Dobro ve, kako je biti v koži mladeniča, od katerega nogometni svet pričakuje ogromno. Sam je to izkusil že pri 18 letih, ko ni zablestel le v dresu Liverpoola, ampak tudi angleške reprezentance. Bil je kos pritisku in evforiji, v karieri je pridobil ogromno koristnih izkušenj, zdaj pa občasno polni naslovnice kot strokovni komentator.
Njegovo mnenje ima težo, nanj s(m)o pozorni tudi v Sloveniji, saj je že večkrat spregovoril o Benjaminu Šešku. Ker pa vselej ni bil povsem naklonjen mlademu Radečanu, ki igra krstno sezono na Otoku in skuša upravičiti ogromen vložek, saj je klub zanj odštel Leipzigu okrog 85 milijonov evrov, njegove besede na sončni strani Alp niso naletele na pretirano navdušenje. A takšen je pogled 46-letnega Angleža, ki skuša ostati odkrit in iskren.
Nedolgo nazaj ni bil prizanesljiv do Slovenca
Benjamin Šeško je v ponedeljek dosegel jubilejni deseti zadetek v tej sezoni angleškega prvenstva.
Foto: Reuters
”Šeško v mojih očeh ni igralec, ki predstavlja dolgoročno rešitev za napad Uniteda. Ne more biti napadalec številka ena rdečih vragov. Je zelo drag igralec, lahko še napreduje in postane pomemben del ekipe, a … Če bi United jutri igral najpomembnejšo tekmo sezone, ne verjamem, da bi Šeško začel tekmo od prve minute,” Michael Owen prejšnji mesec v pogovoru za Casino.org ni bil prizanesljiv do najdražjega slovenskega nogometaša. Na vprašanje, ali bi lahko slovenski napadalec postal vlečni konj Unitedovega napada, ni odgovoril pritrdilno.
Podobno je nedavno razmišljal še en nekdanji rdeči vrag Nicky Butt, ki je v karieri z Unitedom osvajal številne lovorike. ”Kar zadeva napadalce Uniteda, je Šeško kar v redu, a to vseeno ni dovolj za tako velik klub. Verjamem, da bo igral dobro in bo pomagal ekipi, a United potrebuje na tem položaju boljšo rešitev,” je v podkastu The Good, The Bad & The Football izpostavil nekdanji angleški reprezentant in za idealnega prvega napadalca, ki bi zadostoval njegovim kriterijem, označil takšnega strelskega mojstra, kot je Erling Haaland.
Ravno Norvežana, ki je v karieri prehodil podobno pot dokazovanja kot Šeško in se prek Avstrije ter Nemčije preselil na Otok. Po svoje je svetlolasi Skandinavec tudi vzornik Šeška, ki so ga, ko je bil še najstnik, avstrijski novinarji naslavljali z oznako ”Slovenski Haaland”.
Če imaš Bruna Fernandesa, je marsikaj lažje
Michael Owen je navdušen nad razkošnimi predstavami in asistencami kapetana Uniteda Bruna Fernandesa. Ni se mogel izogniti niti komentarju o zadetku Benjamina Šeška.
Foto: Guliverimage
Medtem ko je Owen še nedavno označil Šeška za igralca, na katerem Manchester United ne bi smel graditi prihodnosti na dolgi rok, saj naj ne bi predstavljal tistega, po čemer bi moral izstopati glavni napadalec kluba, pa je po jubilejnem desetem zadetku Slovenca, tega je dosegel v ponedeljek proti Brentfordu (2:0), omilil kritike na njegov račun. Nekoliko je obrnil ploščo, za boljšo voljo vseh privržencev je poskrbela tudi uvrstitev na lestvici, kjer rdeča ladja iz Manchestra po zadnji zmagi vse bolj suvereno pluje proti ligi prvakov.
