Jafaar Jackson je svojemu stricu Michaelu nedvomno podoben – igra pa ga z medlo neopredeljenim nasmeškom, ne glede na to, v kakšni situaciji se znajde filmski Michael. V prizorih petja so prepletli Jafaarjeve in Michaelove arhivske vokale. Foto: Karantanija Cinemas
Skoraj tovarniška produkcija generičnih glasbenih biografij, ki se je razmahnila z neverjetnim uspehom filma Bohemian Rhapsody (2018), je prej ali slej morala pripeljati do lika in dela Michaela Jacksona. Antoine Fuqua, ki je imel na razpolago eno najbolj fascinantnih, skrivnostnih in ja, tudi spornih življenjskih zgodb zabavne industrije, jo – v skladu z nepisanimi zakonitostmi tega žanra – pregnete v brezobličen, puhel in čustveno manipulativen nabor klišejev. Preplete ga s serijo hiperkinetičnih montaž Jacksonovih uspešnic; na platnu se zvrstijo neskončni kolaži generičnih, pomena izpraznjenih podob, ki računajo na to, da zaradi neuničljive energije Billie Jean in Thrillerja nanje ne boste pretirano pozorni. Michael je film, tako zelo obseden maksimalno profitabilnostjo in komercialnostjo, da brez pretiranih pomislekov splošči, banalizira in (še dodatno) infantilizira človeka, ki naj bi ga poveličeval.
Oglas
Pod težo 155-milijonskega proračuna filma in budnim očesom članov družine Jackson, ki se v odjavni špici zvrstijo kot “producenti”, Michael postane samo še en “jukebox film”, plašna ekranizacija pevčeve strani z Wikipedije. To ni nov niti presenetljiv pristop (spomnimo se samo na obupne filme o Whitney Houston, Eltonu Johnu in Amy Winehouse), ga je pa tokrat toliko težje pogoltniti zaradi vsega, kar med vrsticami ostane neizrečeno.
Film ves čas poudarja, kako rad se je Michael, ki ni imel zunaj svoje družine in zaposlenih nobenih prijateljev, obdajal z živalmi. Zato se pred kamero pojavi cel sprevod lam, podgan, žiraf in drugih nakaz računalniške animacije. Ne manjka seveda niti Bubbles, Jacksonov slavni šimpanz. Foto: IMDb
Več kot petnajst let je že preteklo od smrti Michaela Jacksona in smrt je bila, oprostite cinizmu, najboljša stvar za kariero glasbenika, ki smo ga v začetku novega tisočletja povezovali predvsem z vrsto ekscentričnosti in škandalov, predvsem pa z obtožbami spolnega nadlegovanja dečkov. Čeprav je Jackson v zgodnjih devetdesetih s prvim od tožnikov sklenil zunajsodno poravnavo, nato pa bil leta 2005 na ločenem sojenju spoznan za nedolžnega, so obtožbe pustile trajen madež na pevčevi zapuščini. Šele njegova smrt je odprla vrata za bolj nostalgične, raznežene predstave o človeku, ki ga je že v mladosti globoko zaznamovala nasilniška tiranija očeta, v odraslih letih pa trmasto oklepanje vsega otroškega in “nedolžnega”.
To strateško rehabilitacijo javne podobe je skušal leta 2019 spodkopati dvodelni HBO-jev dokumentarec Leaving Neverland (ki ga, mimogrede, danes ne morete najti v arhivu pretočne platforme, ker je družina Jackson dosegla njegov umik). Zasidran je okrog zgodb dveh moških, Jamesa Safechucka in Wadea Robsona, ki sta Jacksona obtožila spolne zlorabe. Njuno pričevanje, naj je bilo še tako prepričljivo in pretresljivo, legij Michaelovih fanov ni odvrnilo: slava je, kot se je izkazalo že neštetokrat, (pre)močan analgetik.
Dinastija Jackson bi lahko torej lahko mirno pustila, da meglica kolektivne amnezije v očeh novih generacij dokončno opere ugled glasbenika, ki je nesporno eden največjih zabavljačev, kar jih je kdaj živelo. A klic siren bajnega zaslužka je bil premočan in tako smo dobili film, ki s trmasto topoumnostjo vztraja pri najbolj varni, skoraj komično redaktirani interpretaciji “resnice”.
Jacksonovi bratje so samo med seboj popolnoma zamenljivi, anonimni liki – v dveh urah nimajo tako rekoč nobene replike. To je še posebej presenetljivo zato, ker so Jackie, Jermaine, Marlon in Tito tudi producenti filma. LaToya Jackson se nekje v ozadju kadra pojavi morda trikrat, Janet Jackson pa je v celoti črtana iz zgodbe. Foto: Karantanija Cinemas
Zgodnejša različica filma je bojda obravnavala tudi obtožbe spolnega nadlegovanja, a se je nato izkazalo, da pogoji prej omenjene poravnave prepovedujejo kakršno koli filmsko upodobitev Jordana Chandlerja, prvega Michaelovega tožnika. Zavreči je bilo treba že posnete prizore, ki so spodbijali kredibilnost Chandlerjeve družine, kar je produkcijo stalo 15 milijonov dolarjev. Scenarist John Logan je težavo “rešil” tako, da iz filma preprosto črta vse obtožbe in zgodbo zaključi in medias res, na vrhuncu Michaelove kariere, preden stvari postanejo resnično zapletene.
Generacija Z, za katero je bil Michael Jackson doslej le glas, diamantna rokavica in moonwalk, ne bo, če nekritično sprejme hagiografijo Antoina Fuque, tako denimo izvedela ničesar o Jacksonovih prostodušnih priznanjih pred kamero, da si deli posteljo z otroki.
