Naroči
se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
V 90. letih prejšnjega stoletja, ko so osebni računalniki postali osrednji del gospodinjstev, se je pojavila nova vrsta industrije: digitalna alkimija. Obljubljala je nekaj nemogočega – da lahko s programsko opremo nadgradimo strojno opremo ali s klikom na gumb popravimo tisoče napak, ki v resnici sploh niso obstajale. Od razvpitega primera SoftRAM 95 do agresivnega WinFixerja je zgodovina računalništva polna programov, ki so v najboljšem primeru počeli nič, v najslabšem pa resno ogrozili stabilnost sistema.
Na embalaži programa SoftRAM 95 so bili uradni logotipi, ki so namigovali na podporo Microsofta.
Kralj ničvrednih programskih pripomočkov je bil SoftRAM 95. Njegova zgodba je osupljiva kronika pohlepa in tehnološke naivnosti, ki se je začela v času, ko je bil osebni računalnik še vedno eksotičen in drag kos opreme. Sredi 90. let, ko je svet mrzlično pričakoval izid operacijskega sistema Windows 95, so se uporabniki soočali z veliko težavo, saj so bili takratni pomnilniški čipi izjemno dragi, nov sistem pa je bil ob svojem delovanju precej požrešen. Rainer Poertner in Daniel Taylor sta to priložnost izkoristila s podjetjem Syncronys Softcorp, ki sta ga z zapletenimi finančnimi manevri in prevzemi slamnatih podjetij lansirala na borzo Nasdaq, še preden je bil njun izdelek sploh pripravljen za trg. Obljubljala sta magijo: namesto nakupa drage strojne opreme lahko uporabniki preprosto kupijo njun program za pičlih 30 ameriških dolarjev, ta pa bo z napredno tehnologijo stiskanja podatkov podvojil kapaciteto obstoječega delovnega pomnilnika. Izdelek je na trg prišel z mojstrsko zavajajočim marketingom. Na embalaži programa SoftRAM 95 so se bohotili napisi o podvojitvi zmogljivosti in uradni logotipi, ki so dajali vtis, da Microsoft izdelek neposredno podpira. Agresivno oglaševanje v vplivnih revijah je ustvarilo iluzijo legitimnosti, zaradi česar so ljudje v trgovinah dejansko stali v vrstah za programsko opremo, ki naj bi jim prihranila stotine dolarjev za nakup strojne opreme. Prodajne številke so bile vrtoglave, saj so v nekaj mesecih prodali več kot 700.000 izvodov, kar je vrednost podjetja v enem letu pognalo z nekaj centov na več kot 30 dolarjev za delnico.
Namesto kompleksne kode za stiskanje podatkov je SoftRAM 95 imel le bleščečo fasado, na kateri so se premikali kazalci in prikazovali napačno stanje sistema.
Vendar se je bleščeča fasada začela podirati, ko so strokovnjaki nemške računalniške revije c’t in neodvisni razvijalci, kot je Mark Russinovich, program razstavili do zadnje vrstice kode. Njihove ugotovitve so bile naravnost šokantne, saj se je izkazalo, da tisto, kar je Syncronys prodajal kot prelomno inovacijo, sploh ni obstajalo. Raziskava je razkrila, da program v resnici ni vseboval nobenega algoritma za stiskanje pomnilnika, temveč je bila večina kode le kozmetično spremenjena različica brezplačnih pomožnih programov, ki jih je Microsoft delil razvijalcem za osnovno upravljanje navideznega pomnilnika. Namesto kompleksne kode za stiskanje podatkov so odkrili le preprost grafični vmesnik, ki je premikal kazalce na zaslonu in uporabniku lagal o stanju sistema. Program je bil v resnici le vizualna prevara; edina stvar, ki jo je SoftRAM dejansko naredil, je bila povečava sistemske izmenjalne datoteke na trdem disku, kar bi lahko z nekaj kliki brezplačno storil vsak uporabnik operacijskega sistema Windows, vendar to ni imelo nobene zveze s pravo podvojitvijo pomnilnika RAM. Razkritje je povzročilo popoln kaos na trgu in sprožilo verižno reakcijo preiskav. Ameriška agencija za zaščito potrošnikov (FTC) je ugotovila, da je šlo za namerno zavajanje javnosti, agencija za vrednostne papirje pa je začela preiskovati sumljive borzne posle ustanoviteljev. Poertner in Taylor sta se sprva branila s trditvami, da sta tudi sama žrtvi prevarane zunanjih programerjev, a dokazi so bili neizprosni. Preden je podjetje Syncronys na koncu neslavno propadlo in bilo leta 1998 izbrisano z borze, je prodalo za 14 milijonov dolarjev licenc.
