Kot spominja Abdala, so tudi zgodnji sionistični voditelji svoj projekt – vzpostavitev judovske države v pretežno nejudovski Palestini – označevali za kolonialnega, vedeli pa so, da to zahteva odstranitev avtohtonega palestinskega prebivalstva. Ta proces še traja, kar dokazujejo genocid v Gazi, razselitve na Zahodnem bregu, preprečevanje palestinskim beguncem v okoliških državah, da se vrnejo na ozemlje Izraela, od koder so bili pregnani, in diskriminacija državljanov Izraela palestinskega rodu.
Sionizem je rasizem, jasno pove sogovornica, saj temelji na izbrisu avtohtonih prebivalcev iz svojega dojemanja tega, kaj je Palestina, dežela, v kateri so sionisti s pregonom in razlastitvijo 750.000 Palestincev, Nejudov, ustvarili judovsko državo. A ta ideologija ne odreja samo življenja prebivalcev Izraela, pač pa usodno zaznamuje razmere na celotnem območju pod izraelskim nadzorom, od reke Jordan do Sredozemskega morja, in celo onkraj njega, v palestinskih begunskih taboriščih drugod v regiji.
Abdala t. i. rešitev v obliki dveh držav, torej oblikovanje palestinske države z nedoločeno suverenostjo na okoli 20 odstotkih historične Palestine, označuje za “orodje, s katerim se je kupovalo čas in legitimnost za Izrael”. Ta domnevna rešitev, ki med drugim uživa deklarativno podporo Zahoda, medtem ko ji Izrael vztrajno in odločno nasprotuje, je glede na stanje na terenu sicer povsem nerealistična, a tudi v primeru izvedbe ne bi uresničila pravice Palestincev do samoodločbe, je opozorila sogovornica. Maha Abdala se je v začetku meseca udeležila konference “Kriminološke perspektive o Palestini: Pravni odzivi in akademska sokrivda v časih genocida”, ki je 9. in 10. aprila potekala na ljubljanski Pravni fakulteti.
Abdala je bila rojena v vzhodnem delu Jeruzalema, ki je pod izraelsko okupacijo od leta 1967, kjer je tudi odraščala. Dela kot asistentka in raziskovalka na univerzi v Antwerpnu, kjer se ukvarja s področji mednarodnega prava, sionizma, naseljenskega kolonializma, apartheida, človekovih pravic in genocida. Foto: BoBo
Glavni področji vašega dela sta sionizem in naseljenski kolonializem. Kako pomembna sta ta pojava za razumevanje vprašanja Palestine in Izraela danes, kako se odražata v regiji v letu 2026?
Žal obstajata načrtna nevednost in napačna klasifikacija tega, kar se v Palestini dogaja zdaj in že skoraj 100 let. V samem srcu tega je naseljensko kolonialni projekt, ki temelji na sionistični ideologiji, ki predvideva domovino v Palestini izključno za judovsko ljudstvo, način za uresničitev tega projekta pa je odstranitev avtohtonega palestinskega prebivalstva in izbris njegove prisotnosti. Jaz to vidim kot genocidni proces, ki še traja. Nakba, palestinska katastrofa, se ni začela in končala v štiridesetih letih 20. stoletja. Sama vzpostavitev države Izrael, ki je glavna manifestacija in izvedba naseljensko kolonialnega sionističnega projekta, temelji na dehumanizaciji Palestincev in njihovi sistematični razlastitvi in razselitvi, kar je pripeljalo do točke, ko je po skoraj 80 letih polovica palestinskega ljudstva v izgnanstvu v begunskih taboriščih in se ne more vrniti, medtem ko so tisti, ki so ostali v okupirani Palestini, podvrženi najbolj grozovitim oblikam preganjanja, vključno s sistematičnim pobijanjem, fizičnim nasiljem, mučenjem, zapiranjem, omejitvami svoboščin in zanikanjem temeljnih pravic. Pomembno je to postaviti v središče razumevanja, kaj je Palestina danes. Vojaška okupacija iz leta 1967, ki jo je Meddržavno sodišče leta 2024 – končno, po 57 letih – označilo za nezakonito, je eno orodje za vzdrževanje nadvlade nad prebivalstvom, ni pa edino. Palestinsko ljudstvo obstaja v mejah iz leta 1948, kar je danes država Izrael, obstaja na Zahodnem bregu, vključno z Jeruzalemom, in v Gazi, kar so okupirana palestinska ozemlja. A polovica nas ostaja zunaj v vsiljenem izgnanstvu brez zmožnosti vrnitve. V srcu naseljensko kolonialnega projekta je razdrobljenost ljudstva, ljudje se ne morejo združevati in uveljavljati svoje kolektivne pravice do samoodločbe in svojih socialnih, gospodarskih in kulturnih pravic.
