Razlog, da je trajalo več dni, preden je svet izvedel za nesrečo, je bil, da je politični vrh v Kremlju takoj po nesreči sklenil, da bo katastrofo prikril, saj je bila ta v propagandni hladni vojni med Zahodom in Vzhodom zanj ponižujoča.
Oglas
Merjenje sevanja v tleh v Sloveniji v dneh po nesreči. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
“27. april 1986 – dan boja proti okupatorju oz. takrat dan OF, praznik, ki smo ga praznovali v nekdanji Jugoslaviji, pa potem še 1. in 2. maj – dela prosti dnevi, pikniki, druženje in igre v naravi. Vreme je bilo krasno in seveda smo vsi to izkoristili,” se spominja Tatjana. “Potem pa zvečer, po približno treh dneh sprehodov, pohodov in uživanja prostih dni, pri poročilih izvemo, da se je 26. aprila zgodila jedrska nesreča v Černobilu. Torej vsa hrana, zelenjava, ki smo jo pojedli … le kaj smo pojedli? Ali smo zastrupljeni? Ljudje so se začeli spraševati, kaj bo z njimi, hkrati pa so sočustvovali s prebivalci v Černobilu in okolici. Vsi krasni dnevi, ko smo uživali zunaj, v hribih, na morju, se sprehajali in tekali v čudovitem vremenu, so bili v hipu pozabljeni. Saj je bilo vse kontaminirano, onesnaženo … Tako rekoč vse strupeno. Sevanje je bilo obsežno in tako nismo vedeli, kaj vse smo strupenega, radioaktivnega pojedli, kakšen zrak smo dihali … Vsakdo se je začel spraševati, koliko tiste solate je takrat pojedel in kolikokrat je takrat vdihnil, ko je hodil, tekel, igral badminton, nogomet. Ničesar nismo vedeli o vsem tem.”
Kot pravi, nihče ni mogel verjeti, da so jim kar nekaj časa nesrečo prikrivali, vse zamolčali. “Novice so takrat prihajale počasi in seveda naokrog, nič naravnost. In kje je že ta Černobil? Kdo je predtem sploh slišal zanj?” Starši so se bali za svoje zdravje in zdravje svojih otrok. Stiska nosečnic je bila velika. “Moja sošolka je bila takrat noseča. Kaj bo z otrokom? Ali smo dovolj daleč, se je spraševala, da to ne bo vplivalo na plod? Do konca, do poroda, se je bala in premišljevala, ali bo vse v redu z njim.”
Moja sošolka je bila takrat noseča. Kaj bo z otrokom? Ali smo dovolj daleč, se je spraševala, da to ne bo vplivalo na plod? Do konca, do poroda, se je bala in premišljevala, ali bo vse v redu z njim.
Tatjana se spominja dni po nesreči v Černobilu in strahu pred posledicami
Prva poročila tri dni pozneje, a še ta skopa
Prve informacije so bile zelo skope: v jutranjih radijskih poročilih so poročali, da se je zgodila nesreča v jedrskem objektu in da gre za prvo tovrstno nesrečo v Sovjetski zvezi. V Drugi jutranji kroniki so (šele) ob koncu oddaje poročali, da se je v Černobilu pokvaril eden izmed jedrskih reaktorjev, strokovnjaki pa se trudijo, da bi preprečili katastrofo. Ob tem so poročali, da so v Stockholmu večer prej v jedrski elektrarni v srednjem delu Švedske razglasili izredno stanje, da je na tamkajšnjem območju močna radioaktivnost, ki so jo povezovali z okvaro v Černobilu. O povečani radioaktivnosti so poročali tudi iz sosednje Finske.
