Na tisti ulici, kjer so dnevi dišali po asfaltu in večeri po glasbi, je odraščal Bojan Cvjetićanin. Med njegovimi sosedi ni manjkalo barvitih likov. Ena izmed njih je bila Anja Rupel, ki je izza zaves opazovala, kako mulci spreminjajo pločnik v oder. Nastajale so spontane zabave z Alešem Klinarjem na čelu. Kitaro na ramo, podaljšek skozi okno, občinstvo je bila celotna soseska. Cvjetićanin ni stal v ozadju. Z glasom je rezal zrak, z gibi iskal ritem, s karizmo že takrat preskakoval robnike.
Zvezdnica se danes s posebno sentimentalnostjo spominja tistih dni in poudarja, da je bilo v fantu nekaj posebnega. Talent je bil, pravi, očiten kot refren, ki ga ujameš že ob prvem poslušanju. In čeprav so se časi spremenili, ostaja občutek, da se je prav tam začela zgodba, ki še vedno glasno odmeva. Anja ob tem ugotavlja, v kakšnega izjemnega mladeniča se je razvil nadobudni fantič z ulice.