WinFixer je bil eden vidnejših digitalnih izsiljevalcev.
Z razmahom interneta po letu 2000 je placebo programska oprema postala zlobnejša. Predstavljajte si leto 2005. Sedite pred računalnikom, brskate po takratnem spletu in nenadoma vaš zaslon preplavi kričeče rdeče opozorilo. Videti je kot uradno obvestilo operacijskega sistema Windows, ki v paničnem tonu sporoča, da je vaš računalnik v kritičnem stanju in da je bilo odkritih na stotine nevarnih napak. V tem trenutku se niste srečali z virusom v klasičnem smislu, temveč z digitalnim izsiljevalcem, ki je v zgodovino stopil pod imenom WinFixer. Program je bil mojster prevare, pravi volk v ovčji koži. Namesto da bi tiho kradel vaše podatke, je stavil na psihološki pritisk in strah. Program je izvedel skeniranje, ki je vedno trajalo ravno toliko časa, da je ustvarilo občutek temeljitosti. Na koncu ste dobili seznam kritičnih sistemskih napak. V resnici so bili to le nepomembni začasni dokumenti ali celo popolnoma izmišljeni vnosi. Ko ste v skrbeh kliknili na gumb za popravilo, ste WinFixerju nevede na stežaj odprli vrata. Ironija je bila v tem, da bi program kritične napake našel celo na popolnoma novem računalniku, ki sploh še ni bil povezan z omrežjem. Njegov edini namen je bil, da vas pripelje do zadnjega koraka: obrazca za vnos številke kreditne kartice, s katero bi plačali več deset ameriških dolarjev za rešitev težav, ki sploh niso obstajale.
»Scareware« programi se v današnjem času najpogosteje pojavljajo na telefonih.
WinFixer je bil izjemno vztrajen in agresiven gost. Če ste poskušali zapreti njegovo okno, sta se v ozadju odprli dve novi. Če ste ga poskušali izbrisati, se je ob pomoči lukenj v takratnem brskalniku Internet Explorer pogosto samodejno namestil nazaj ob naslednjem zagonu. Za celotno operacijo je stala mreža podjetij od Belizeja do Ukrajine, ki so se spretno izogibala roki pravice, dokler se v igro ni vpletla ameriška Zvezna komisija za trgovino. Po dolgih pravnih bitkah in zamrznitvah sredstev so spletne strani WinFixerja končno ugasnile, protivirusni programi pa so ga začeli neusmiljeno blokirati. Danes WinFixer velja za arhetip tistega, kar imenujemo scareware oziroma strašilna programska oprema. Čeprav so sodobni operacijski sistemi postali precej varnejši, njegova zapuščina živi dalje v obliki lažnih obvestil na pametnih telefonih ali prevarantskih klicev tehnične podpore. Zgodba o WinFixerju ostaja najboljši opomin, da v digitalnem svetu največja nevarnost pogosto ni ta, ki tiho uničuje datoteke, ampak tista, ki najglasneje kriči, da vas želi rešiti.
V kategorijo scareware programov spada tudi PC Optimizer Pro. Če je bil WinFixer v svetu digitalnih prevar agresiven razbojnik, je bil PC Optimizer Pro uglajen prevarant v dragi obleki. Njegova zgodba se je začela za pohodom WinFixerja, v obdobju, ko so se uporabniki vedno bolj zavedali nevarnosti virusov, hkrati pa so bili obsedeni s hitrostjo delovanja svojih naprav. PC Optimizer Pro je izkoristil prav to željo po čistem in hitrem računalniku ter se predstavil kot profesionalno orodje za vzdrževanje sistema. Zgodba tega programa se običajno ni začela z glasnim opozorilom, temveč s tiho in z zahrbtno namestitvijo. Pogosto se je v računalnike prikradel kot neželen sopotnik brezplačnih programov, ki so jih uporabniki prenašali s spleta. Ko se je enkrat naselil v sistem, je PC Optimizer Pro sprožil svojo predstavo. Zagnal je bleščeč postopek skeniranja, ki je z dramatičnimi barvami in grafi prikazoval, kako je register poln smeti in kako posameznikova zasebnost visi na nitki. V resnici so bili ti rezultati pogosto povsem nesmiselni ali pa so kot kritične napake označevali povsem običajne začasne datoteke, ki sploh niso vplivale na hitrost delovanja.