Tudi v radijski oddaji Dogodki in odmevi ob 15.30 novica o nesreči še ni bila prva, so pa že poročali, da so prejeli številne klice poslušalcev, ki jih je zanimalo, kakšne so posledice, “kot pravijo ponekod, kar katastrofe v jedrski elektrarni Lenin v Černobilu v Sovjetski zvezi, 130 kilometrov od Kijeva. Sovjetske oblasti danes niso objavile nikakršnih podrobnosti, zato je težko reči, kakšna je razsežnost te nesreče, ki utegne, kot trdijo v ZDA, terjati precejšnje število žrtev. Sicer pa iz Skandinavije poročajo, da se je oblak zaradi spremembe vetra umaknil in da danes ni več tolikšne radiacije kot včeraj. Oblak se je premaknil proti severovzhodni Poljski in Nemčiji. Sporočili so, da so v Zahodnem Berlinu (op.: v tistem času je bila Nemčija razdeljena na vzhodno in zahodno, ravno tako mesto Berlin, sredi katerega je potekala meja) sinoči ugotovili dvainpolkrat večjo radioaktivnost, podobno tudi na Poljskem, vendar je bil tam oblak previsoko, da bi lahko bil nevaren za prebivalce.”
Kako je v dneh po nesreči v Černobilu potekalo merjenje radioaktivnosti v zraku in zemlji?
Do večera pa se je vest o nesreči že razširila po vsej državi in medijih. Tudi takrat še ni bilo jasno, kakšne so okvare na reaktorju, koliko so ogroženi ljudje in narava, niti ni bilo znano število žrtev. “Po najnovejših meritvah še niso opazili povečane radioaktivnosti, ki bi bila posledica nesreče v Sovjetski zvezi,” so med drugim poročali v napovedi za Radijski dnevnik. Sovjetska zveza je tisti dan Švedsko in Zvezno republiko Nemčijo zaprosila za pomoč pri gašenju požara, ki je divjal v Černobilu. Predstavniki jedrskih agencij omenjenih dveh držav so po pogovoru s sovjetskimi diplomati izjavili, da se je najverjetneje stopilo grafitno jedro reaktorja.
Isti dan je bil sklican tudi koordinativni sestanek predstavnikov Komisije za jedrsko varnost, Republiškega štaba za civilno zaščito, Ekološkega laboratorija z mobilno enoto, Hidrometeorološkega zavoda in še nekaj drugih institucij oz. organov. “Predstavnik Ekološkega laboratorija je na sestanku povedal, da v Slovenji še niso zaznali nikakršnih posledic te jedrske nesreče. Iz poročila in slike Hidrometeorološkega zavoda pa je videti, da je glede na gibanje zračnih plasti verjetnost širjenja onesnaženega zraka proti Balkanu majhna, še posebej ker se zračne mase zaradi trenja in gorske pregrade Karpatov ne morejo gibati neovirano. V Sloveniji in Jugoslaviji nenehno preiskujejo aktivnost okolja, Ekološki laboratorij z mobilno enoto in strokovna komisija za jedrsko varnost bosta v prihodnjih dneh zbirala podatke in spremljala razmere,” so še poročali v Radijskem dnevniku. Tik ob koncu oddaje pa so dodali še, da je agencija Tanjug sporočila, da je bil najverjetnejši vzrok za nesrečo v jedrski elektrarni mehanska okvara reaktorja. Dopisnik Tanjuga je iz dobro obveščenih virov izvedel, da se je okvara oz. nesreča zgodila, ko so ustavili delovanje reaktorjev zaradi čiščenja, pri tem pa so mehansko poškodovali enega od reaktorjev. Pozneje se je izkazalo, da je bila to napačna interpretacija dogodka.
Štiri dni po nesreči zaznana povečana radioaktivnost
Slovenske oblasti so sprožile obsežen program meritev radioaktivnega onesnaženja okolja in prehrambne verige. Meritve so izvajali strokovnjaki Instituta Jožef Stefan in Zavoda Republike Slovenije za varstvo pri delu ob podpori Ekološkega laboratorija z mobilno enoto, delno pa sta sodelovala tudi Nuklearna elektrarna Krško in Rudnik urana Žirovski vrh. Ta je v noči z 29. na 30. april prvi zaznal prihod radioaktivnega oblaka v Slovenijo.
Takoj sem poklical vodjo civilne zaščite in mu dejal, da so prišli Rusi. Nič mu ni bilo jasno, zato sem pojasnil, da smo zaznali povečano stopnjo sevanja.