Sionistično gibanje je na samem začetku sebe označevalo kot kolonialni projekt, pri čemer so vedeli, da bi to pomenilo eliminacijo avtohtonega prebivalstva za ohranjanje nadvlade.
Maha Abdala
Sionistična ideja, ki predvideva izključno pravico do ozemlja za Jude, je uradna politika izraelske vlade. Ta je leta 2022 kot svoje osnovno načelo določila, da ima “judovsko ljudstvo izključno in neodtujljivo pravico do vseh delov dežele Izrael”. Vprašanje je sicer, kaj pomeni “dežela Izrael”, saj to ni država Izrael, a vprašal bi vas, ali je sionizem vedno vodil v to smer. Je kdaj obstajala različica sionizma, ki v svoji naravi ni bila izključevalna do Nejudov, različica sionizma, ki je bila združljiva z obstojem Palestincev kot avtohtonih prebivalcev?
Kratek odgovor je ne. Tudi, če ste “liberalni” ali “levičarski” sionist, še vedno sprejemate mantro “dežela brez ljudi za ljudstvo brez dežele” (slogan zgodnjih sionistov, s katerim so Palestino kljub njenim avtohotnonim prebivalcem predstavljali kot nenaseljeno deželo, op. a.), ki je bistvo sionističnega projekta, ki je vodil v naseljevanje Palestine. Mimogrede, da gre za naseljensko kolonialni projekt, ne priznavajo le palestinski učenjaki. Sami zgodnji sionistični voditelji, kot so Hercl, Jabotinski in drugi, so o sionističnem gibanju govorili kot o kolonialnem projektu. “Šli bomo in kolonizirali Palestino”, so govorili. Sionistično gibanje je na samem začetku to priznavalo in sebe označevalo kot kolonialni projekt, pri čemer so vedeli, da bi to pomenilo eliminacijo avtohtonega prebivalstva za ohranjanje nadvlade. Težko si je zamisliti tako oblikovano nacionalno gibanje, ki bi vključevalo avtohtono prebivalstvo, ki deželo že naseljuje. Nakba, ki še traja, in genocid v Gazi to dokazujeta. To usmeritev sionizma potrjujejo tudi drugi dogodki. Izpostavila bi izraelski temeljni zakon o nacionalni državi iz leta 2018, ki je desetletja po nakbi in kolonizaciji uradno določil, da ima pravico do samoodločbe v Izraelu le judovsko ljudstvo. Kaj pa dva milijona Palestincev znotraj države Izrael, kaj pa vsi Palestinci zunaj Izraela v preostanku Palestine? Kako lahko oni uveljavljajo pravico do samoodločbe? Ta pravica Palestincev je bila strukturno zanikana. Omenjeni zakon tudi izrecno spodbuja judovsko naseljevanje znotraj “dežele Izrael”, pri čemer ni država Izrael nikoli določila svojih meja, kar je načrtna dvoumnost, ki je omogočila priključevanje palestinskega, libanonskega, sirskega ozemlja, kar vidimo, da se dogaja danes. Gre za uresničevanje ideje velikega Izraela, ki je v samem bistvu sionističnega naseljensko kolonialnega projekta, ta pa seže močno onkraj Palestine.
Sorodna novica
“Sionizem se je izkazal kot nezdružljiv s pravicami, morda tudi s samim obstojem Palestincev”
Sionisti definirajo sionizem kot željo Judov, da imajo svojo lastno domovino, ne da bi dodali, da gre za domovino na ozemlju drugih ljudi, kar je uokvirjanje, ki naredi nasprotovanje sionizmu nelegitimno in antisemitsko. Kaj bi bila po vašem mnenju celovitejša definicija sionizma oziroma kako ga vi dojemate?
