Iz katerega mesa so jedi, ki jih otroci dobijo na šolskih krožnikih, golaž, obara, musaka? Za večino otrok in staršev to vprašanje nima posebne teže, za nekatere pa je ključno, saj hrana posega tudi v njihovo vero in prepričanje.
Prejšnji teden je zagovornik načela enakosti Miha Lobnik na javnost in na ministrstvo za vzgojo in izobraževanje naslovil priporočila, naj vrtci, osnovne in srednje šole ter drugi zavodi pri organizaciji prehrane upoštevajo tudi omejitve otrok zaradi vere ali prepričanja, vključno z veganstvom.
»Vsak od nas mora pri sebi razčistiti, če ne privošči drugim nečesa samo zato, ker sam nima takšne potrebe,« je poudaril. Po njegovem je ta problem v praksi že zelo očiten: »Odnos do muslimanskih otrok v šolah je zagotovo problematičen, saj so kršene njihove pravice, da bi živeli v skladu s svojo veroizpovedjo, s tem, ko pri obrokih ni navedeno, kaj vsebujejo. To bi bilo potrebno, da bi se lahko izognili uživanju hrane, ki jim jo vera prepoveduje, oziroma da bi jim starši lahko pravočasno pripravili nekaj drugega. To kaže na versko nestrpnost, za katero v sodobni slovenski družbi ni prostora.« Lobnik je opozoril, da je treba osebni okoliščini vere in prepričanja obravnavati enako kot zdravstveno stanje posameznika. Prehranske posebnosti, kot sta prepoved uživanja svinjine pri muslimanih in vseh živalskih izdelkov pri veganih, je torej po njegovem treba obravnavati enako resno kot alergije na arašide in intoleranco na laktozo.
Božič: Šole nismo restavracije
Na drugi strani šole opozarjajo na omejitve sistema. Ravnatelj Osnovne šole Mengeš Sašo Božič ostro zavrača očitke, da prilagoditev ne omogočajo zaradi nepripravljenosti: »Takšna izjava je neutemeljena, žaljiva in pomeni omalovaževanje vsega strokovnega in predanega dela, ki ga vsak dan vlagamo v organizacijo in pripravo šolske prehrane.«
Po njegovih besedah je problem predvsem organizacijski. »Šolske kuhinje niso restavracije, kjer bi bilo mogoče kuhati po individualnih željah otrok. Tega ne zmoremo niti organizacijsko, niti fizično, še manj pa finančno.« Pri tem opozarja tudi na širši kontekst: »V šolskih kuhinjah že zdaj kronično primanjkuje kadra, ta, ki je, pa je izjemno preobremenjen.« Poleg tega »ne vidijo bistvene razlike med prepričanjem otroka, ki želi jesti izključno vegansko hrano, in tistim, ki bi si želel zgolj sladko ali slano hrano«.
NIJZ navaja, da približno 40 odstotkov šol ponuja prehrano brez svinjine, okoli 23 odstotkov vegetarijansko prehrano, večina preostalih pa prilagoditev ne omogoča, če niso medicinsko utemeljene. FOTO: Uroš Hočevar
Matej Rovšek iz Centra Janeza Levca Ljubljana pravi, da pri njih dnevno pripravijo do 700 obrokov in trenutno pokrivajo kar devet različnih prehranskih režimov, med drugim diete brez glutena, laktoze, mesa, oreščkov in jajc ter vegetarijansko, Atkinsovo in ketogeno prehrano.
Jedilnike objavljajo tedensko, pri čemer vrste mesa praviloma ne navajajo, saj vodijo seznam otrok, ki ne uživajo določenih živil. Načrtovanje jedilnikov temelji na veljavnih smernicah, deloma pa upoštevajo tudi želje otrok, ki jih zbirajo z internimi anketami, pri čemer vse večji del dela predstavlja prav priprava dietnih obrokov. Raznolikost zagotavljajo s pestrim in uravnoteženim jedilnikom, vključevanjem sezonskih živil ter občasnimi tematskimi tedni tujih kuhinj, pri pripravi pa uporabljajo naravne sestavine in oljčno olje. Dietni obroki večinoma izhajajo iz osnovnega jedilnika, ki ga prilagodijo posamezni dieti, kadar to ni mogoče, pa jih pripravljajo ločeno.
Največji izziv, kot pravi Rovšek, predstavlja dejstvo, da je treba nekatere diete pripravljati zgolj za enega učenca, kar zahteva dodatni čas, znanje, opremo in dražja živila; stroški so po ocenah v povprečju višji za približno 50 odstotkov. Po njihovem mnenju bi se šole lahko bolje prilagodile z dodatnim kadrom ter vzpostavitvijo ločenih dietnih kuhinj, ki pa jih večinoma nimajo.
Kakšno je stanje v šolah v praksi glede jedilnikov, obrokov brez svinjine in veganske prehrane si preberite na tej povezavi.