»Ime mi je Jani Vidmar. Zapomnite si, ker vam bom tečnaril.« Približno takole je v svojem slogu ljubiteljski naravovarstvenik iz vasi Zbure, ob kateri se razteza mokrišče Zdravci, zapečatil obljubo, ki jo je dobil od ministra za naravne vire in prostor. Zdravci zanj niso le mokrišče, za katero se že več kot desetletje bori, so tudi njegovo zatočišče, svojevrsten vrt, za katerega skrbi tako, da čim manj skrbi zanj. Ko je bilo ogroženo, je kupil tri dobre tri hektarje te za marsikoga ničvredne zemlje – samo zato, da bi ohranil mokrišče.
Ko se obiskovalec, navajen mestne sivine, v teh pomladnih dneh pripelje iz Šmarjeških Toplic, nadaljuje proti Šmarjeti in se nato po hribu spusti proti vasi Zbure, ga kar zaslepi zelenilo, ki kipi iz pokrajine. Ob tamkajšnjem potoku Radulja, za katerega pogosto slišimo, da je s 34 kilometri najdaljši v Sloveniji – »prevelik za potok in premajhen za reko« –, se razteza mokrišče, iz katerega se dvigajo stoletne, razvejene vrbe z debelimi in z rastlinjem obraslimi debli, visoko trstičje, poganja pisano cvetje, predvsem pa cvrči od življenja – na tleh, v vodi in v zraku. »Vse to so Zdravci,« pokaže Jani Vidmar, ko se iz vasi peljeva proti mokrišču.