Sionizem je rasizem. V celoti temelji na tem, da ne vidi Arabcev, Palestincev, avtohtonih prebivalcev Palestine, ki vključujejo muslimane, kristjane, Jude in druge skupine in verske ločine. Te ljudi povsem izbriše iz svojega dojemanja tega, kaj je oziroma kaj je bila Palestina. To je del uničenja palestinskega ljudstva, rekonfiguracije demografske slike. V tem smislu vidim sionizem kot rasistični, genocidni naseljensko kolonialni projekt. Zato ga ne želim redefinirati. Želim, da se ga porine na rob in spodkoplje kot ideologijo in gibanje, saj je nevaren, ne samo za Palestince, ampak za cel svet. Ob tem ne smemo spregledati zgodovinskega in današnjega preganjanja Judov v Evropi in drugih delih sveta. Seveda imajo vsi ljudje pravico živeti varno in dostojanstveno v svojih domovih na svoji zemlji in Palestina je domovina za njene avtohtone prebivalce, ki vključujejo ljudi različnih verskih in etničnih pripadnosti. Sionistični naseljensko kolonialni projekt pa je v Palestino pripeljal tuje naseljence iz Evrope, severne Amerike in Afrike pod pretvezo, da imajo kot Judje edini pravico do “vrnitve” na to ozemlje in njegove naravne vire. To pa je judovski supremacizem in problem sionizma kot naseljensko kolonialnega projekta je, da je skoraj stoletje tako nepopustljivo in nasilno uveljavljal to idejo, ki v letu 2026 ne bi bila sprejemljiva v nobenem kontekstu. V času, ko je država Izrael nastajala in so jo v Združenih narodih označevali za miroljubno, je v štiridesetih letih izvajala pokole in množično razseljevanje Palestincev, medtem ko so se drugi ljudje po svetu osvobajali od kolonialne nadvlade. Kako je lahko mednarodna skupnost sprejemala, kar se je dogajalo v Palestini, medtem ko je drugod trdila, da zagovarja pravico ljudi do dekolonizacije in osvoboditve?
Vi ste bili rojeni v Palestini, v vzhodnem, okupiranem delu Jeruzalema. Kako je sionizem vplival na vas osebno?
Na vse načine. To je nekaj, česar številni ljudje ne razumejo. Kolonizacija in okupacija vplivata na vse vidike vašega vsakdanjega življenja kot Palestinca, bodisi da ste v okupirani Palestini, na tujem ali v izgnanstvu kot begunec. Vpliva na dnevne dejavnosti, na pravico do svobode gibanja, pravico do izobraževanja, družinskega življenja, zasebnosti. V starem delu Jeruzalema (del mesta, ki je pod izraelsko okupacijo od leta 1967, op. a.) imajo Palestinci status stalnih prebivalcev, ki jim ga lahko kadar koli odvzamejo. Rušenje domov in omejitve gradnje so postali za Palestince v mestu pravilo. Palestinske soseske so prenaseljene, segregirane in zanemarjene na področju infrastrukture in javnih storitev, predvsem v primerjavi z vse več izraelskimi naselbinami v mestu, ki jih izraelska vlada izdatno podpira. Izrael davi in si podreja palestinsko gospodarstvo v Jeruzalemu, kar se je močno poslabšalo po letih 2020 in 2023. Stopnja nadzorovanja je večja, kot si lahko kdor koli predstavlja. Povsod so kamere, usmerjene na vse strani, postavljeni so mikrofoni, da lahko poslušajo naše pogovore. In tako ni zgolj v Jeruzalemu, podoben model vidimo v Hebronu, predvsem v starem delu mesta, na območjih, s katerih želijo odstraniti Palestince in jih nadomestiti z izraelskimi judovskimi naseljenci. Vse to je povrh fizičnega nasilja, ki ste mu priča ali podvrženi vsakodnevno, kar še posebej velja za mlade moške v mestu, ki jih pogosto pridržijo in nadlegujejo. Lahko bi ure in ure govorili samo o tem, kako okupacija in kolonizacija vplivata na družinske odnose in odločitve, ki jih sprejemate vsak dan.