Po ponedeljkovi tekmi se je Owen v pogovoru za Premier League Productions dotaknil tudi Šeškovega zadetka, doseženega po imenitni podaji Bruna Fernandesa. Kapetan Manchester Uniteda igra podobno kot Šeško po odhodu Rubena Amorima kot prerojen. Trenutno je že pri 19 asistencah in je le še eno oddaljen od absolutnega rekorda Premier lige.
”Vsak napadalec lahko doseže vsaj šest zadetkov, če ima za seboj Bruna Fernandesa,” je Owen v ospredje postavil prispevek spretnega Portugalca. Ta v tej sezoni, zlasti od trenutka, ko ga je začasni strateg Michael Carrick vrnil na njegov priljubljen položaj takoj za napadalci, deli asistence kot po tekočem traku, v veselje pa spravlja tudi skoraj desetletje mlajšega slovenskega soigralca.
Benjamin Šeško je v ponedeljek znova proslavljal zadetek na polnem Old Traffordu. V prihodnjem krogu ga čaka nov spektakel, saj prihaja veliki rival Liverpool.
Foto: Reuters
Vseeno pa je legendarni Anglež v isti sapi pohvalil tudi 22-letnega Šeška. ”Treba pa je tudi podati priznanje Šešku. Po stresnem začetnem obdobju pri Unitedu bi lahko izgubil samozaupanje, a se je vendarle pobral. To je lepo videti. Akcijo je zaključil mirno,” ga je Šeško pozitivno presenetil, da se je po manj prepričljivem začetku sezone, ko se je še spoznaval z novim okoljem, navijači pa so zaman čakali na njegove zadetke, prebudil in zažarel v večjem strelskem obsegu. Zdaj je že pri dvomestnem številu golov, United pa na odlični poti, da na Old Traffordu jeseni odmeva himna donosne lige prvakov.
Bi lahko tako kot Šeško zabijal tudi Hojlund?
Rasmus Hojlund je podobno kot Benjamin Šeško v tej sezoni dosegel v prvenstvu deset zadetkov. Dancu je to uspelo v dresu Napolija, s katerim se mu nasmiha visoko drugo mesto.
Foto: Reuters
Owen pa je opozoril še na nekaj. Po njegovem mnenju bi bilo zdaj, ko je United pod taktirko Carricka povezal kolesja igre in so napadalci deležni bistveno večjega števila uporabnih podaj ter predložkov kot v obdobju, ko je bil trener Amorim, napadalna igra Uniteda pa je pod njim trpela, zanimivo videti, ali bi bil v tem obdobju na Old Traffordu bolj učinkovit v napadu tudi Rasmus Hojlund. Mladi Danec se v prejšnji sezoni ni izkazal pri Unitedu. Podlegel je prevelikim pričakovanjem in se po prihodu Šeška preselil v Neapelj, kjer pa se je v serie A vrnil v strelsko formo in si povrnil nasmeh na obraz.
”Če ekipa ne deluje tako, kot bi morala, je praktično vseeno, kdo igra v konici napada. Napadalci se nahajajo na koncu verige. In če je veriga prekinjena, je povsem vseeno, kdo je v napadu. Bi pa rad videl, kako bi se Hojlund izkazal zdaj. Ko je igral za United, je bila ekipa nepovezana. Takrat ni igral dobro. In kdo bi lahko takrat z gotovostjo rekel, da ni tako dober? V Italiji mu gre dobro. Podobno je s Šeškom,” je nekdanji dobitnik zlate žoge našel vzporednico med napadalcema iz Danske in Slovenije. ”Težko je o tem soditi, a zdaj, ko veriga pri Unitedu ni prekinjena in deluje brezhibno, vidimo na delu povsem drugačen tip igralca,” je opozoril na razliko med Šeškom iz jesenskega in spomladanskega dela.
Razočaral privržence rdečih
Michael Owen je v angleškem prvenstvu zbral 326 nastopov in dosegel 150 zadetkov. Kariero je sklenil leta 2013 v dresu Stoke Cityja. Star je bil 34 let, edini naslov pa je osvojil v dresu Manchester Uniteda.