Rafael Martinčič o trenutkih, ko je izvedel za nesrečo
Takoj po tem, ko se je v torek, 29. aprila, v Sloveniji razširila novica, so bile opravljene dodatne kontrolne meritve, ki so pokazale, da pri nas še ni povečane radioaktivnosti okolja, sta leta 1996, ob 10-obletnici nesreče, v zborniku Černobil: nesreča, posledice in nauki zapisala Rafael Martinčič in Bogdan Pucelj. Martinčič je bil takrat vodja odseka za jedrsko fiziko na Institutu Jožef Stefan (IJS), Pucelj pa vodja Službe za varstvo pred ionizirajočim sevanjem na Institutu Jožef Stefan.
Dan potem pa so meritve že pokazale prvo povečanje radioaktivnosti v ozračju in padavinah. Sevanje se je namreč zaradi vetrov in mikroskopskih radioaktivnih delcev širilo izjemno hitro. Ker je eksplozija potisnila sevajoče delce do kilometer visoko v zrak, posledice niso bile omejene na lokalno raven, ampak na skoraj celotno celino. Poleg Ukrajine sta bili najbolj prizadeti Rusija in Belorusija, vetrovi pa so radioaktivni material raznesli proti zahodu. V ozračje se je sprostilo za deset ton radioaktivnega materiala.
Razsežnosti jedrske katastrofe so se v celoti pokazale šele po desetletjih. Foto: Reuters
Martinčič za MMC: Poklical sem vodjo civilne zaščite in mu dejal, da so prišli Rusi
“Ob šestih zjutraj sem na radiu slišal novico, da se nekaj dogaja, na Švedskem so zaznali sevanje in da predvidevajo, da je iz Černobila,” se je Rafael Martinčič za MMC spominjal, kako je 29. aprila prvič slišal za nesrečo. Takoj je pogledal, kakšna je razdalja med Ljubljano in Černobilom, približno 600 kilometrov, in si oddahnil, češ da nič resnega. Na inštitutu so naslednji dan sklicali sestanek, na katerem so razpravljali, kako ukrepati v primeru širjenja sevanja. “Eden od kolegov je rekel, da gre ven izmerit koncentracijo sevanja, in ko je prišel nazaj, je samo rekel, da se aparatura noro odziva. Takoj sem poklical vodjo civilne zaščite in mu dejal, da so prišli Rusi. Nič mu ni bilo jasno, zato sem pojasnil, da smo zaznali povečano stopnjo sevanja,” se spominja in dodaja, da ni bila kritična, zato so s sodelavci ostali mirni. Oblasti so naslednji dan aktivirale štab civilne zaščite, njegov član je bil tudi on. Naslednji mesec je bil zanj in za sodelavce izjemno naporen, uvedli so 24-urno dežurstvo in med drugim odprli posebno telefonsko linijo, klici zaskrbljenih državljanov so deževali noč in dan. “Seveda so me množično klicali tudi prijatelji in znanci, ki so želeli vedeti, ali lahko jedo zelenjavo in sadje, pa tudi kolegi iz tujine, ki so želeli vedeti, kako je pri nas,” se spominja hektičnega meseca po nesreči. “Ko so prišli novinarji pogledat vse naše laboratorije, smo jim pojasnjevali veliko stvari, ob čemer sem jim rekel: ‘Glejte, nič ni hudega. To je odlična vaja za nas zaradi jedrske elektrarne v Krškem, da smo pripravljeni.’.”
Oblasti so priporočile različne ukrepe, več o tem malo nižje. Kot pravi Martinčič, je bilo njihovo osnovno vodilo nasvet, da se je treba, če je le mogoče, izogniti vsaki morebitni nevarnosti glede uživanja hrane.
“Potem so začeli dovažati vse mogoče, tudi gobe, da smo preverjali, ali so v redu. Te gobe niso bile nabrane samo v Sloveniji, ampak po celotnem Balkanu. Pripeljali so cele tovornjake, da smo jih pregledali. Res smo se jih najedli,” se spominja. Večina gob je bila neoporečnih, “razen cigančkov, ki so imeli visoko vsebnost cezija, ki ima razpolovno dobo 30 let”.
