foto: Guliverimage
Ni kaj, leto 2026 prinaša ogromno zanimivih nogometnih zgodb, ki izstopajo iz povprečja, hkrati pa tudi dokazujejo, da ena največjih lepot najbolj pomembne postranske reči na svetu leži prav v tem, kako je to šport, poln presenečenj in nepredvidenih razpletov.
Seznam prvakov in pokalnih zmagovalcev v Evropi:
Država
Prvak
Pokalni zmagovalec
Albanija
finale Dinamo Tirana – Egnatia (13. maj)
Anglija
finale Manchester City – Chelsea (16. maj)
Armenija
polfinale (29. april)
Avstrija
finale LASK Linz – Altach (1. maj)
Azerbajdžan
finale Sabah Baku – Zira (13. maj)
Belgija
finale Union SG – Anderlecht (14. maj)
Bolgarija
polfinale (29. in 30. april)
Bosna in Hercegovina
finale Zrinjski Mostar – Velež Mostar (6. in 13. maj)
Ciper
polfinale (29. april)
Češka
finale Jablonec – Karvina (20. maj)
Črna gora
polfinale (6. maj)
Danska
finale Köbenhavn – Midtjylland (14. maj)
Francija
finale Lens – Nice (22. maj)
Grčija
OFI Kreta
Hrvaška
Dinamo Zagreb
finale Dinamo Zagreb – Rijeka (13. maj)
Italija
finale Lazio – Inter (13. maj)
Izrael
finale Hapoel Beer Sheva – Maccabi Tel Aviv (26. maj)
Kosovo
finale Dukagjini – Ferizaj
Luksemburg
polfinale (13. maj)
Madžarska
finale Ferencvaroš – Zalaegerszegi (9. maj)
Malta
finale Valletta – Gzira United (24. maj)
Moldavija
polfinale
Nemčija
finale Bayern München – Stuttgart (23. maj)
Nizozemska
PSV Eindhoven
AZ Alkmaar
Poljska
finale Gornik Zabrze – Rakow Czestochowa (2. maj)
Portugalska
finale Sporting Lizbona – Torreense (24. maj)
Romunija
finale Universitatea Cluj – Universitatea Craiova (13. maj)
Rusija
polfinale (6. in 7. maj)
Severna Irska
finale Dungannon Swifts – Coleraine (2. maj)
Severna Makedonija
polfinale (6. maj)
Slovaška
finale Žilina – Košice (1. maj)
Slovenija
Celje
finale Aluminij – Brinje Grosuplje (13. maj)
Srbija
Crvena zvezda
polfinale (29. april)
Škotska
finale Celtic Glasgow – Dunfermline (23. maj)
Španija
Real Sociedad
Švica
finale Lausanne Ouchy – St. Gallen (24. maj)
Turčija
polfinale (6. in 13. maj)
Ukrajina
finale Černihiv – Dinamo Kijev (20. maj)
Wales
The New Saints
Caernarfon
V tabeli so izpuščeni prvaki in pokalni zmagovalci nekaterih manjših evropskih držav, pa tudi nekaterih lig, ki potekajo v drugačnih časovnih okvirih.