Iz nove številke Monitorja: V 90. letih prejšnjega stoletja, ko so osebni računalniki postali osrednji del gospodinjstev, se je pojavila nova vrsta industrije: digitalna alkimija. Obljubljala je nekaj nemogočega – da lahko s programsko opremo nadgradimo strojno opremo ali s klikom na gumb popravimo tisoče napak, ki v resnici sploh niso obstajale. Od razvpitega primera SoftRAM 95 do agresivnega WinFixerja je zgodovina računalništva polna programov, ki so v najboljšem primeru počeli nič, v najslabšem pa resno ogrozili stabilnost sistema. Placebo programska oprema!
To ni več prihodnost. Ni več eksperiment za tehnološke navdušence, ni več igrača za programerje in ni več nekaj, kar bi uporabljali le podjetni vizionarji iz Silicijeve doline. Umetna inteligenca je tukaj. In ne le tukaj – povsod je: v telefonih, računalnikih, pisarnah, šolah, medijih, podjetjih, domačih kuhinjah in, kar je morda najbolj pomenljivo, v naših glavah.
Opazujem ljudi okoli sebe, na Facebooku, X-u, Instagramu, tudi znance in kolege. Nenadoma pišejo dolge, lepo strukturirane, skoraj modre zapise, včasih tudi tisti, od katerih tega res ne bi pričakoval. O politiki, družbi, vremenu, vzgoji, o vsem mogočem. Še pred kratkim so skupaj spravili kak napol polomljen stavek, danes pa objavljajo skoraj eseje. Saj vemo, kaj se je zgodilo. Ne, niso čez noč postali boljši pisci. Dobili so orodje, ki zna misli zložiti lepše, bolj tekoče in samozavestno, kot jih zna večina ljudi sama. Umetna inteligenca je postala stroj za ustvarjanje vtisa. Stroj za navidezno pamet.
To se ne dogaja le na družabnih omrežjih. Poznam študentko, ki povsem resno trdi, da brez chata ne bi naredila faksa, saj je ta postalnjen osebni učitelj. In se ob tem iskreno čudi, kako je to uspelo generacijam pred njo, ki takšnega pomočnika niso imele. Ne gre več le za to, da si z umetno inteligenco pomagamo, temveč za to, da si marsikdo komaj še predstavlja delo brez nje. In kadar neko orodje tako hitro postane bergla, se velja vprašati, ali se niso zaradi tega spremenila tudi merila. Morda so kolokviji, izpiti in domače naloge danes res težji, ker učitelji vedo, da imajo učenci in študentje ob sebi vedno dostopnega pomočnika.
Podobno je v službah. Članki nastajajo ob pomoči umetne inteligence. Fotografije in ilustracije tudi. Tudi v Monitorju si pri zadnjih pomagamo z Midjourneyjem, Geminijem in ChatGPT-jem. Zakaj si ne bi? Dobre so, nastanejo v nekaj sekundah, dodatnih avtorskih zapletov (zaenkrat) ni, strošek je zanemarljiv. Pogodbe, dopisi, poročila, povzetki sestankov – vse to danes nastaja s chatom. PowerPoint predstavitve prav tako. Recepti za kosilo tudi. Pri debatah po kosilu ne guglamo več, ampak vprašamo chat. Še računalniška omrežja v podjetjih se postavljajo ob pomoči umetne inteligence. Namesto da bi brskali po dokumentaciji za požarne zidove in Ciscova stikala, vprašamo chat in pričakujemo, da bo vse povzel, razložil in predlagal rešitev.
Pred leti smo rekli, da je Google podaljšek našega spomina, danes je klepet postal podaljšek našega mišljenja. Prej smo iskali vire, zdaj pričakujemo že pripravljen odgovor. Prej smo morali povezave odpreti, prebrati, primerjati, razumeti. Zdaj dobimo lep, zaokrožen, samozavesten odstavek, pa če je pravilen ali ne. V tej samozavesti je čar in nevarnost umetne inteligence. Deluje kot univerzalni sodelavec: piše, prevaja, povzema, računa, riše, programira, svetuje. Ne utrudi se, ne sitnari, ne zamuja in ne jamra. A hkrati tudi ne odgovarja za napake, ki niso redke.
Nikoli še ni bilo tako enostavno ustvariti korektnega, tekočega in povsem praznega besedila.
Največja prednost umetne inteligence je, da nam ne prihrani le časa, temveč tudi miselni napor. Kdo si ne bi želel orodja, ki v nekaj sekundah opravi delo, za katero bi sam porabil pol ure ali več? Pa vendar – če stroju prepogosto prepustimo prvi korak, bomo kmalu ugotovili, da smo mu tudi drugega, tretjega in zadnjega. Umetna inteligenca ne spreminja le tega, kako delamo, temveč tudi to, kaj še znamo narediti sami.
Današnja pismenost zato ni več le v tem, da znamo pisati, pomembno je tudi, da znamo dobro vprašati. Da znamo prepoznati, kdaj model prodaja lepo zvenečo neumnost. Da znamo preveriti vir, presoditi odgovor, popraviti napako. Umetna inteligenca nas dela hitrejše, nikakor pa ne nujno tudi pametnejše. Ker lahko vsakdo izdela več besedil, več slik, več predstavitev in več »vsebine«, nastaja tudi več povprečnosti. Nikoli še ni bilo tako enostavno proizvesti korektnega, tekočega in povsem praznega besedila. Nikoli še ni bilo lažje ustvariti vtisa kompetentnosti brez dejanske globine.
Torej ni presenetljivo, da nekatera podjetja že odpuščajo ljudi ali pa vsaj ugotavljajo, da jih ob pomoči umetne inteligence potrebujejo manj. Lepše rečeno: od istih ljudi pričakujejo več. Veliko več. Kar je nekoč trajalo ves dan, naj bi bilo danes opravljeno v eni uri.
Poznam pa tudi ljudi, ki se zaradi vsega tega resno zavzemajo za to, da bi bilo treba umetno inteligenco prepovedati. Ker da bo uničila svet. Ne fizično – ne v smislu robotov z laserji in hollywoodske apokalipse –, temveč nas, ljudi, takšne, kot smo. Da nas bo spremenila, poneumila, odvadila razmišljanja, pisanja, ustvarjanja in dvoma. Novodobni ludisti, pravim jaz. Včasih so razbijali parne stroje, danes bi najraje razbili umetno inteligenco. Eden od njih mi je celo navrgel idejo, da bi morali uvesti davek na količino uporabljene umetne inteligence v izdelku: če si vse naredil z umetno inteligenco, plačaj.
Osebno mislim, da ni nobene možnosti, da bi se človeštvo umetni inteligenci kadarkoli zares odpovedalo. Preprosto zato, ker nam daje preveč koristnega, preveč udobja in preveč moči. Lahko jo omejujemo, obdavčujemo, reguliramo in moraliziramo o njej, toda nazaj v čas pred njo ne bomo več šli. Ta stroj smo pač že vzeli za svojega.
Naroči
se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!