Kuba že dolgo trpi zaradi hude ekonomske in socialne stiske. Razmere so se še poslabšale, ko so ZDA poostrile sankcije in popolnoma omejile uvoz nafte. To je dodatno ohromilo kubansko infrastrukturo, posledično pa tudi zdravstvo.
Nekoč je slovela kot država z zglednim zdravstvenim sistemom in največ zdravniki na prebivalca na svetu. Zdaj večina zdravnikov odhaja v tujino, tisti, ki ostanejo, pa se spopadajo s hudim pomanjkanjem potrebščin. V lekarnah primanjkuje zdravil, zato jih Kubanci pogosto iščejo na črnem trgu, kjer so cene zelo visoke.
Skupina petih slovenskih študentov se je zato odločila ustanoviti skupino z imenom Prebijmo embargo. V kampanji so na družbenih omrežjih naznanili, da bodo konec aprila odpotovali na Kubo. Moči so združili Lovro Marinčič, študent fakultete za računalništvo in informatiko, Tinkara Rakovec, študentka biotehniške fakultete, ter trije študentje fakultete za družbene vede: Luka Rotar, Jan Vajgl in Erik Žnidaršič. Na pot so odšli danes.
Želja po potovanju na Kubo se je pojavila še pred zadnjo Trumpovo blokado, a je bila zaradi dragih letalskih vozovnic neuresničljiva, je pojasnil Luka Rotar. Ko so našli dostopne letalske vozovnice, so se zbrali in odločili, da organizirajo tudi humanitarno akcijo zbiranja zdravil.
Na Kubo potujejo ob mednarodnem prazniku dela, ki ga tam množično proslavljajo. Zaznamujejo ga parade na Trgu revolucije v Havani in drugih mestih. Na stotine delavcev paradira po ulicah vse do spomenika kubanskega revolucionarja Joséja Martija. Gre za množičen prikaz podpore kubanski revoluciji. Dogodek poudarja pravice delavcev in vključuje mednarodne delegacije.
Zbiranje, dostava in izzivi
»Začelo se je s pozivom na družbenih omrežjih. Uskladili smo se ter na določenih dogodkih in krajih začeli zbirati zdravila. Stalna zbiralnica je bila Participativna ljubljanska avtonomna cona, kjer so aprila potekali filmski večeri kubanskih filmov. Dogovorili smo se, da lahko ljudje tja prinesejo donacije. Prav tako smo se zbirali na protestu, ki ga je organiziralo Gibanje za pravice Palestincev,« je povedal Jan Vajgl.
Svoje kovčke so do konca napolnili z zbranimi zdravili. FOTO: Luka Rotar
Zbirali so predvsem zdravila. Seznam nujno potrebnih so dobili v koordinaciji s kubanskim veleposlaništvom na Dunaju, ki sicer deluje za širše območje in pokriva poleg Avstrije tudi Slovenijo, saj kubanskega veleposlaništva pri nas nimamo. Poleg zdravil so ljudje donirali tudi prehranske dodatke, tablete za purifikacijo vode in formulo za dojenčke.
Vsak študent lahko na letalo prinese en 23-kilogramski kovček zdravil. »Skrbelo nas je, da cariniki ne bodo navdušeni, če dobijo kovček, poln zdravil. Po več razgovorih in stalni komunikaciji z veleposlaništvom na Dunaju smo ugotovili, da Kuba od pandemije covida-19 nima na carini nobenih omejitev glede količine zdravil, ki jih lahko prineseš v državo,« je povedal Vajgl.
Po pristanku bodo zdravila in druge potrebščine predali Institutu Cubano de Amistad con los Pueblos, ki je neodvisna kubanska organizacija. »Po vsej državi imajo mrežo, ki razporeja zdravila v različne poliklinike. Kuba je znana po tem, da ima poliklinike v skoraj vsaki mestni četrti, v vsaki vasi, in prav tem najbolj primanjkuje zdravil. Če bi mi zdravila odnesli samo v splošno bolnišnico v Havani, jih verjetno ne bi razporedili v lokalne skupnosti, kar pa se nam zdi v tem trenutku najbolj nujno,« je dodal Jan.