Foto: Guliverimage
Sprašuje se tudi, koliko tega so v zadnjih letih pri Unitedu vrgli v prazno, ko je bila prekinjena veriga in številni nogometaši niso mogli pokazati tistega, kar znajo. S tem je dal nekdanji zvezdnik angleškega nogometa misliti javnosti, zlasti vodstvu Uniteda, da je predolgo vztrajal pri strategu Amorimu.
Owena na Otoku spremlja poseben status, kar zadeva dva najbolj priljubljena in uspešna kluba. To sta ”soseda” iz Liverpoola in Manchestra. Mladi Michael je že kot najstnik zažarel pri Liverpoolu, bil dvakrat tudi najboljši strelec angleškega prvenstva, nato pa razočaral in razjaril privržence rdečih, saj se je po vmesnem dokazovanju pri Realu in Newcastlu, ko so ga že načenjale poškodbe, odločil za nadaljevanje kariere na ”osovraženem” Old Traffordu.
Tako bo konec tedna tudi on deležen posebne pozornosti. Njegove besede bodo odmevale še toliko bolj, saj se bosta v nedeljo na derbiju angleškega prvenstva, še kako pomembnem za preboj v ligo prvakov, pomerila ravno United in Liverpool.
Sploh ni verjel, da bo izbran v ekipo za SP 1998
Legendarni angleški nogometaš se je pred tedni v Švici na posebnem dogodku pod okriljem kitajskega proizvajalca elektronike Hisense razgovoril o svoji karieri, velik poudarek pa namenil svetovnemu prvenstvu, največjemu tekmovanju, kar ga ponuja nogometni svet. Na njem je zaigral že pri 18 letih. Takrat je veljal za svetovno najstniško senzacijo, dragulj angleškega nogometa, še danes pa se ga mnogi najbolj spominjajo po izjemnem zadetku na tekmi osmine finala proti Argentini.
Nekdanji kapetan treh levov je na Euru 2004 postal prvi angleški nogometaš, ki se je vpisal med strelce na štirih zaporednih velikih tekmovanjih.
Foto: Hisense
”Takrat sem bil zelo vznemirjen, da sem lahko pri teh letih zaigral na tako velikem tekmovanju. Dolgo časa sploh nisem verjel, da bom izbran v ekipo za SP 1998, saj sem šele tistega leta debitiral za reprezentanco. Takrat smo imeli kopico odličnih napadalcev. Shearer, Sheringham, Wright, Cole, Collymore, Fowler, Sutton, Ferdinand … Zaradi tega sploh nisem verjel, da bom vpoklican v reprezentanco. A ko se je nadaljevala sezona, sem dosegel vse več zadetkov za Liverpool, postal tudi najboljši strelec angleškega prvenstva in vse bolj verjel, da bi lahko zaigral na SP. Še danes se spominjam, kako mi je selektor Glenn Hoddle rekel, da ne grem v Francijo le po nabiranje izkušenj, ampak me tam čaka resna vloga.” Nato je na SP 1998 resnično postal pomemben adut treh levov.
Tekma, ki mu je spremenila življenje
Sprva je začel na klopi. Anglija je premagala Tunizijo z 2:0, a je na tej tekmi vstopil v igro in okusil igranje na največjem tekmovanju. Na drugi tekmi je bilo podobno. Anglija je izgubljala proti Romuniji, nato pa je prišel v igro in izenačil. To je spremenilo njegov status, saj je zadržal mesto v enajsterici, začel dvoboj proti Kolumbiji od prve minute, nato pa je napočila nepozabna tekma osmine finala proti Argentini. To je bil dvoboj velikanov. Dvoboj za Falklandske otoke oziroma Malvine, kot jim pravijo gavči.