Rušenje palestinskega doma v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu. Foto: EPA
Živite v delu Jeruzalema, ki si ga je Izrael priključil in je z njegovega vidika del izraelske države, nimate pa izraelskega državljanstva, imate le dovoljenje za stalno prebivanje.
To je sestavni del degradacije, poniževanja in razlastitve Palestincev. Transfer Palestincev, njihova odstranitev, se dogaja na številne načine. Vidimo, kako so v Gazi od leta 2023 prisilno in večkratno razselili 1,9 milijona ljudi, kar nas je spomnilo na dogajanje in prizore iz nakbe. Podobno, čeravno manj intenzivno, vidimo na Zahodnem bregu, v dolini reke Jordan, tako kot v v begunskih taboriščih v Dženinu in Tulkaremu, kjer je bilo od leta 2024 razseljenih več kot 30.000 ljudi. Razlastitev in izgon Palestincev iz Jeruzalema potekata na nekoliko manj glasen način. Izvajajo rušenje domov pod pretvezo pomanjkanja gradbenih dovoljenj, ki jih je praktično nemogoče dobiti, ob tem pa ljudem, katerih predniki so živeli v mestu stotine let, priznavajo le prekarni status stalnih prebivalcev. To je neverjetno. Izraelskim oblastem moraš ves čas dokazovati, da je središče tvojega življenja Jeruzalem, da tam živiš, delaš, plačuješ davke. To ni niti v skladu z zakonodajo, ampak je politika, ki se izvaja že desetletja. Izraelske oblasti ti lahko zlahka odvzamejo status stalnega prebivalca tega mesta. In ljudje se morajo zanj ves čas boriti.
V okviru konference na Pravni fakulteti je imela Abdala predavanje o vpletenosti in sokrivdi institucij pri zločinih in kolonizaciji Palestine. Foto: BoBo
Vse pa temelji na etnični pripadnosti. Izjava, da je sionizem rasizem, je pogosto deležna ostrega nasprotovanja podpornikov Izraela. A ta država ima desetine izrecno etnično diskriminatornih zakonov, najočitnejši primer je zakon o vrnitvi (zakon iz leta 1950, ki dodeljuje pravico do izraelskega državljanstva vsakemu Judu na svetu, medtem ko Izrael pregnanim Palestincem in njihovim potomcem odreka mednarodnopravno priznano pravico do vrnitve na njihove domove, op. a.). Je sionizem sploh združljiv z enakopravnostjo vseh ljudi pod nadzorom Izraela?
Seveda ne. Nerazumevanje tega izhaja iz nevednosti in indoktrinacije. Ta nevednost ima lahko več razlogov. Morda niste brali o tem, niste opravili dela, ki bi ga na tej točki morali, pa ne zaradi sočutja, ampak odgovornosti. Evropski kontinent je odgovoren za to, kar se dogaja palestinskemu ljudstvu, za nakbo. Nevednost je lahko tudi načrtno ustvarjena z lažnimi informacijami in propagando, kar vidimo v medijih, na akademskem področju in v politiki. Kolonialni projekt v Palestini služi Evropi, zahodnim silam, tudi nekaterim arabskim državam. Izrael ima več kot 60 zakonov, ki izrecno diskriminirajo Palestince in Arabce, ki živijo v mejah iz leta 1948, kar je danes Izrael, zgolj zato, ker so Palestinci oziroma Arabci. Enako je na Zahodnem bregu, kjer je celoten sistem inherentno diskriminatoren. Tam živi skoraj milijon naseljencev, ki tam prebivajo nezakonito. Zanje ne velja vojaški pravni režim, ki velja za Palestince, in sicer na področju sojenj, aretacij, pridobivanja gradbenih dovoljenj, črpanja vode, obnove. Apartheid na Zahodnem bregu je dobro viden na področju vode. Izraelske naselbine so dobro povezane z vodovodnim omrežjem in imajo bujne vrtove, bazene, stalno dobavo vode, medtem ko je palestinski avtohtoni skupnosti zraven, na čigar zemlji je bila izraelska naselbina zgrajena, načrtno zanikana priključitev na omrežje, da bi se ustvarilo vzdušje prisile in spodbudilo njihov izgon.