Dušan Brajnik o tem, kako je bila v dneh po nesreči v Černobilu pri nas radioaktivnost v deževnici veliko višja kot v zraku
Tam, kjer je bilo več padavin, je bila povišana radioaktivnost
Kot že povedano, je bila radioaktivnost v padavinah veliko večja kot v zraku. Radioaktivnost zraka je v dneh po tem, ko se je razširila vest o nesreči, pri nas še naraščala. “Dozdajšnje meritve so pokazale, da je prišla večina vnosa prek dežja, ne prek zraka. Iz Švedske dobivamo sveže podatke, zrak je tam 50-krat bolj onesnažen, čeprav se tudi pri nas povečuje. Padavine so imele približno isto radioaktivnost kot na Švedskem, medtem ko je bil zrak pri nas precej manj radioaktiven kot v skandinavskih državah,” je na začetku maja za TV Ljubljana pojasnil Dušan Brajnik z Instituta Jožef Stefan (več v arhivskem posnetku). “Prvi nevaren prenos je prek neposrednega pitja sveže deževnice, drugi pa je prek mleka krav, ki so že na paši. Včeraj smo dobili podatke, da v bližini Krškega, kjer stalno kontroliramo mleko v bližini jedrske elektrarne, krav še niso spustili na pašo, na Gorenjskem pa so ves čas na paši. V mleku s Sorškega polja smo že zaznali določeno koncentracijo joda in drugih elementov, ki so nad normalno ravnijo. Pašo krav mlekaric bi bilo treba omejiti, to je pomembno priporočilo.”
Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Pri meritvah so se osredotočali na vzorce trave in mleka krav, ki so se pasle zunaj. Tam, kjer je bilo več padavin, je bila radioaktivnost večja. V mleku krav, ki so se pasle, so hitro zaznali povečano koncentracijo radioaktivnega joda, niso pa bili to še alarmantni podatki. “Primorska je dobila precej manj radioaktivnosti, mogoče je bilo tam manj dežja ali pa je prišel od drugje. V Divači nismo čutili povišanja, tudi Italijani ne poročajo o bistvenem povečanju, medtem ko smo v mleku s Sorškega polja izmerili precej višjo koncentracijo kot v mleku iz Postojne. To so prvi podatki, jih je treba korelirati, koliko časa so bile krave na paši.”
Med ukrepi prepoved uživanja sveže zelenjave in sveže deževnice za prehrano in živali
Kmalu je bilo jasno, da v Sloveniji ni prišlo do stopnje onesnaženja, ki bi neposredno ogrožala zdravje ljudi, so pa oblasti kljub temu sprejele vrsto zaščitnih ukrepov, da bi čim bolj minimizirali možnost poznejših učinkov, kot so rakasta obolenja in dedne posledice. Ti ukrepi so bili: prepoved uživanja sveže zelenjave, prepoved uporabe sveže deževnice za prehrano in napajanje živine, prepoved paše krav mlekaric, lovljenje parkljaste divjadi, predpisana je bila tudi obvezna predelava oporečnega mleka v mlečne izdelke. Za otroke je bila odsvetovana igra v mokri travi ali pesku.
Po nesreči v Černobilu velik strah glede varnosti uživanja zelenjave in mleka
Spomnim se, da je bila v porodnišnici z nami ženska, katere mož je delal v ‘nuklearki’. Že nekaj dni preden so kar koli o tem povedali po radiu in televiziji, je razlagala, da ji je mož rekel, da se dogaja nekaj čudnega. Ne spomnim se, ali je povedala, kaj in kje se je zgodilo, se pa spomnim, da je nismo prav resno jemale.
Kako se Marta spominja nesreče?
Ob tem je bil uveden tudi pregled potnikov in prtljage iz Sovjetske zveze, sprejeli so pogoje uporabnosti kontaminirane hrane in izdali priporočila prebivalstvu za zmanjšanje izpostavljenosti sevanju, piše v omenjenem zborniku. Radioaktiven jod je bil v zraku zaznaven okoli 10 dni. Kot sta v prej omenjenem zborniku še navedla Martinčič in Pucelj, je povprečen prebivalec Slovenije zaradi černobilskega sevanja prejel odmerek, kakršnega je sicer iz naravnih virov prejel v nekaj mesecih (povprečna letna naravna doza radioaktivnega sevanja je bila v Sloveniji 2,4 mSv). Kakšne so zdravstvene posledice te izpostavitve, ni bilo mogoče ugotoviti, ker so bile statistično neugotovljive. Poleg tega je bilo v kontaminaciji zaznanih približno 30 radioaktivnih izotopov, od kratkoživih radioaktivni jod, ki se kopiči v žlezi ščitnici, in Jod-131, ki je v nekaj mesecih popolnoma razpadel, od dolgoživih pa cezij-137, ki ima razpolovno dobo 30 let.