PC Optimizer Pro je nekatere »težave« odpravil brezplačno, medtem ko je za domnevno optimizacijo zahteval nakup licence.
Njegova past je bila preprosta: program je ponudil, da bo nekatere težave popravil brezplačno, za domnevno popolno optimizacijo pa je zahteval nakup licence. Številni uporabniki so v upanju, da bo njihov računalnik ponovno deloval kot nov, nasedli in plačali za programsko opremo, ki v resnici ni počela ničesar koristnega. Še več, PC Optimizer Pro je bil pogosto tako globoko zasidran v operacijski sistem, da je njegovo nenehno delovanje v ozadju računalnik dejansko upočasnilo, kar je bilo popolno nasprotje tistemu, kar je obljubljal v svojem imenu. Pritisk javnosti in strokovnjakov za kibernetsko varnost je sčasoma obrodil sadove. Zaradi zavajajočih trditev in agresivnih metod širjenja so ga vodilna varnostna podjetja začela označevati kot potencialno nezaželen program. Njegov ugled je dokončno propadel v številnih spletnih forumih in objavah, kjer so si uporabniki izmenjevali navodila, kako se znebiti te digitalne nadloge. PC Optimizer Pro se je sčasoma umaknil s prizorišča, a je za seboj pustil pomembno lekcijo: prava optimizacija računalnika se nikoli ne zgodi s klikom na bleščeč oglas, ki trdi, da bo s čudežno paličico rešil vse vaše težave.
Ko je bil register operacijskega sistema Windows še precej okoren, so cveteli programi za brisanje odvečnih vnosov v njem.
Naslednja kategorija placebo programov so čistilci registra (angl. registry cleaners). Gre za orodja za vzdrževanje sistema, ki so več let zavajala uporabnike po vsem svetu. Vse se je začelo v zlatih časih Oken 95 in 98, ko je bil sistemski register, osrednja zbirka podatkov, kjer operacijski sistem hrani vse nastavitve, precej okoren. Takrat je veljalo prepričanje, da vsak odvečen vnos v registru upočasnjuje računalnik, zato so se pojavili prvi programi, ki so obljubljali, da bodo z enim klikom pometli digitalni prah in stroju povrnili prvotno hitrost. V tistem obdobju so bila ta orodja videti kot čudežna palica. Uporabniki so z navdušenjem opazovali, kako programi najdejo tisoče praznih poti in zastarelih ključev, ki so ostali po brisanju starih iger ali programov, vendar se je z razvojem operacijskega sistema Windows, predvsem s prihodom različic XP in kasneje 7, arhitektura registra spremenila. Ta je postal izjemno robusten in tistih nekaj kilobajtov odvečnih podatkov za procesor ni več predstavljalo bremena. Kljub temu se je industrija čistilcev registra takrat šele zares razplamtela, saj so podjetja ugotovila, da je strah pred neredom v računalniku odličen prodajni produkt.
Placebo, ki to ni bil
Eden najhujših »nategov« v svetu programske opreme je bil SoftRAM 95, ki naj bi programsko »stisnil« pomnilnik in ga tako povečal. Pa ga ni.
Stiskalnik podatkov na disku pa je to nekoč dejansko učinkovito naredil. Stacker je bil program, ki so ga nadebudni domači računalničarji v devetdesetih letih z veseljem uporabljali, saj je vedno premajhen disk, na primer zmogljivosti 20 MB (da, megabajtov), odvisno od vrste podatkov na njem, lahko povečal celo za 100 %. Danes je stiskanje podatkov, če si ga želimo, standardno vgrajeno v datotečne sisteme, na primer NTFS v Windows 11 ali Server.