Vsa zdravila, ki jih sami ne bodo mogli dostaviti, bodo predali organizaciji MediCuba v Švici, ki jo bodo kmalu obiskali.
Humanitarna in informativna akcija
Med obiskom bodo nastanjeni predvsem v Havani, saj naj bi bil zaradi pomanjkanja nafte javni transport omejen.
Tam želijo zbrati čim več materiala, kot so posnetki pogovorov z lokalnimi prebivalci, videoposnetki in fotografije, s katerimi bi predstavili, kakšne so v resnici razmere. To bodo storili, ko se vrnejo, tudi na okrogli mizi s kubanskim veleposlanikom z Dunaja.
V devetdesetih letih minulega stoletja je bila Kuba najbolj prizadeta, saj je bila odrezana od svojih tradicionalnih trgovskih partneric iz vzhodnega bloka. Kljub temu je imela država v tujini več sto tisoč zdravnikov prostovoljcev. FOTO: Norlys Perez/Reuters
K akciji jih je spodbudila želja po pomoči ljudem in ozaveščanju slovenske javnosti o dogajanju na Kubi. »Embargo ni samo gospodarski, ampak tudi medijski. Veliko ljudi si napačno predstavlja kubansko družbo, kakšen politični sistem imajo in zakaj so se znašli v takšnih razmerah,« je poudaril Vajgl.
Upajo, da bo njihova akcija spodbudila tudi druge, ki se prav tako odpravljajo v države, kjer so težke razmere, da premislijo, ali bi lahko storili kaj več. Pravijo, da so v kampanjo vložili veliko dela in truda, vendar nič več, kot bi lahko kdo drug. Zanje je pomembno, da pomagajo in pokažejo, da se da marsikaj storiti, ko se ozreš okoli sebe.
Spodbudni, pa tudi negativni komentarji
»Odzivi so bili izjemno pozitivni. Odzvalo se je res veliko organizacij, podmladkov, društev, drugih humanitarnih organizacij pa tudi posameznikov in nam pomagalo. Donirali so ogromno. Nismo pričakovali, da bomo tako hitro toliko zbrali. Ob veliki večini pozitivnih odzivov je bilo sicer tudi nekaj sovražnih komentarjev na facebooku,« je pojasnil Rotar.
V želji, da še naprej pomagajo tudi drugim državam v stiski, so ustanovili uradno društvo, ki bo omogočilo trajno pomoč in širjenje humanitarnih akcij. Kmalu bodo odprli tudi bančni račun in javnost obvestili o možnostih doniranja.
Vajgl pa je dejal, da je bila najpogostejša kritika, da delajo za lastno korist oziroma obogatitev in promocijo. Nekateri so jih vprašali, zakaj ne pomagajo raje slovenskemu zdravstvu. A takšne komentarje so preglasili številni podporniki, ki želijo narediti nekaj za sočloveka tisoče kilometrov stran. Kuba je pošiljala zdravnike v tujino tudi takrat, ko si sama tega ni mogla privoščiti. Zato Jan razlaga, da ga je ganilo, ko so nekateri ljudje prepoznali tudi kot moralno dolžnost, da človeku v stiski podajo roko. Kljub podpori številnih organizacij pa ostajajo popolnoma neodvisni.
Nekaj dni pred odhodom pomislekov in strahov ni bilo. Najbolj skeptični so bili starši, ki jim sprva sploh niso želeli povedati, na kakšno pot se odpravljajo, pojasnjujejo študentje. Na koncu pa je bila njihova edina misel, da na Kubo prenesejo čim več zdravil. Po njihovem mnenju Kuba zdaj najbolj potrebuje podporo, sočutje in solidarnost, pa tudi obsodbo nesmiselnega in nezakonitega embarga. Rotar poudarja, da je potreben politični pritisk in da država, ki je naredila veliko dobrega, ne bi smela biti izločena.