Enako je v puščavi Nakab (Negev, hebr.) na jugu Izraela, kjer imajo palestinski beduini rek “če je zeleno, ni od beduinov” (if it’s green, it’s not bedouin, ang.).
V Nakabu ob tem rušijo domove in druga poslopja beduinske skupnosti, kar ponazarja in dokazuje, da Izrael izvršuje pristojnosti na obeh straneh t. i. zelene črte (črta iz leta 1949, ki ločuje Izrael in preostanek Palestine, torej Zahodni breg in Gazo, ki ga je Izrael okupiral leta 1967, op. a.) na inherentno diskriminatoren, rasističen, dehumanizirajoč način kot kolonialna sila, kot nezakoniti okupator. Preganjajo celotno palestinsko ljudstvo, neodvisno od tega, kje živi. Kršitev in zločinov ne izvajajo samo na Zahodnem bregu, v Jeruzalemu in Gazi. Vse to poteka tudi proti Palestincem znotraj Izraela, pa tudi na primer proti Palestincem v begunskih taboriščih v Libanonu.
Sorodna novica
Ilan Pappe: Deset mitov o Izraelu (Dekonstrukcija sionistične naracije)
Kljub takšni realnosti se danes antisionizem pogosto označuje za antisemitizem, pomembno pa je vedeti, da so bili zgodnji sionisti iz 19. stoletja deležni ostrega nasprotovanja judovske skupnosti in rabinov. Kako vidite ta zgodovinski proces od ostrega nasprotovanja Judov sionizmu do tega, da se danes nasprotovanje sionizmu predstavlja kot antisemitizem?
Rekla bi, da sta Izrael in sionistično gibanje načrtno pomešala judovsko skupnost in posamezne Jude z državo Izrael. Izrael ni enak judovskemu ljudstvu. Ideja, da Izrael predstavlja vse Jude, je politična trditev, ne dejstvo, a žal tako razmišlja veliko ljudi po svetu. Iz izkušenj vem, da so Judje veliko več kot država Izrael. Veliko posameznih Judov in skupnosti zavrača in nasprotuje sionizmu in politiki izraelske države. Antisemitizem je seveda resničen in nevaren, tako kot islamofobija, homofobija, rasizem do temnopoltih ljudi in vse ostale oblike rasizmov. Enačenje antisionizma in antisemitizma je zelo nevarno. Pregon Judov uporablja kot orožje, da genocidno apartheidsko državo in politično ideologijo brani pred legitimno kritiko, s tem pa spodkopava resničen boj proti antisemitizmu.
Izraelski zgodovinar Ilan Pappe poudarja, da je bil sionizem sprva krščanski kolonialni projekt z jasnimi imperialističnimi cilji, predvsem v Veliki Britaniji. Spodbujali so ga odkriti antisemiti in ga pogosto tudi danes, in Pappe trdi, da imata sionizem in antisemitizem skupen cilj, spraviti Jude iz Evrope. Ali obstaja takšna zgodovinska in konceptualna povezava med sionizmom in antisemitizmom?
Seveda. Evropa ni nikoli popravila napak v odnosu do svojih lastnih judovskih državljanov. Po genocidih na tem kontinentu proti Judom in drugim skupinam in manjšinam se tega problema niso zares lotili. Odločili so se podpreti sionistični naseljensko kolonialni projekt v Palestini, namesto da bi popravili, rehabilitirali svoje družbe in institucije, da bi lahko te dojemale Juda kot enakopravnega državljana, enakopravnega človeka v njegovi lastni evropski državi.
Zgodnji sionisti so sionizem sami označevali za naseljensko kolonialni projekt, takšen primer je Vladimir Ze’ev Jabotinski, kar je nekaj, kar sionisti danes zavračajo in celo trdijo nasprotno, in sicer da je sionizem pravzaprav protikolonialno gibanje. Sionisti so glede tega vprašanja tako naredili obrat za 180 stopinj.
