»Pogosto se je ulegel na posteljo, pogosto nas je vabil, naj ležimo ob njem. Nekatere od nas je poljubljal na usta, medtem ko smo se pogovarjali. Spomnim se, da je imel cel govor, ne da bi odmaknil ustnice od mojih,« je o spolnih zlorabah Saura De Luce, jezuita, ki je v Italiji kar 31 let vodil Mladinsko evharistično gibanje (MEG), spregovorila evropska poslanka iz vrst Demokratske stranke Annalisa Corrado. Njen intervju za Fanpage odmeva v Italiji, povzeli so ga osrednji mediji.
Na Delu smo o njej pisali, ko se je lani oglašala z ladje Karma, dela globalne flotilje Sumud, ki si je prizadevala prebiti izraelsko blokado in dostaviti pomoč v Gazo. Letos je bila tudi na srečanju o prihodnosti Gaze v Trstu, na katerem je iz Slovenije sodeloval evropski poslanec Matjaž Nemec, prisotni so bili tudi tržaški Slovenci.
»Nisi dojela, da je bilo kaj narobe«
FOTO: Angela Ponce/Reuters
»Upoštevaj, da sem bila mladoletna in da je imel on tedaj že 65 ali 67 let. Ob drugih priložnostih so bili dolgi objemi, ko so se njegove roke sprehajale po telesu. Ob tem je bilo še veliko drugih neprimernih stvari. Govoril je tako, da si se dojela kot neustrezno glede na sanje, ki jih je imel o tebi […] Kdaj se je kaj zgodilo, potem morda nekaj časa ne. Če si bila še posebej žalostna ali si jokala, se je ob objemu iz tolažbe zgodilo še kaj več. Bila si hvaležna za objem in na neki način nisi dojela, da je bilo kaj narobe,« se je po pisanju portala Post spomnila časov, za katere zdaj ve, da je bila kot šestnajstletnica žrtev psiholoških in spolnih zlorab.
Navedla je, da so trajale več let, do njenega 20. ali 21. leta. Sauro De Luca je, kot je pojasnila, umrl leta 2012 kot »reo confesso«. Kot nekdo, ki je priznal krivdo.
Njegovo ravnanje so tolerirali
»Pozneje, mnogo let pozneje, smo ugotovili, da nisem bila edina, s katero je tako ravnal, ampak jih je bilo veliko.« Povedala je, da je De Luca v svoji sobi pogosto sprejemal fante in dekleta.
Njegovo ravnanje so tolerirali. »Občasno je tudi v manjših skupinah poljubljal dekleta na usta, tudi javno in ne le na samem. Mislim, da mnogi tega niso bili zares sposobni postaviti pod vprašaj, tudi sama tega dolgo nisem bila sposobna.«
Kot je navedla, se je popolno zavedanje tega, kar je doživela, pojavilo mnogo pozneje, ko je šla na terapijo. Tedaj je bil De Luca še živ in s svojim terapevtom je šla na pogovor z njim. »Zelo me je prizadelo dejstvo, da ni ničesar zanikal. Rekel je: Vem. Bala sem se, da bo vse zanikal, a je vse potrdil, tudi pred pričo. Govoril je tudi o drugih primerih, rekoč, da je šlo za obdobje, ko je bil zelo zmeden … da se je potem pokesal, da mi nikoli ne bi hotel narediti nič slabega glede na vse dobro, ki ga je čutil do mene … in tako naprej.«
O zlorabah že leta 2024
Novica o De Lucovih zlorabah je prišla v javnost leta 2024, ko je pater Renato Colizzi, nov človek na vrhu italijanskega Mladinskega evharističnega gibanja (to je prisotno v 69 državah, že dolgo tudi v Sloveniji), prejel vrsto »natančnih in verjetnih prijav«, ki jih je sporočil v pismu, objavljenem na spletni strani gibanja. Colizzi je nato imenoval Grazio Villani, da zbere vsa morebitna nova pričevanja, ki so bila pozneje združena v dokumentu, v katerem je govor o dvajsetih zlorabljenih ženskah. Dostopen je na strani jezuitov.
Annalisa Corrado je navedla, da obstaja celo De Lucov dnevnik, v katerem naj bi zabeležil 30 zlorab. Prvo iz leta 1968, zadnjo iz leta 1998. »Torej imamo opraviti s tridesetimi leti življenja tega človeka. Z duhovnikom, ki umre kot priznan krivec. Dvajset žensk pripoveduje svojo izkušnjo in to sploh ne postane novica.«
O tem je v omenjenem dokumentu jezuitov navedeno, da je Grazia Villani dobila dostop do poročila od provincialnega arhivista, ki je dokumentiral versko življenje p. De Luce od njegovega vstopa v noviciat.
Dokument potrjuje obstoj dnevniških zapisov. »Nato je provinca izvedela za obstoj osebnega arhiva p. De Luce, ki je obsegal zapiske, dnevnike in fotografije, razporejene v 84 map. To gradivo je bilo preneseno v provincialni arhiv in dano na voljo dr. [Grazio] Villani. Eden od dnevnikov vsebuje opise zlorab približno trideset žensk, od katerih so bile nekatere mladoletne. Vse osebe, ki so navezale stike z dr. [Grazio] Villani, so zahtevale anonimnost in nesledljivost. Edini imeni, znani uradu za zaščito, sta imeni dveh oseb, ki sta se odločili neposredno navezati stike s provincialno kurijo.«