Še pred nekaj meseci je ameriški minister za energetiko Chris Wright obiskoval Evropo, prepričeval vlade, naj ne prehajajo na obnovljive vire, grajal podnebne politike in na ves glas hvalil prednosti fosilnih goriv. Pariški sporazum o toplogrednih plinih je imenoval utopijo, vse scenarije, ki kažejo na zmanjšanje in končni konec uporabe nafte, premoga in plina, pa rutinsko zavračal in trdil, da se »nikoli ne bo zgodilo«. Samo mesec in pol po ameriško-izraelskih napadih na Iran, ki so povzročili globalno naftno krizo, se odvajanje od naftnih virov izkaže kot najbolj pametna možna odločitev na svetu, prav tako kot zaščita pred prihodnjimi energetskimi zlomi.
To ni prvič, da ameriški predsednik Donald Trump s svojimi narcisoidnimi in destruktivnimi potezami doseže ravno nasprotni učinek od tistega, ki ga želi, vračanje ameriške energetske prevlade v svetu na temelju nafte, plina in premoga pa mu je bil eden najpogosteje razglašenih ciljev. Z vojno v Iranu pa je naredil ravno nasprotno: hitro pospešil propad dobe fosilnih goriv in svet prisilil v še hitrejši prehod na obnovljive vire energije, s čimer je največjo korist pravzaprav dal Kitajski, absolutnemu vodilnemu v tem segmentu. Kitajska električne in hibridne avtomobile, vetrne elektrarne in sončne tehnologije v zadnjem mesecu izvaža bolj kot kadarkoli v zgodovini, prav zaradi zaprte Hormuške ožine in kroničnega zastoja v nemotenem pretoku petine svetovne nafte in plina.
V kolikšni meri je naftna kriza globalno resna, priča nedavni primer iz Tokia: ena od japonskih televizijskih mrež je v teh dneh kot glavno novico predvajala prihod tankerja, polnega nafte iz Združenih držav. Ta anekdotična novica, bolj značilna za Kubo ali nekdanjo Jugoslavijo kot za zgledno in industrijsko visoko razvito državo, se je pojavila tudi na naslovnicah japonskih časopisov. Situacija je, skratka, skrajno dramatična: brez surove nafte iz Perzijskega zaliva japonske rafinerije že nevarno presihajo. Zaprtje Hormuške ožine že tedne povzroča zastoje, nujne intervencije in praznjenje tankov po vsem svetu.
FILE PHOTO: A Geneva Fuelling Services (GFS) staff member refuels an aircraft with jet fuel at Cointrin Airport, amid tensions in the Strait of Hormuz, in Geneva, Switzerland, April 24, 2026. REUTERS/Denis Balibouse/File Photo FOTO: Denis Balibouse Reuters
Nezmožnost uvoza z Bližnjega vzhoda že povzroča resno pomanjkanje kerozina (goriva za letala), kurilnega olja (za ladje) in dizelskega goriva (izjemno pomembnega za kmetijstvo in cestni transport) v Evropi in Aziji. To ozko grlo se iz dneva v dan poslabšuje z eksponentno rastočo škodo: vsak dan, ko ključna bližnjevzhodna pomorska pot za prevoz fosilnih goriv ostaja zaprta, je po opozorilu investicijske banke Goldman Sachs hujši od prejšnjega.
V prvi fazi vojne je iranski izvoz nafte tekel razmeroma nemoteno
Ob opazovanju zastoja v pogajanjih v Islamabadu in igre mačke in miši med ameriškimi in iranskimi delegacijami celotno svetovno gospodarstvo trenutno zadržuje dih. Trgi ostajajo zasidrani v neupravičenem zaupanju in samozadovoljstvu, cene nafte in plina pa še ne odražajo resnosti krize, za katero je vodja svetovne agencije za energijo Fatih Birol dejal, da je »največja v zgodovini in večja od vseh prejšnjih skupaj«. Če pa dogovor o Hormuški ožini še nekaj časa ostane nedosegljiv, bodo tudi takšne besede prešibke. Takšno stanje dolgoročno ne ustreza niti Iranu, čeprav ajatolov režim uporablja proizvodnjo energetske krize kot svojo najmočnejšo karto po ameriško-izraelskih raketnih napadih.