Zgodnji sionistični voditelji so sicer priznavali, da gre za kolonialno gibanje in so odkrito in brez zadržkov uporabljali jezik kolonizacije, obenem pa so tudi utemeljevali svojo zahtevo po pravici do tega ozemlja z zgodovinskimi in verskimi vezmi. Danes pa sionisti trdijo, da ne gre za kolonialno gibanje in da imajo do tega ozemlja inherentno pravico zaradi povezav z deželo. A če bi upoštevali takšno logiko in takšno utemeljitev, bi to odprlo vrata za nešteto konkurenčnih zahtev po svetu, v skladu s katerimi bi šle lahko številne verske skupnosti v Rim, Savdsko Arabijo ali Palestino in zahtevale pravico do zemlje tam na osnovi verskih ali zgodovinskih vezi.
Sorodna novica
Jaffa: Od največjega mesta v Palestini do revnega predela Tel Aviva
Sionisti so Izrael ustanovili leta 1948, s čimer so tako rekoč ujeli zadnji vlak pred začetkom procesa dekolonizacije. Bi bila ustanovitev Izraela na ta način možna kakšnih 20 ali 30 let kasneje?
Mislim, da bi, saj je bilo to nekaj, kar so zahodne imperialne sile hotele in potrebovale. Če bi države, kot sta Združeno kraljestvo in Nemčija, to še vedno podpirale tako kot v dvajsetih in tridesetih letih, bi bilo to možno, seveda. Ta kolonialni projekt še vedno traja, zdaj izvaja genocid, ki ga spremlja ves svet, a ga nihče ga ne more ustaviti kljub vse večji solidarnosti s Palestino po svetu. Vsem na očeh se dogaja priključitev preostanka Zahodnega brega in Jeruzalema. Vsak dan nastajajo nove naselbine. To je dejanski naseljenski kolonializem. Če bi bilo odločevalcem resnično mar za dekolonizacijo, bi vse to ustavili v petdesetih ali šestdesetih letih. Vsaj po letu 1967 bi lahko ustavili Izrael in zoper njega sprejeli resne ukrepe zaradi kolonizacije in zasedbe dodatnega ozemlja v Palestini. Tako da mislim, da bi bila ustanovitev Izraela možna tudi kasneje, saj mu je bilo dovoljeno povečevati stopnjo barbarskosti in preganjanja Palestincev kljub lepozvenečim besedam v mednarodnih pogodbah in na hodnikih Evropskega parlamenta, kot so dekolonizacija, vključevanje, svoboda, enakopravnost, pravičnost. A kaže, da ti izrazi veljajo le za določene skupine na tem svetu. Ne veljajo za Palestince, Sudance ali Kongovce. To je problem tega sveta. Nismo se naučili iz vseh teh genocidov, pokolov avtohtonih prebivalstev, nismo presegli te supremacistične ideologije, ne samo ideologije, tudi prakse.
Izrael, ki ga je Zahod ustvaril in podpiral, je nadaljevanje zahodnega kolonializma in imperializma, je njegov podaljšek.
Maha Abdala
Prej ste dejali, da je obstoj Izraela v interesu Zahoda. Je to razlog za nekritično podporo Izraelu in sionizmu na Zahodu, ali pa obstajajo morda tudi drugi razlogi, recimo poskus legitimizacije svoje lastne kolonialne preteklosti s podpiranjem Izraela danes?
Izrael, ki ga je Zahod ustvaril in podpiral, je nadaljevanje zahodnega kolonializma in imperializma, je njegov podaljšek. Evropske države so uradno končale svojo kolonizacijo afriških, azijskih in drugih držav in skupnosti, dejansko pa ohranjajo svojo nadvlado, morda ne na enak način, a multinacionalne korporacije imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju hegemonije Zahoda v Afriki, Aziji in drugih delih sveta. Kolonizacija se torej nadaljuje, a v drugačnih oblikah in Izrael je najbolj eksplicitna manifestacija zahodnega kolonialnega in imperialnega nasilja in brutalnosti, skoncentriranega v enem projektu v eni regiji.