V dneh in tednih po nesreči je prodaja sveže zelenjave močno upadla. Stroka je odsvetovala uživanje sveže zelenjave z našega območja, namesto te so svetovali zelenjavo iz Dalmacije, kjer ni bila kontaminirana. Prebivalci so tudi množično nakupovali mleko, ki je bilo proizvedeno pred nesrečo. “Ljudje so se zalagali tudi z mlečnim prahom, na katerega bodo nemara čez teden ali dva pozabili, zaman pa ga bodo iskali tisti, ki ga zares potrebujejo,” so 3. maja 1986 poročali v televizijskem Dnevniku. “Preostalo mleko gre v predelavo za sir, sterilizirano mleko, mleko v prahu. Kontaminacija z radioaktivnim jodom namreč v od 50 do 60 dneh iz teh izdelkov izgine, a čeprav menimo, da bodo ti izdelki neoporečni, bomo preverili njihovo neoporečnost, preden bodo šli v promet. Tudi za zelenjavo, ki še raste, menimo, da bo v redu, saj stanje kontaminiranosti okolja spremljamo in bomo spremljali tudi kontaminacijo te zelenjave. Glede na to, da se stanje umirja, pričakujemo, da bo zelenjava vendarle v redu,” je v omenjenem prispevku dejala strokovnjakinja.
Poročanje z republiškega štaba o posledicah nesreče
Kljub vsemu številni prebivalci preventivno še več mesecev niso uživali sveže zelenjave in mlečnih izdelkov.
“Vsi so k nam hodili po solato, ker je bila pokrita”
Strah v okolici Krškega, kjer je Nuklearna elektrarna Krško, je bil še večji. Kaj, če se kaj takega zgodi pri nas? “Spomnim se, da smo tiste dni okopavali mlade trte v vinogradu na Senušah (op.: blizu Krškega), bil je čas praznikov in smo imeli čas,” se tistih dni spominjata mama Helena in njena hči Bernarda, ki je bila takrat stara 10 let. “Strah nas ni bilo, sploh nismo razmišljali veliko o tem, bili smo osredotočeni na delo. Po nekaj dneh pa smo bili obveščeni o ukrepih, ki smo jih upoštevali, kar nekaj časa nismo jedli sveže zelenjave. Kakor se spomnim, je bila kriza kratkotrajna, razmere so se kar hitro umirile. Kakšne bodo posledice, pa v bistvu nismo vedeli.”
Marti iz Boštanja so s černobilsko katastrofo povezani dnevi ostali jasno zapisani v spominu: dan pred tem je namreč rodila. “Spomnim se, da je bila v porodnišnici z nami ženska, katere mož je delal v ‘nuklearki’. Že nekaj dni preden so kar koli o tem povedali po radiu in televiziji, je razlagala, da ji je mož rekel, da se dogaja nekaj čudnega. Ne spomnim se, ali je povedala, kaj in kje se je zgodilo, se pa spomnim, da je nismo prav resno jemale.”
Po vrnitvi iz porodnišnice se je počasi razvedelo za razsežnost černobilske nesreče. Na podeželju, kjer je imela vsaka hiša vsaj svoj vrt, če ne njive, so množično metali stran solato in druge vrtnine, razlaga. “Midva sva imela solato pokrito. Tak majhen šotor sva imela, in ker so pred porodom napovedovali jutranjo slano, sva pustila pokrito,” se spominja. Nato se je ogrelo, sosedje so vse vrtnine odkrili, njuna solata pa je ostala pod – kot se je izkazalo – varnim “pokrovom”: “In potem so vsi hodili k nam po solato, svoje niso upali jesti.”
Oskrba z mlekom v Sloveniji v dneh po jedrski nesreči v Černobilu
Leto dni po nesreči so v Ljubljani potekali protesti proti uporabi jedrske energije. – 23. 4. 1987
Oglas