Zgodovino pišejo zmagovalci, tokrat s filmsko kompilacijo največjih uspešnic in orjaškim proračunom za promocijo. Michael je, in to je jasno na prvi pogled, puhel in samovšečen promocijski film, s povprečno igro in generičnimi režijskimi prijemi – a ker je podložen s sijajno glasbo, marsikomu vse to preprosto ne bo mar. Fuqua je razumel, da se lahko čemer koli neprijetnemu izogne le tako, da pripoved spremeni v dveurni koncert, v poslednji nastop Kralja popa, ki vas na vsakem koraku skuša spomniti, zakaj imate radi glasbo Michaela Jacksona; če bo imel srečo, boste po inerciji svojo naklonjenost prenesli še na film.
Film se ne izogne samo obtožbam spolnega nadlegovanja, ampak kar vsem temam, ki bi za filmskega Michaela lahko predstavljale oviro. Priča smo denimo katastrofalni nesreči na snemanju oglasa, v kateri bi lahko umrl, ne pa tudi posledic odvisnosti od protibolečinskih zdravil, ki je bila posledica te epizode. Foto: Karantanija Cinemas
O nekem drugem filmu, ki ga je bilo treba zaradi pravnih zapletov črtati, pričajo bizarno gosto posejani prizori Michaela v družbi otrok: obiskuje na smrt bolne mlade bolnike, podpisuje spominke naključnim malim oboževalcem, in se vedno znova vrača k zgodbi o večnem otroku Petru Panu, s katerim se identificira. Zdi se, kot da film ves čas stopa v dialog s tistim, česar na noben način noče izreči na glas: “Poglejte, kako rad je imel otroke, jasno, da jim ne bi mogel nikoli škodovati!” Zaradi trmastega vztrajanja pri tem, kako normalni so bili Jacksonovi vzgibi, ima vse skupaj ravno obraten učinek od predvidenega.
Morda pa je, na nek izkrivljen način, Michael v resnici popoln film za čas, v katerem živimo: za čas, ko o koruptivnosti moči in slave vemo več kot kadar koli prej, pa to ne spremeni absolutno ničesar. To je konec koncev časovnica, na kateri niti razkritje kroga kroga vplivnih pedofilov ni porušilo statusa quo.
Michael hoče postati največja zvezd na svetu, a je obenem prikazan kot človek brez kakršnega koli častihlepja. samostojna kariera je zanj samo način, kako se izviti iz primeža gospodovalnega očeta. Foto: Karantanija Cinemas
Gotovo bi se dalo posneti zanimiv film o človeku, ki je bil zaradi disfunkcionalne primarne družine in neverjetne slave globoko osamljen, a je vseeno ustvarjal pesmi, ki so nagovorile cel svet. Dalo bi se povedati kaj tehtnega o Michaelovi obsedenosti z Deželo Nije, o njegovem otroškem, v času zamrznjenem dojemanju sveta in kako je vse to povezano s temnimi platmi njegove osebnosti. Taka umetnina bi se nato lahko vprašala, kako v isti sapi razmišljati o genialnosti umetnika, o njegovi zapuščini svetu in o trajnih ranah, ki jih je povzročil številnim posameznikom. Morda bi nam pomagala razumeti naša lastna zapletena čustva do glasbenika, ki smo ga mnogi posvojili v svojih formativnih letih.
Colman Domingo, ki praviloma ustvarja mojstrsko niansirane like, je tukaj skoraj stripovsko karikiran zlikovec, ki skuša Michaela zadušiti pod težo “dolžnosti do družine”. Foto: AP
No, Michael ni film s tovrstnimi visokoletečimi ambicijami: pred nami je dveurni videospot z občasnimi igralskimi vložki Comana Dominga v vlogi nasilnega, oblastniškega očeta Joeja Jacksona. Ne postavlja si vprašanj o Michaelovem značaju, o njegovi obsedenosti s plastičnimi operacijami (“Biti moram popoln,” zašepeta, ko gre prvič pod nož) ali o težki bitki z avtoimuno boleznijo vitiligo. Kako je lahko človek, ki so ga domnevno motivirale nekakšne puhlice o “širjenju svetlobe in ljubezni”, ki jih trosi v filmu, napisal nekaj največjih, najbolj tesnobnih in angažiranih popkomadov 20. stoletja? O umetniškem navdihu za njegove pesmi izvemo, da … je nekoč na poročilih videl prispevek o nasilju tolp, in v hipu spisal Beat It (in nato s par kulskimi plesnimi gibi spravil voskujoči se tolpi Cripsov in Bloodsov.)
Jafaar Jackson je vizualno (in glasovno) sijajna kopija svojega strica, a ne more biti prepričjiv, ker scenarij Michaela ne obravnava kot človeško bitje, pač pa kot nedotakljivo svetinjo. Film se raje naslaja nad avro skrivnostnosti in nedoumljivosti, ki je vedno obdajala Michaela Jacksona, kot pa da bi skušal poiskati človeka za blagovno znamko. Antoine Fuqua nadaljuje tradicijo mitologiziranja, ki je Jacksona že v času življenja odrezalo od kakršne koli normalnosti, in s tem izkazuje ne samo pragmatičen cinizem, ampak že kar krutost. Poleg vsega drugega je to tudi krivično do človeka, ki je spremenil popkulturno ikonografijo in zgodovino glasbe.
Ocena: 2
MICHAEL | Nov napovednik | V kinu APRILA
Oglas