Od oktobra 2023 se v zahodnih medijih in politiki neprestano ponavlja vprašanje “pravice Izraela do obstoja”. Kako vi razumete to vprašanje, ga vidite kot legitimni argument ali kot vprašanje s specifično diskurzivno funkcijo?
V pravu ne obstaja pravica držav do obstoja. Ljudstva imajo pravico do samoodločbe, države pa imajo suverenost, ne pa pravice do obstoja. Pravno gledano je to nesmiseln argument. Izrael je uporabil številne utemeljitve za upravičevanje kolonizacije, kršitev in zločinov, kot so varnost, obramba, eksistenčna grožnja judovskemu ljudstvu po svetu. A kdo dejansko ogroža ljudi, ki zdaj živijo v Izraelu, kdo ogroža judovske skupnosti v Evropi in drugje, kdo izvaja zločine in kdo se predstavlja kot edini predstavnik judovskega ljudstva po svetu?
Sorodna novica
“Resnična rešitev bi pomenila konec ideje judovske države na ruševinah palestinskih življenj”
Rad bi vas povprašal o konceptu judovske države. Celo ljudje, ki so deklarativno kritični do dejanj Izraela, morda tudi zelo kritični, pogosto podpirajo Izrael kot judovsko državo. Kaj ta koncept pomeni v teoriji in praksi, predvsem ob upoštevanju demografske slike Izraela in okupiranih ozemelj ter vprašanja palestinskih beguncev?
Ljudje naj verjamejo, kar želijo, a tiste, ki verjamejo, da bi morala obstajati judovska država, bi vprašala, zakaj ravno v Palestini. Palestina je že bila naseljena, naseljevali so jo in jo še naseljujejo avtohtoni prebivalci različnih rodov, različnih veroizpovedi, vključno z Judi. Zakaj bi ustvarili domovino za ljudi različnih narodnosti, ki pridejo, okupirajo, pobijajo, razlastninijo in naselijo deželo, ki ni njihova? Judje so dobrodošli, da pridejo v Palestino in opravljajo svoje verske obrede. Ko bomo dosegli osvoboditev, bodo tisti, ki bodo hoteli ostati, lahko ostali, pod vladavino avtohotnega prebivalstva.
Po desetletjih razprav, resolucij, poročil, mednarodnih konferenc in podobno je predlog rešitve “konflikta”, ki uživa najširšo podporo, še vedno t. i. rešitev v obliki dveh držav. Vidite ta predlog kot iskren poskus razrešitve tega vprašanja, ali kot orodje in za kaj?
To je orodje, s katerim se je kupovalo čas in legitimnost za Izrael, da je lahko nadaljeval svojo kolonizacijo Palestine, prevzemal zemljo, izkoriščal naravne vire, podrejal ljudi, izganjal vedno več Palestincev bodisi iz Palestine bodisi v enklave, kjer jih lahko bolj nadzoruje. Zagovorniki dveh držav, ki so na pozicijah moči, so sokrivi za nakbo palestinskega ljudstva, saj namesto, da sprejmejo primerne ukrepe, da Izraelu preprečijo vse to in nadaljevanje kolonizacije, še naprej promovirajo rešitev v obliki dveh držav, ki ni resnična. Ko greste v Palestino in pogledate, kje bi bila ta druga, palestinska država, vidite, da ta predlog nima smisla, ne v geografskem ne v političnem in družbenem smislu. In tudi, če bi palestinska država nastala, ne bi uresničila pravice Palestincev do samoodločbe, saj ta pravica vključuje tudi pravico do vrnitve. Kako pa bi se to uresničilo z rešitvijo v obliki dveh držav? O kakšni palestinski državi bi dejansko sploh govorili? Kaj pa omejitve gibanja, vojaške nadzorne točke, zid, naselbine, nasilje oboroženih naseljencev na Zahodnem bregu, ozemeljska nepovezanost Zahodnega brega, Gaze in Jeruzalema. Znotraj samega Zahodnega brega so ljudje ujeti v svoje enklave v vaseh in mestih, begunskih taboriščih, celo soseskah posameznih mest. Predlog rešitve dveh držav je povsem nerealističen. Palestinska država v Ramali (mesto na Zahodnem bregu in tamkajšnje palestinsko upravno središče, op. a.) ne bi uresničila pravice Palestincev do samoodločbe, nasprotno, ta ideja prispeva k zločinskosti zoper Palestince in je orodje za omogočanje okupacije in zatiranje kakršnega koli odpora, bodisi v obliki govora, protestov, z orožjem, izobraževanjem ali umetnostjo.