Michael Owen je za angleško reprezentanco odigral 89 tekem in dosegel 40 zadetkov. Na SP 1998 se je proti Romuniji vpisal med strelce kot najmlajši angleški strelec v zgodovini tekmovanja, star je bil le 18 let in 190 dni.
Foto: Guliverimage
”Ta tekma mi je verjetno spremenila življenje. Svet me je spoznal, dosegel sem zadetek, ki je postal ikoničen. Takšna podaja Beckhama, pa nato še moj zadetek. To je bil res poseben trenutek. Še vedno se dogaja, da se me ljudje po svetu, ko me srečajo, najbolj spominjajo po tem golu. Na to sem se privadil, to mi je tudi všeč,” se rad spominja zadetka izpred 28 let, na katerem je popeljal Angleže v vodstvo z 2:1, mojstrsko ušel obrambi, obšel branilce in vratarja, nato pa je dvoboj krenil v drugo smer.
Pri 2:2 si je rdeči karton prislužil s strani Diega Simeoneja sprovociran David Beckham, si zaradi tega za kar nekaj časa prislužil osovražen status v domovini, Anglija pa je izpadla po izvajanju enajstmetrovk. Takšen je bil prvi Ownov mundial.
Pritisk? O tem lahko več povedo piloti in kirurgi.
Nekdanji kapetan treh levov, na Euru 2004 je postal prvi angleški nogometaš, ki se je vpisal med strelce na štirih zaporednih velikih tekmovanjih. Tako mu je leta 1998 po izjemnem zadetku, ki ga je dosegel po njegovi izvrstni podaji, na tekmi proti Argentini čestital David Beckham.
Foto: Guliverimage
Nekdanji angleški kralj strelcev je podobno kot Benjamin Šeško, o katerem je kot strokovni komentator že večkrat podajal analize, izkusil pritisk že v mladih letih. Že kot najstnik je igral dvoboje najvišjega kova, prevladoval na naslovnicah angleških medijev, ki so znani po tem, da spremljajo nogometaša na vsakem koraku in mu ne pustijo dihati. Ko je zaigral še za reprezentanco na SP in začel zadevati, je bil pritisk še toliko večji.
”Pritisk? Za nas nogometaše pravijo, da čutiš pritisk, ko igraš tekme, ki jih spremlja na tisoče ljudi na stadionu, prek zaslonov pa te gleda še na milijone navijačev. Pa je res tako? Če si dober v nečem, v resnici sploh ne čutiš pritiska,” je poudaril, kako je vedno užival v nogometu, saj je vedel, da je dober v igri, ki jo spremlja ves svet. ”O tem, kako je biti izpostavljen pritisku, bi lahko več povedali piloti ali pa nevrokirurgi,” je dal vedeti, kako zahtevno mora biti šele pilotom, ki visoko nad oblaki prevažajo potnike, ali pa kirurgom, ko se lotevajo zahtevnih operacij možganov. ”Nogomet je vendarle nekaj drugega. To je le igra, to je konec koncev zabava. Od majhnega ga treniramo, napredujemo, postajamo boljši in spretnejši. Zato ne bi rekel, da je pritisk v mojem primeru sploh najbolj primerna beseda. Sam bi se izrazil drugače. In rekel, da je to bolj navdušenje. Da je to želja, kako svetu pokazati tisto, kar znaš najbolje,” je navdušil z razlago med javnim nastopom na sedežu Mednarodne nogometne zveze (Fifa) v Zürichu.
Veste, koliko veselja in zadovoljstva nastane?
Je velik ljubitelj konjeništva. Pred leti se je preizkusil tudi v vlogi konjskega dirkača.