V Bagdadu 28. aprila 2026 FOTO: Ahmad Al-rubaye Afp
V prvi fazi vojne je iranski izvoz nafte tekel razmeroma nemoteno in državi zagotavljal prihodke od energije, ključne za njeno gospodarstvo. Blokada pomorskega prometa, ki jo je uvedel Donald Trump, pa je spremenila položaj: Teheran zdaj doživlja močan padec izvoza nafte, plina, jekla in umetnih gnojil. Vprašanje časa je, kdaj bodo iranska skladišča surove nafte postala prenapolnjena, kar bo Teheran prisililo v zapiranje vrtin in povečanje dolgoročne škode. To Iran spodbuja k sporazumu, ki mora vključevati ponovno odprtje Hormuške ožine, vendar je odpornost iranskega proizvodnega sektorja bistveno večja kot zahodnega. Konec leta 2019 so preživeli celo situacijo, ko jim je izvoz zaradi sankcij in blokade padel s skoraj 3 na pol milijona sodčkov na dan.
Združene države lahko prenesejo bistveno manj kot Iran
Združene države lahko prenesejo bistveno manj kot Iran: cene bencina so rekordno narasle, vmesne volitve so čez nekaj mesecev, zgodovina pa kaže, da noben ameriški predsednik ali njegova stranka nikoli ni zmagala, ko so bile cene bencina nad štirimi dolarji za galono. Trump ima še zelo malo manevrskega prostora, da pravočasno zniža cene goriva, vendar če se Hormuška ožina ne odpre do začetka maja, to ne bo več pomagalo, saj bodo cene do jeseni zagotovo močno narasle.
Hormuška ožina FOTO: Zx Igd
Vrhunec porabe goriva v letu in sezona velikih potovanj je tradicionalno poletje. Če v tem obdobju pride do dodatnega divjanja, ni več pomembno niti vprašanje, ali bo republikanska stranka izgubila en ali dva doma kongresa: analitične ocene že zdaj dajejo več kot 50-odstotno verjetnosti takšnemu scenariju.
Vloga Evrope v ameriško-iranskem konfliktu je stranska in pasivna, vendar kljub temu najbolj trpi zaradi rastočih cen goriva in negotovosti glede oskrbe z ogljikovodiki. Nekaj evropskih letalskih družb, vključno z nemško Lufthanso in nizozemskim KLM, že močno zmanjšuje število letov, da bi prihranile kerozin. Cene dizelskega goriva so močno narasle in škodujejo ne le družinskim proračunom, temveč tudi kmetijskemu in ribiškemu sektorju ter prevoznikom in industriji. Rafinerije po EU se že precej trudijo zagotoviti dovolj surove nafte, da bi preprečile poglabljanje krize.
Spomini na leto 2022 in velike pomanjkanja zaradi ruske invazije na Ukrajino
Spomini na leto 2022 in velike pomanjkanja zaradi ruske invazije na Ukrajino v Nemčiji so še zelo sveži, mnogi pa vedo, da si niti najmočnejše gospodarstvo EU ne more privoščiti drugega velikega energetskega šoka v manj kot petih letih. Nič bolje ni niti v Franciji: največja naftna družba v državi, TotalEnergies, je pravkar opozorila, da bi zaprtje Hormuške ožine v maju in juniju lahko državo pripeljalo do kroničnega zastoja. »Ne morete ostati brez 20 odstotkov nafte in plina brez pomembnih posledic,« je sporočil francoski energetski velikan.
Tudi podzemna skladišča zemeljskega plina v Evropi so že kritično nizka in vprašanje je, ali jih bo mogoče dopolniti do naslednje kurilne sezone. »Vojna v Iranu ima neposreden vpliv na naše gospodarstvo in se mora čim prej končati,« je izjavil nemški kancler Friedrich Merz. Te besede jasno odražajo vse večji bes evropskih 27 držav članic zaradi vojne, ki sta jo sprožila Trump in Netanyahu, Evropa pa trpi njene posledice.
Če kmalu ne bo dogovora s Teheranom, bi Trump lahko sprejel republikanski poraz na jesenskih vmesnih volitvah kot gotovo dejstvo in nadaljeval to vojno v nedogled. Cena nafte bi v tem primeru lahko dosegla celo 250 dolarjev za sod (kar je dvakrat več od trenutne ravni), problemi z oskrbo pa bi postali ogromni. Velika recesija, nekontrolirana inflacija, rastoče obrestne mere in geopolitična nestabilnost bi se v trenutku razširili po svetu.
Preveč katastrofične napovedi? Spomnite se le sveta pred šestimi meseci in poskusite nazaj ugotoviti, ali ste upali na karkoli od tega, kar trenutno doživljamo, poroča Slobodna Dalmacija.