Sorodna novica
Jeff Halper: Dekoloniziranje Izraela, osvobajanje Palestine
Rešitev v obliki dveh držav ima tudi funkcijo legitimizacije Izraela kot judovske države, saj predvideva eno majhno državo za Palestince in drugo za Jude, služi pa tudi za izogibanje soočenju s problemom sionizma. Alternativa je tako lahko nadaljevanje obstoječega stanja, torej brez palestinske države, ali pa ena država, ki pa bi zahtevala desionizacijo izraelske družbe. Kako bi ta dežela med reko Jordan in Sredozemskim morjem, ki je zadnjih 60 let pod popolnim nadzorom Izraela, izgledala brez vladajočega režima judovskega supremacizma?
Čudovito, resnično (smeh). To so sanje. Veliko sem v stikih s Palestinci, ki so živeli tako v Palestini kot v izgnanstvu, in skupaj si zamišljamo, kakšna izgleda svobodna Palestina. To zamišljanje je sanjsko, a tudi realistično. Ena prvih stvari, ki mi pridejo na misel, je svoboda, zmožnost starejših ljudi, da se prosto premikajo in najdejo svoje domove, kjer so živeli. Seveda bo veliko težav, kako to politično urediti, a najprej moramo doseči konec kolonizacije, razgraditi apartheid v Palestini, sistem, orodje, zakone, politike, prakse, ideologijo, indoktrinacijo, ki stojijo za apartheidom in genocidnim projektom v Palestini. Ko bomo to dosegli, pa bomo lahko z volitvami in na druge načini odločili, kakšna naj bo politična struktura, ali bo to ena država ali konfederacija, možnosti je veliko. Ne bi smeli omejevati naše domišljije z rešitvami v obliki ene ali dveh držav. Ko bomo razgradili sistem, ki etnično diskriminira ljudi in zatira njihov fizični obstoj in njihovo politično in kulturno identiteto, bo veliko lažje vzpostaviti politično strukturo in paradigmo, ki bo zmožna vključiti vse tiste, ki bi želeli živeti v deželi Palestini.
Nujen predpogoj za to pa je sprejetje enakopravnosti.
Dejanske enakopravnosti, kar pomeni, da smo vsi ljudje in bi se morali obravnavati z dostojanstvom. Pravičnost ne pomeni samo kaznovanja, ampak tudi povračilo, odškodnine. To bi moral biti temelj svobodne Palestine od reke do morja. Zato velik del palestinske civilne družbe in učenjakov poudarja pomen odgovornosti, ne samo v smislu kaznovanja. Kar koli bo sledilo, ne bo vzdržno, če ne bo temeljilo na pravičnosti, kar je problem rešitve v obliki dveh držav. Te rešitve pa tudi Izrael ne sprejema. Če bi jo, ne bi počel tega, kar počne. Povsem odveč je govoriti o rešitvi v obliki dveh držav, če kolonizator in okupator na upravni, vojaški in družbeni ravni sploh noče Palestincev in hoče njihov popolni izbris, drugo nakbo. Ko greste v Palestino (sogovornica misli na Izrael, ki je nastal na ozemlju Palestine, op. a.), lahko ob avtocestah vidite plakate z napisi “druga nakba”, “smrt Arabcem” in podobno. Kako je možna rešitev v obliki dveh držav, če je to ideologija tistih, ki dominirajo v deželi in nad ljudmi?
Izraelski vojaki ob hiši v palestinski vasi Al Mugajir na okupiranem Zahodnem bregu. Na hišo so judovski naseljenci napisali grafit v hebrejščini, ki v prevodu pomeni “smrt Arabcem, Judje bodo vladali”. Fotografija je iz leta 2014. Foto: EPA
Oglas