Foto: Guliverimage
Poleti bo z zanimanjem spremljal svetovno prvenstvo, na katerem bo prvič nastopilo kar 48 reprezentanc, potekalo pa bo na drugi strani velike luže v ZDA, Kanadi in Mehiki. ”Ker je toliko udeležencev, se bo kakovost tekem malce razvodenela. Zagotovo bo več tekem z visokimi zmagi s 4:0 ali podobnim rezultatom, vseeno pa to reprezentancam z vseh delov sveta odpira realne možnosti, da se uvrstijo na tekmovanje. Pa veste, koliko veselja in zadovoljstva nastane, če se država uvrsti na SP? To tekmovanje je nekaj neverjetnega. Veliko bo takšnih prijetnih zgodb, nogomet pa takšne stvari potrebuje,” komaj čaka na začetek največjega tekmovanja, na katerem žal ne bo Slovenije, bo pa njegova Anglija.
Kot enega poglavitnih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na kakovost izvedb, označuje vročino in visoko stopnjo vlažnosti v zraku. Igralo se bo poleti, zato bo peklensko vroče zlasti v Mehiki in številnih južnih delih ZDA. Še toliko bolj zaradi zgodnjih terminov srečanja, ki ustrezajo gledalcem v Evropi. ”Ekipe se bodo morale še bolj rotirati. Rezervni igralci imajo vedno pomembno vlogo v nogometu, tokrat pa jo bodo imeli še toliko bolj,” napoveduje, kako bo daljša klop na tem prvenstvu še toliko pomembnejša. Vsak selektor bo imel na voljo 26 igralcev.
Največja favorita? Francija in Yamal.
Kar zadeva favorite za igralca tekmovanja, je Owen prepričan, da bi lahko za priznanje kandidiral Lamine Yamal – če se bo seveda do takrat njegovo zdravstveno stanje izboljšalo. Visoko uvršča tudi njegovo reprezentanco Španijo, aktualnega evropskega prvaka.
Lamine Yamal je igralec po njegovem okusu, kar zadeva največjega kandidata za osvojitev svetovnega naslova, bi stavil na Francijo.
Foto: Reuters
”Španci imajo igralce, ki vedo, kako igrati za ekipo, hkrati pa so zelo močni tudi individualno. Igrajo samozavestno in uigrano. Španija je fantastična, Yamal pa predstavlja vsem pozitiven vzor, kako lahko tudi kot mlad igralec spadaš med najboljše,” bi lahko mladi as Barcelone, ki ga trenutno ovira poškodba stegenske mišice, tako da je vprašljiv njegov nastop v začetnem delu prvenstva, nastopil na prvem mundialu pri dobrih 18 letih. Tako bo doživel podobno usodo, kot jo je pred davnimi leti v Franciji Owen.
Anglež bi sicer, če bi imel to možnost, na stavni listi kot prvega kandidata za osvojitev naslova obkrožil Francijo. Galske peteline. ”Zame so bili najboljši že na SP 2022. Vem, takrat je zmagala Argentina, a so bili zame Francozi najboljši. Imajo vse. Imajo izjemno ekipo, odlično imajo zapolnjene vse igralne položaje. Francozi se na največjih tekmovanjih redno uvrščajo v finala in tudi osvajajo naslove,” je izpostavil svoje favorite za svetovni naslov. Ne izključuje pa niti presenečenj. ”Vedno nekdo preseneti. Morda bo tokrat to nekdo izmed treh sogostiteljev,” smatra, da bi lahko ZDA, Kanada in Mehika prišle daleč, saj bodo vstopile na tekmovanje dobro fizično pripravljene, dodatno pa jih bo nosila tudi podpora domačega občinstva. ”Vse je mogoče, ne bi jih kar tako odpisal.”
Messi in Ronaldo sta dolgo dominirala
Leta 2001, takrat je bil star komaj 22 let, je nekdanji čudežni deček angleškega nogometa prejel zlato žogo za igralca leta na svetu. Tistega leta je Liverpoolu pomagal do dveh evropskih lovorik.