Trg so preplavili programi, ki so uporabljali agresivno barvno lestvico, od rumene do krvavo rdeče, da bi prikazali stopnjo ogroženosti sistema, čeprav je šlo le za nepomembne ostanke v registru. Veliko teh programov je mejilo na zlonamerno programsko opremo; ponujali so brezplačno skeniranje, ki je vedno našlo usodne napake, za dejansko čiščenje pa so zahtevali drage naročnine. Največja ironija je bila, da so ti čistilci pogosto povzročili več škode kot koristi. Ker so bili preveč agresivni, so včasih izbrisali ključe, ki so bili ključni za delovanje posameznih gonilnikov ali programov, kar je vodilo do zloglasnih modrih zaslonov smrti in sesutja sistema. Vrhunec skepticizma je nastopil, ko je celo Microsoft začel javno svariti pred uporabo tovrstnih orodij, češ da lahko nepopravljivo poškodujejo operacijski sistem. Danes so čistilci registra skoraj povsem utonili v pozabo ali pa so postali le majhen, neopazen del širših programskih paketov za optimizacijo, saj sodobni operacijski sistemi sami skrbijo za svojo higieno.
Stare prevare se vedno znova pojavljajo v sodobnejši obliki. Tovrstni primer je PC Cleaner z lažno tehnično podporo.
Svet digitalne varnosti se nenehno spreminja, vendar nekatere prevare ostajajo presenetljivo trdožive, čeprav preoblikovane v sodobnejše oblike. Med najbolj razvpitimi primeri so tako imenovani programi za lažno tehnično podporo, ki so svojo zlato dobo doživeli z aplikacijami, kot je bil PC Cleaner. Ameriška zvezna komisija za trgovino (FTC) je v sodelovanju z državo Florida leta 2014 izvedla obsežno operacijo proti mreži podjetij, ki so z lažnimi storitvami za čiščenje računalnikov od potrošnikov izvabila več kot 120 milijonov ameriških dolarjev. Prevara, ki je merila predvsem na starejše državljane, je delovala prek zavajajočih spletnih oglasov za brezplačno skeniranje virusov. Ti programi, kot sta PC Cleaner Pro in PC Vitalware, so bili zasnovani tako, da so vedno odkrili na tisoče težav, pri čemer so povsem nenevarne datoteke, kot so piškotki ali začasne datoteke, prikazali kot kritične grožnje. Ko so žrtve nasedle začetni vabi in kupile poceni programsko opremo za nekaj deset dolarjev, se je prevara šele začela. Kupci so bili pozvani, naj pokličejo telefonsko številko za tehnično pomoč, kjer so jih prevzeli agresivni tržniki. Ti so žrtve prepričali, da so njihove težave izjemno resne in zahtevajo oddaljeni dostop do računalnika. Ko so prevaranti pridobili nadzor, so si izmislili nove napake in uporabnike prisilili v nakup dragih servisnih paketov ali celo doživljenjskih naročnin, ki so stale več sto dolarjev.
FTC je proti vpletenim podjetjem in posameznikom, med katerimi je bil izpostavljen Robert Deignan, direktor podjetja Inbound Call Experts, dosegel sodno prepoved delovanja in zaplembo premoženja. Danes se je narava teh prevar preselila v spletne brskalnike, kjer namesto namestitvenih programov pogosto srečujemo celozaslonske oglase, ki trdijo, da je sistem okužen z virusi, in ponujajo telefonsko številko za pomoč. Kljub spremembi platforme ostaja jedro prevare enako kot v obdobju PC Cleanerja. Temelji na manipulaciji čustev in izkoriščanju zaupanja v tehnološke avtoritete. Najboljša obramba pred takšnimi programi sta kritična presoja in zavedanje, da legitimna podjetja nikoli ne uporabljajo ustrahovalnih taktik ali nenadnih pojavnih oken za prodajo svojih storitev. Redno posodabljanje operacijskega sistema in uporaba priznanih varnostnih rešitev sta povsem dovolj, da takšni lažni čistilci ostanejo le neprijeten spomin na preteklost digitalnega sveta.
Programi, ki obljubljajo izboljšanje trdoživosti baterije, boljše hlajenje procesorja ali povečanje zmogljivosti pomnilnika RAM, se pojavljajo še danes.