Foto: Guliverimage
Owen je leta 2001 prejel zlato žogo, za mnoge najprestižnejši dosežek v svetu nogometa. ”Res je. Ta nagrada povzame vse, kar si dosegel v tistem letu. To je neverjeten občutek. Ko dosežeš zadetek, začutiš poseben adrenalin, ko pa prejmeš takšno lovoriko, je občutek povsem drugačen. Takrat si lahko le rečeš, da je za teboj fantastična sezona. In še nekaj je. Zlato žogo osvoji zelo malo nogometašev. Messi in Ronaldo sta denimo na seznamu dobitnikov dominirala poldrugo desetletje. Te nagrade ni osvojilo veliko nogometašev, zato sem zelo ponosen, da sem med njimi,” je povedal eden izmed še dveh živečih Angležev, ki sta prejela zlato žogo. Drugi je njegov nekdanji selektor Kevin Keegan.
Poleti bo Anglijo na svetovnem prvenstvu, kjer bo prvo tekmo odigrala proti Hrvaški, vodil Nemec Thomas Tuchel. Owen je zmerni optimist, saj meni, da Anglija spada med kandidate za naslov, a tudi opozarja, da klimatske okoliščine ne bodo v prid trem levom. ”Zelo bo vroče in vlažno, kar nam že tradicionalno ne ustreza. V takšnih pogojih nismo dobri tako kot denimo Francozi. Drugače pa imamo dobro ekipo. Ne bi rekel, da je ravno zlata generacija, določeni vprašaji se pojavljajo pri vratarju in obrambi, ki ne spadajo ravno v najvišjo svetovno raven. Ostalo pa je krasno. Tako zvezna vrsta kot zlasti napad. Največjo možnost Anglije za uspeh vidim v tem, da imamo poleg fantastičnega napadalca Harryja Kana levo in desno od njega kar osem ali devet res vrhunskih krilnih napadalcev. Če bi bil Tuchel, bi jih vsako tekmo zamenjal. Sveži igralci bodo ključ na tem prvenstvu,” je prepričan, da bo mnoge reprezentance zdelala izčrpanost v zahtevnih igralnih pogojih, zato bodo morali bistveno več menjati in rotirati ekipo.
Le redki Angleži pred Šeškom
“Vseeno je, kateri bodo začeli tekmo pri Angliji. Levo in desno od Kana sta lahko Cole Palmer in Marcus Rashford, za njimi pa Jude Bellingham, na naslednji tekmi pa lahko računamo na tri nove, a tudi enako dobre igralce. Phil Foden, Anthony Gordon, Bukayo Saka … Veliko izbire imamo na teh položajih, zato bi veliko rotiral in menjal,” ga vseeno spremlja občutek, da bi se lahko Anglija na SP 2026, ta se bo začel 11. junija s tekmo med Mehiko in Južno Afriko, prebila vsaj v polfinale.
Kot strokovni komentator je sodeloval tudi z dolgoletnim selektorjem Garethom Southgatom.
Foto: Guliverimage
Ogromno igralcev, ki jih je izpostavil Owen, se dokazuje tudi v angleškem prvenstvu. In smo tako spet pri Benjaminu Šešku. Ni jih namreč veliko angleških nogometašev, ki so v tej sezoni v Premier ligi dosegli več zadetkov od Slovenca (10). Od Angležev so se večkrat na seznam strelcev od Šeška vpisali le Morgan Gibbs-White (Nottingham – 13), Danny Welbeck (Brighton – 13), Ollie Watkins (Aston Villa – 11) in Dominic Calvert-Lewin (Leeds – 11), za njim pa zaostajajo mnogi kandidati za reprezentanco. Denimo Cole Palmer (Chelsea – 9), Jarrod Bowen (West Ham – 8), Phil Foden (City – 7), Eberechi Eze (Arsenal – 7), Bukayo Saka (Arsenal – 6), Anthony Gordon (Newcastle – 6), Harvey Barnes (Newcastle – 5), Dominic Solanke (Tottenham – 3), Noni Madueke (Arsenal – 2) in še kdo. Ni kaj, bravo, Benjamin!