Ko danes govorimo o optimizaciji pametnih telefonov in računalnikov, pogosto naletimo na aplikacije, ki obljubljajo čudežno pohitritev delovanja s čiščenjem delovnega pomnilnika ali hlajenjem procesorja. Čeprav so ti pripomočki privlačni zaradi bleščečih animacij in gumbov za takojšnjo rešitev težav, njihovo dejansko delovanje pogosto meji na mit, v nekaterih primerih pa lahko napravi celo več škode kot koristi. Pospeševalniki pomnilnika RAM (angl. RAM boosters) delujejo na principu, ki je tehnično resničen, a praktično nesmiseln, saj temeljijo na predpostavki, da je prazen delovni pomnilnik ključ do hitre naprave. V resnici sodobni operacijski sistemi, kot je Android, iOS ali Windows, delujejo po načelu, da je neizkoriščen RAM pravzaprav potrata virov. Sistem samodejno zapolni pomnilnik z aplikacijami, ki jih pogosto uporabljate, da se te odprejo hitreje. Ko program za pohitritev nasilno zapre te procese, se morda sprosti nekaj megabajtov prostora, vendar mora procesor ob naslednjem zagonu aplikacije vložiti dodatno energijo in čas, da podatke ponovno naloži. To ne upočasni le uporabniške izkušnje, temveč tudi hitreje prazni baterijo, saj mora naprava opravljati dvojno delo.
Podobna zgodba se dogaja pri aplikacijah, ki obljubljajo hlajenje procesorja (angl. CPU coolers). Programska oprema nima fizične moči, da bi neposredno vplivala na temperaturo strojne opreme, razen na en način – z omejevanjem dejavnosti. Večina teh aplikacij le pregleda, kateri procesi najbolj obremenjujejo procesor, in jih izklopi. Težava je v tem, da se temperatura v sodobnih čipih uravnava prek vgrajenih tipal in algoritmov operacijskega sistema, ki so veliko naprednejši od katerekoli aplikacije iz spletne trgovine. Če je naprava vroča zaradi igranja zahtevne igre ali hitrega polnjenja, nobena programska rešitev ne more nadomestiti naravnega odvajanja toplote ali potrebe po krajšem premoru. Uporaba teh orodij je pogosto povezana tudi z vprašljivo zasebnostjo in nadležnim oglaševanjem. Ker gre za brezplačne pripomočke, avtorji zaslužek iščejo v prikazovanju oglasov, ki dodatno obremenjujejo procesor in porabljajo podatke, kar je v popolnem nasprotju z obljubljeno optimizacijo. Namesto zanašanja na zunanje rešitve so najboljša strategija za ohranjanje hitre naprave redno posodabljanje sistema, brisanje aplikacij, ki jih ne potrebujete več, in občasni ročni ponovni zagon. Tako dovolite napravi, da sama upravlja svoje vire, kot so si zamislili njeni inženirji.
Tako nekdaj kot danes še vedno nasedamo praznim programskim obljubam, saj je računalnik za večino črna skrinjica. Če program prikaže vrteč krogec in napis, da se izvaja optimizacija, ljudje verjamejo, da se nekaj dogaja. Tehnologija je zapletena, zato je uporabnike običajno strah. Ko vidijo opozorilo o kritični napaki, se odzovejo čustveno, ne racionalno. Hkrati se ob uporabi in še bolj ob nakupu pojavi pravi placebo učinek. Če nekdo plača 30 dolarjev za program, bo podzavestno prepričan, da njegov računalnik zdaj dela hitreje, četudi so meritve enake. Zgodovina programa SoftRAM in njegovih naslednikov nas uči pomembne lekcije: v svetu bitov in bajtov ni bližnjic. Strojna moč je omejena s fiziko, stabilnost sistema pa z dobro kodo, ne s čudežnimi programi. Danes, ko sta operacijska sistema Windows in macOS postala precej boljša pri samodejnem vzdrževanju, se je trg teh programov preselil na mobilne naprave, a princip ostaja enak. Najboljša optimizacija vaše naprave je še vedno brezplačna: redno posodabljanje, previdnost pri nameščanju neznane programske opreme in zdrava mera skepticizma.